Pozdravljeni!

Ker me je moja hčerkica že od rojstva preveč razvajala s svojo pridnostjo, ki mi je omogočala precej treninga na kolesu, sem sprejela povabilo, da letos spet preizkusim svojo moč na kolesu in tako sem postala članica dvanajsterice prve slovenske profesionalne ženske kolesarske ekipe BTC City Ljubljana. To pomeni, da ima ekipa status profesionalne ekipe in z vsako kolesarko pogodbo.

V ekipo sem se vrnila kot kronometrska okrepitev za ekipno svetovnem prvenstvo, zato naj bi bil moj koledar dirk pretežno kronometrski in zaradi tega zelo skromen, kar mi je v bistvu zelo ustrezalo. Prva resnejša preizkušnja je bilo državno prvenstvo, ki je tudi letos potekalo v okviru Maratona Franja v Ljubljani. Tri tedne pred izvedbo sem se ga še zelo veselila, ker sem že občutila tisto pravo formo, ko ti na kolesu res leti, nato pa sem kar za 10 dni konkretno zbolela in dobra vožnja je šla po vodi, saj se v zadnjem tednu treninga ne da narediti čudeža. S tretjim mestom za Polono in Saro sem glede na okoliščine lahko zadovoljna. Tudi zato, ker sem šele slab mesec pred tem sploh dobila svoje staro kronometrsko kolo, kljub temu da mi je bilo obljubljeno novo.

Poleg nove “koze” naj bi dobila tudi novo specialko, merilec moči in skromno letno plačo. Od vsega obljubljenega sem za dobre tri mesece dobila le merilec moči, ki večino časa ni deloval, staro Uršino specialko, svojo staro kozo in nič denarja. Zato sem se tik pred ekipnim kronometrom za svetovni pokal na Švedskem odločila, da končam svoje udejstvovanje v tako profesionalnem klubu, kjer trener nima niti toliko časa, da bi mi sestavil plan treninga, na koncu pa mi še očita, da nisem prišla na noben skupni trening, za katerega me običajno sploh nihče ni obvestil.

Če je bila torej moja zadnja resna tekmovalna sezona leto suhih krav, so bile krave letos shirane, a sama vem, da sem v trening vložila ogromno časa in energije, ki bi ga sicer raje porabila za družino. Žal mi je le, da se je tako končala oziroma da se je sploh zgodila vrnitev po tem, ko že prej nisem dobila vsega, kar mi pripada. Kljub vsemu sem s svojo formo in rezultati, ki sem jih dosegla kot samosvoja trenerka kar zadovoljna, bivšim klubskih sotekmovalkam pa iskreno privoščim, da bi v prihodnosti dobile klub, kjer bi bil njihov trud in 24 urna podreditev kolesarstvu bolj cenjena, kot je sedaj pri Gorazdu Penko.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Že nekaj let sem si želela iti enkrat “na polno” na svoj najljubši hrib, 1396 m visoko Učko v hrvaški Istri. Tako na hitro, brez opreme, postankov in družbe. Ko sem odkrila razpis za 1. gorski tek Učka Vertical, sem se odločila, da bo to prava priložnost. Na tekmi je vedno lažje dati vse od sebe, kot če bi se odpravila čisto sama. :)

Ko sem nekoč spremljala gorski tek na Grintovec, se mi je ves čas zdelo, da večina itak bolj hitro hodi kot teče in s tako idejo sem se tudi sama lotila skromnih priprav. Res skromnih. Poleg vozičkanja sem šla v mesecu dni točno 8x na Nanos. V glavnem počasi, ta zadnjič pa malo hitreje in 2x zapored, da sem naredila vsaj nekaj čez 1000 višinskih metrov in si s tem približala zahtevnost Učke (1400 višinskih metrov v 7,7 km). V upanju, da vrh dosežem v manj kot dveh urah.

Tekmo smo začeli v slabem vremenu, a zelo sproščenem vzdušju, kljub temu da sem bila sama nekoliko živčna. Predvsem zato, ker se mi je zdelo, da sem premalo trenirala in se mogoče prehitro odločila za ta podvig. Ker vsakemu (bivšemu) tekmovalnemu športniku ostane nekaj tekmovalnega duha in si nikoli ne želi razočaranja. Nasmejala sem se, ko je eden izmed udeležencev pripomnil, da bi bili na kolesarski dirki postavljeni do milimetra za štartno črto, medtem ko tu nikogar ni motila metrska razdalja med črto in prvimi tekmovalci. :)

Prvi kilometer po kampu Medveja je bil pretežno ravninski in zame težji kot vsi naslednji, saj tekla nisem že celo večnost. Mislim, da se je tu ustvarila tudi največja selekcija med tekači in ne-tekači. Pristala sem nekje v drugi polovici vseh stotih udeležencev. Na začetku vzpona po ozki planinski poti nisem mogla kaj dosti prehitevati. Presenetilo me je, da gorski tekači dejansko tečejo na vsakem malo položnejšem delu. :) Na drugem kilometru sem to poskusila tudi sama, a se je poskus na mokrem kamnu nesrečno končal s padcem direktno na koleno. Le adrenalinu se lahko zahvalim, da do konca nisem občutila bolečine, vse naslednje položne odseke pa sem raje hitro prehodila. In vmes še poslikala megleno jesensko idilo. :)

Vse skupaj mi je minilo kar hitro in niti ne tako naporno. S časom 1:35:50 pa sem bila na cilju izjemno zadovoljna, saj sem presegla svoja pričakovanja. Z uvrstitvijo (7. mesto med ženskami in 40. med vsemi) malo manj, a se zavedam, da so bile vsaj prve štiri izjemno dobre gorske tekačice, poleg tega pa verjetno ni nobena tako malo trenirala ali pred štirimi meseci rodila… Tako da nekaj dinamita je še vedno v meni. :)

Najbolj pa sem bila vesela svojih navijačev, še posebej Špelce, ki odlično prenaša vse moje nore ideje. :)

Za naprej mi je ostal le še en športni izziv – preteči maraton -, a ta bo ostal najmanj za naslednje leto.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Evo me, sem že nazaj! :)

Po precej napornem marcu in aprilu, ki sem ju bolj ali manj utrujeno preživotarila v službi, sem bila od začetka maja doma. Najprej sem porabila nekaj dni, da sem prišla k sebi, potem pa se intenzivno posvetila dokončanju diplome in … športu. :) Ne vem, ali sta zadnja dva meseca nosečnosti že po naravi lažja od prejšnjih ali me je pred tem stoječa služba popolnoma izčrpala ali me je po tem športanje popolnoma prerodilo… Vem pa, da sem se vsak dan po enournem sprehodu na bližnjo kočo Mladiko bolje počutila! In če sem na začetku komaj prisopihala gor, sem proti koncu že koga prehitela. :) Občasno sem se počutila, kot da bi spet trenirala. :)

Mesec junij je bil v preteklih letih vedno dirkaško pester, tokrat ni bil dirkaški, kljub temu pa zelo pester! Na začetku sem si ogledala DP v kronometru, ki je, tako kot lani, potekal v okviru Maratona Franja v Ljubljani. Mi je bilo kar malo hudo, ker nisem mogla tekmovati, a čas je že bil, da me po štirih letih nekdo zamenja. :) Nova državna prvakinja je postala Sara Frece.

Ostale dni sem večino časa porabila za zadnje malenkosti diplomske naloge. Želela sem si, da bi pred porodom vsaj oddala končo verzijo, pa mi jo je z veliko dobre volje mentorja uspelo tudi zagovarjati. Z 10ko in pohvalo. :) Zadnji trenutek – 19.6. :) Po vsakodnevnem večernem sprehodu na kočo se je začelo dogajati tudi v trebuhu in naslednji dan sem oz. sva dobila najlepše darilo – hčerko Špelo. 20.6. :)

Pravijo, da je bil štiriurni porod za prvič hiter, meni pa se je zdel dolg celo večnost. Mislim, da mi je tudi 57 ur Dirke okoli Slovenije hitreje minilo. In, priznam, precenila sem svoj prag bolečine! Zelo! Zdaj verjamem, da je to najhujša bolečina, a ko dobiš v roke malo štručko, je pozabljeno čisto vse!

Špela je pridna kot mami. :) Zaenkrat samo je in spi. :) Jaz pa sem že polna energije in spet veselo sopiham na kočo, da čim prej naberem dovolj moči in kondicije, da bom tudi Špelo v vozičku peljala gor (če se je ni že v trebuhu naveličala :) ). In da grem spet na kolo, ker ga v teh lepih poletnih dneh že prav pošteno pogrešam! Vem, da so se moje življenje in prioritete s Špelinim rojstvom zelo spremenili in da bo kolo na stranskem tiru, prepričana pa sem, da bodo ravno zaradi tega ure na njem še bolj dragocene!

Lep pozdrav do naslednjič!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Že dolgo se nisem nič oglasila in v tem času se je veliko spremenilo. Svoj kolesarski blog bi z lahkoto spremenila v gospodinjski kotiček. :) Že pred začetkom lanske sezone, ko sem največjo možno količino časa posvetila kolesu, sem se namreč odločila, da bom po koncu sezone zaključila kolesarsko dirkaško kariero, če na dirkah ne bom dosegla kakšnega večjega koraka naprej. Na kronometrih mi je to sicer kar dobro uspelo, na cestnih dirkah, ki sestavljajo večino tekmovalne sezone, pa se ni nič bistvenega spremenilo. Še vedno me je bilo preveč strah vožnje v skupini, spustov, dirkanja po mokri cesti, reskiranja… Brez tega pa se enostavno ne da doseči rezultata.

Ker nisem več rosno mlada, se mi je zdelo pomembnejše, da naredim kaj za svojo prihodnost. Težko je namreč intenzivno trenirati in dirkati, delati, da to sploh lahko počneš, študirati… in imeti ob vsem tem še kaj časa za najbližje. Šport na tako vrhunskem nivoju zahteva celega človeka 24 ur na dan. Ker te možnosti nisem imela, je vse skupaj preveč črpalo mojo energijo in na zadnje dirke sem odhajala z muko, brez motivacije. Temu primerni so bili rezultati.

Po končani sezoni sem se odločila izkoristiti priložnost za redno zaposlitev in zaključiti dirkaško kariero. Do začetka decembra, ko sem v klubu oddala kolo, sem se še nekaj malega vozila, nato sem si privoščila najdaljšo kolesarsko pavzo doslej, ki še kar traja. :) Konec junija me namreč čaka čisto nova preizkušnja in upam, da nova zmaga. Zagotovo bo pomembnejša od tiste, ki sem je bila vajena vsako leto ob tem času (DP kronometer), ker bova s Kristijanom dobila otroka.

Temu primerno je moje športno življenje. Na srečo nimam nobenih resnih nosečniških težav, vseeno pa ne športam skoraj nič, ker sem kronično utrujena. Kar ne morem verjeti, da sta vsa moč in kondicija v trenutku izpuhteli, a sem prepričana, da bo kmalu dovolj časa in priložnosti, da ju dobim nazaj. :) Kolo sicer zelo pogrešam, dirkanja pa niti malo.

Vem, da bo nova vloga popolnoma spremenila moje življenje, vendar se tega zelo veselim. In komaj čakam, da spoznam junaka ali junakinjo, ki veselo brca v mojem trebuhu. Po mojih genih sodeč, bo zagotovo kronometrist/ka! :)

Lep pozdrav do naslednjič!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Od SP naprej sem bila samo 2x na kolesu – prvič na obveznem vzponu na Pokljuko v čast Jureta Robiča, ko smo naredili 115 km, in včeraj 30 km, ko je bilo kolo najhitrejša varianta, da pridem domov iz planinskega izleta. :) Obakrat sem trpela. Prvič zaradi prvih 16km tekmovanja po najbolj strmi varianti do Pokljuke in dolžine, drugič zaradi petih ur planinarjenja po Učki, dežja in izčrpanosti.  Mislim, da sem s tem dosegala, da v prihodnje spet ne bom imela prav velike želje, da bi se usedla nanj. :)

Zelo rada pa se v tem jesenskem času odpravim na kakšen hrib. Ker je šla včeraj sestra na Učka treking, sem se z njo peljala do izhodišča v Medveji. Izbrala sem krajšo varianto vzpona čez Lovransko Drago, ki je posledično precej bolj strma kot tista čez Malo Učko, saj se je v obeh primerih treba iz ničle povzpeti na 1400m. Pot se začne skozi kamp Medveja in se na koncu kampa strmo vzpne proti Lovranski Dragi na dobrih 400 m nadmorske višine ali pol ure hitre hoje. Sicer se je do tu možno pripeljati tudi z avtom in nekoliko višje začeti vzpon na Učko.


Prebujanje dneva

Najkrajša pot čez LD vodi kar po urejenih stopnicah…

…in se pozneje še bolj strmo vzpne proti pravljični zapuščeni hišici. Sledi povečanje že strmega naklona. Grizenje kolen, skoraj dobesedno! Ponavadi grem čez ta del na spustu in zdaj mi je jasno, zakaj sem vedno tako hitro dol. Zaradi strmine pa so me malo manj strašili namišljeni medvedi, ki so čakali name za vsakim grmovjem. :) Ko sem se privlekla čez najbolj strm del, se mi je zdelo, da je pot do Sedla skoraj ravna.

Od Sedla do vrha Vojak je še 200 višinskih metrov po skalah in travi. Lahko izberemo nešteto cik-cak variant ali direktno linijo. Ker sem si ga v megli in vetru želela čim prej osvojiti, sem izbrala slednjo in ga po uri in 55 minutah hoje dosegla. Za romantičen razgled na Kvarner pa bo treba gori v lepših vremenskih razmerah.

Na Sedlu bi pa lahko sedela in gledala. :)

Da se nam ni treba spustiti po isti poti, iz Sedla sledimo tablam za Malo Učko in od tam naprej tablam za Medvejo. Pot je 2 do 3 km daljša kot tista na vzponu, a malo manj strma oziroma bolj razgibana. Je pa dobro označena.

Ker pa me je moje prevozno sredstvo za domov – kolo – čakalo v avtu v Moščeniški Dragi, sem se spustila po še nepoznani poti tja, ki pa ni bila markirana. In se… izgubila!!! Široka pot, po kateri sem hodila, me je pripeljala do vodnega zajetja, kjer se je končala. Najboljša možnost se mi je zdela slediti strugi potoka, ker zagotovo pripelje do morja, a je postajala vedno bolj neprehodna. Ko sem nekje v daljavi slišala glasove udeležencev trekinga, sem spremenila smer in jim šla naproti v upanju, da čim prej najdem pravo pot. Teren je bil zelo strm, spolzek, krušljiv… In priznam, da me je bilo zelo, zelo strah! Ko sem se po vseh štirih končno priplazila do njih, mi je eden izmed njih rekel: “Nekdo je izbral zelo težko bližnjico.” :)

Veselje, da sem na pravi poti, ni trajalo prav dolgo, saj smo se od tam ravno tako čez drn in strn v slabem kilometru spustili za 300 višinskih metrov in za njimi me je gnala le želja, da se ne bi še enkrat izgubila. No, potem so me usmerili na pravo pot in odšli po svoje. Sem jim bila zelo hvaležna. Če jih ne bi bilo, bi se mogoče še vedno iskala. Ampak po drugi strani… Če ne bi bilo trekinga, tudi mene ne bi bilo tam. :) A no, po dveh urah in 40 minutah sem bila pri avtu. Srečna, ker je konec. Za dodatni stres pa je poskrbel dež, saj naj bi šla domov (50 km) s kolesom, ker bo sestrica šele pozno popoldan v cilju.

Ob prvem znaku pojemanja padavin, sem se s težavo odpeljala. In ob prvih naslednjih kapljicah poklicala mami, če me pride iskat. :) Ker je ni bilo doma, sem s težkimi nogami vseeno odpeljala težkih 30 km, potem pa se z največjim veseljem usedla v topel avto. Sem že pozabila, kako zgleda 6 ur treninga!

Kljub temu da sem se celo pot spraševala, kaj mi je tega treba, sem prepričana, da se nisem spraševala zadnjič. :)

lp, Tjaša

PS. Žal je Garmin zaradi oblačnega vremena imel težave s sateliti in ni natančno kazal pravilne nadmorske višine… Enkrat pa se mi je tudi izklopil, tako da mi na posnetku manjka nekaj začetnih kilometrov. :( Predvidevam pa, da sem prehodila slabih 20 km in 2000 vm.

  • Share/Bookmark

Ojla!

Če že celo sezono nisem bila aktualna z obveščanjem o našem dirkanju, se spodobi, da vsaj na koncu napišem svoj vtis o svoji četrti tekmovalni sezoni, ki sem jo zaključila z udeležbo na kronometrski preizkušnji svetovnega prvenstva v Valkenburgu na Nizozemskem.

Za mano je tudi drugi del tekmovalne sezone, ki je bil dirkaško veliko bolj naporen kot prvi, in priznam, da sem komaj čakala konec. Moj gimnazijski profesor zgodovine bi ga najbrž opisal kot “leto suhih krav” in kljub temu da o kravah ne vem prav dosti, bi se kar strinjala z njim…

Po zelo dobrih zimskih pripravah se mi nikakor ni vrtelo tako, kot bi si želela. K temu je pripomoglo to, da sem bila večino dni, ko nismo bili na dirkah, v (stoječi) službi, zaradi česar noge na dirkah niso bile nikoli optimalno spočite, glava pa je bila manj samozavestna. Verjetno sem tudi mnogo treningov po službi odpeljala manj učinkovito, kot bi jih med prostim dnevom. Tudi prehrana v službi ni bila tako optimalna, kot bi bila doma, kljub temu da sem se zelo trudila, da sem si vsak dan v službo prinesla svoj musli zajtrk in pašta kosilo. :) Ukvarjanje z vrhunskim športom ni le trening, ampak zahteva popolno prilagoditev življenjskih navad vseh 24 ur dneva. V kolesarstvu imajo veliko vlogo tudi vremenske razmere, ki mnogokrat otežijo ali preprečijo trening.

Svetla točka letošnje sezone so bile vse kronometrske dirke. Najprej sem še četrtič osvojila naslov državne prvakinje, kljub temu da mi ravninska trasa ni ustrezala, nato sem bila 6. na kronometrski etapi etapne dirke na Češkem in 15. na kronometru etapne  dirke v Nemčiji. Ti rezultati so mi dali spodbudo, da sem se kljub slabim rezultatom na ostalih cestnih dirkah odločila, da nastopim še na svetovnem prvenstvu in poskušam izboljšati lanski rezultat.

Po prihodu na Nizozemsko so se noge končno začele vrteti tako, kot sem si želela. Ustrezala mi je tudi razgibana trasa in po ogledu filma Soul surfer na predvečer dirke (ki ga priporačam vsem, ki potrebujete motivacijo za svoje izzive!!!) sem bila odločena, da bom odpeljala svoj najboljši kronometer… 24. mesto mogoče ni veliko, a samo dobra minuta za prvo deseterico mi je dala vedeti, da sem v danih razmerah verjetno ne dovolj izkoriščen talent za to disciplino…

Zadovoljna sem s svojo vožnjo in s svojim uspehom. Bolje bi lahko odpeljala le zaključni vzpon, kjer me je že nekoliko zmanjkalo zaradi hitre vožnje pred tem. Vse ostale kilometre sem vozila optimalno po Gorazdovih najboljših navodilih. In z mislimi na svoje najboljše navijače, vaščane domače vasi, ki so mi ob prihodu domov pripravili še en nepozaben sprejem!

Ne vem, kako se bo nadaljevala moja kolesarska kariera, saj bom od 1. oktobra redno zaposlena in bodo razmere za trening in dirkanje še nekoliko slabše, vem pa, da je v preteklih štrih letih žensko kolesarstvo v Sloveniji tudi zaradi mene zelo napredovalo, zato leto suhih krav kljub temu zaključujem z dobrim priokusom! In kolesarstvo bo v vsakem primeru ostalo moj najljubši šport na svetu!

LP, Tjaša

PS. Citat iz omenjenga filma: “Ni treba, da je lahko, samo da je mogoče!”

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Ko sem ugotovila, da sem celo pozabila geslo za dostop do svojega bloga, mi je postalo jasno, da je od mojega zadnjega poročanja o kolesarskih dogodkih res minilo že preveč časa in da je skrajni čas, da po dolgem času spet kaj napišem. Vsaj na kratko…

Sezona se kljub dobrim zimskim pripravam ni nadaljevala po mojih željah in načrtih, najhuje pa je bilo ravno to, da nisem vedela pravega vzroka za povprečne rezultate. Zaradi tega sem kar nekajkrat imela motivacijsko krizo, ko bi najraje zaključila z dirkanjem in se posvetila “pomembnejšim” stvarem. V življenju so pač vzponi in padci.

Če mi že pretekli del sezone ni bil preveč všeč, pa zelo upam, da bo nadaljevanje boljše. Prva preizkušnja me čaka že jutri, ko bo državno prvenstvo v kronometru. Staro DP v Solkanu bo zamenjala nova trasa iz ljubljanskega BTCja do Dola pri Ljubljani in nazaj. Proga je po profilu lažja, a mi je bila tista v Solkanu nekoliko bolj všeč. Konkurenca  bo enaka. :) Kljub vsemu se bom potrudila, da bi še četrtič osvojila naslov državne prvakinje v svoji najljubši disciplini.

S trenutno pripravljenostjo sem zelo zadovoljna, upam le, da bodo kolo in noge delovali brezhibno! Držite pesti zame! Če pa ste v petek popoldan slučajno v Ljubljani, pa ste lepo povabljeni na ogled prvega dela kolesarskega praznika v okviru maratona Franja, ki ga organizira naš klub. Kot zadnja v kategoriji ženske elite bom s progo začela ob 16:09!

Lep pozdrav!

Tjaša

PS. Štartna lista

YouTube slika preogleda

Primož Čerin o trasi kronometra :)

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Tudi v decembru nas je vreme na Primorskem še vedno v glavnem razvajalo s soncem in visokimi temperaturami za ta letni čas, zato sem po polmaratonu zaključila s tekom in se spet posvetila kolesu. Do novega leta mi je uspelo navrteti skoraj 1500 bazičnih kilometrov, v koledarskem letu 2011 pa rekordnih 20.000 km. :)

Začetek je vedno težak, a sem na srečo s tekom ohranila veliko vzdržljivosti in moči tudi med počitkom. Običajni ljudje si počitek najbrž predstavljajo kot odsotnost fizične aktivnosti, meni pa pomeni predvsem spremembo celoletne rutine. Seveda pa je bilo miganja veliko manj kot na kolesu, tako da sem si v vsakem primeru odpočila psihično in fizično. Veliko časa sem posvetila tudi druženju s prijatelji in zabavi, saj to med sezono skoraj ne obstaja.

Med tistimi redkimi dnevi, ki niso bili najbolj primerni za kolesarske treninge, pa sem z veseljem trenirala v hribih. Za nabiranje višinskih metrov imam najraje najbližji Kozlek. Poleg tega sem bila še na Krimu, večkrat na Snežniku, 1x celo na nočnem pohodu z bistriškimi kolesarskimi prijatelji.


Pogled iz vrha Snežnika proti Kvarnerju in Učki

Vesela kolesarska druščina :)

Najlepši pa je bil zagotovo zimski pohod na Kredarico na silvestrovo v skoraj idealnih zimskih razmerah. Visokogorje me vedno znova očara in napolni z dodatno energijo. Sploh ne bi imela nič proti, če bi bilo tako lepo tudi celo novo leto! :)

Novoletni pozdrav!

Tjaša

PS. Par utrinkov iz Kredarice:

  • Share/Bookmark

“Ladja, ki stoji v pristanišču, je varna, a ladje niso bile ustvarjene za to.” (neznan avtor)

Ob izteku še enega prečudovitega leta vam želim, da bi imeli pogum slediti novim življenjskim izzivom, moč za premagovanje vseh ovir, ki se pojavijo na poti do njih, in da bi ob vsem tem znali dobro upravljati s časom, ki vam je na voljo!

Lepo praznovanje in srečno pot naprej! :)

Tjaša

  • Share/Bookmark

… je čas, ki sem ga včeraj dosegla na svojem prvem pretečenem polmaratonu!

Želela sem si že na ljubljanskega, a se nisem utegnila pripraviti nanj, zato sem izbrala prvo izvedbo (pol)maratona v Crikvenici, ki je po profilu bolj razgiban in s tem malo težji. Vzdržljivosti mi seveda ne manjka, vseeno pa je bilo treba mišice adaptirati na tek. Moram priznati, da je bilo prvič po desetih mesecih izključno kolesa kar težko, a sem se na srečo hitro udelala in tek mi je postal celo všeč. Sprememba trening okolja, ko sem se iz cest preselila na bližnja polja in v gozdove, pa še bolj.

Do tekmovanja sem pretekla dobrih 150 km, od 10 do 20 km v enem kosu, v glavnem po razgibanem terenu. Da polmaratona ne bi pretekla, me ni skrbelo, nisem pa imela občutka, kako hitra bom, ker nisem bila nikoli na tekaškem tekmovanju. Seveda sem začela prehitro. Prvih 7 km sem pretekla v pol ure in bila do tam celo na 2. mestu med ženskami. Potem me je dohitela Nemka, s katero sva tekli do 12. kilometra, ko ji nisem mogla več slediti. Na 17. kilometru sem imela manjšo krizo in izgubila še 3. mesto. Tudi 4. mesto med 66 polmaratonkami in 58. mesto med vsemi 327 tekači ni tako slabo. :) In tudi s časom sem – za prvič – še kar zadovoljna. Z izbiro trase pa še bolj, saj je bilo res lepo teči le nekaj metrov stran od morja in s pogledom na Krk, Cres, Velebit in Istro. Tudi za občudovanje okolice sem imela dovolj časa. :)

Čestitati moram tudi sestrici za njen peti pretečen maraton! Ko bom velika, ga bom tudi jaz… :) Od danes naprej pa je končno spet na vrsti koloooooo! :)

LP, Tjaša

PS. Še posnetek teka na Garmin Connectu.

  • Share/Bookmark

Živjo!

Po statističnih podatkih, ki jih vodim, odkar sem se začela voziti s kolesom, ne pomnim jeseni s toliko prevoženimi kilometri. Kar težko si je bilo vzeti zasluženo kolesarsko pavzo. Letošnji jesenski sončni dnevi so čisto neobičajni, a vesela sem, da je tako, ker imam precej prostega časa. Jesen je po izgledu narave zagotovo moj najljubši letni čas in raznolike barve me vsakič znova očarajo! Vseeno pa upam, da bo vreme čim prej usklajeno z letnim časom, ker je potem manj možnosti, da se zima zavleče v pomlad. :)

Gradiška Tura, 761 m

In kaj počnem po končani sezoni? Že med tem, ko smo bili na Danskem, me je razveselila novica, da sem naredila zadnji izpit na faxu! Prav lepo bo brez predavanj, vaj in izpitov. :) V naslednjih mesecih se bom intenzivno posvetila pisanju diplome, ki bo iz športno-zdravstvenega področja.

Poleg tega sem nekaj dni na teden v službi, ostale dni pa še vedno precej športno aktivna. Oktober in november sta meseca brez natančnega načrta treninga, zato se prilagajam času in vremenu, ki je že celo jesen odlično! Oktobra sem še zelo veliko kolesarila in odvozila kar nekaj zelo lepih tur, za katere med letom ni bilo časa. Npr.

Epski krog okrog Bistrca
Ob morju
Okrog Učke

V novembru, med kolesarsko pavzo, sem redna obiskovalka bližnjih hribčkov (Nanos, Gradiška Tura, Trojica). Peš sem bila tudi na Učki, ki je zahtevna predvsem zaradi svoje dolžine ter velike višinske razlike, in osvojila še enega dvatisočaka – Brana – v Kamniško-savinjskih Alpah.


Brana, 2253 m

Veliko tudi tečem, saj bom 27.11. poskusila odteči polmaraton v hrvaški Crikvenici. Mislim, da bi mi moralo brez težav uspeti. Po njem začnem v fitnesu in na kolesu intenzivne priprave na naslednjo sezono. V bistvu že komaj čakam. :)

Lep pozdrav,

Tjaša

  • Share/Bookmark

Živjo!

Za mano je tudi druga preizkušnja svetovnega prvenstva, cestna dirka. Je veliko bolj pomembna kot kronometer in je najpomembnejša dirka sezone. Ker je bil to moj prvi nastop na tako veliki dirki, sem si želela le to, da bi mi jo uspelo končati.

Sobotne vremenske razmere so bile boljše kot ves teden prej: delno jasno z zelo blagim vetrom. 14 km dolg krog, ki smo ga ženske morale odpeljati 10x, po profilu ni bil težak, saj se je vse klance v grupi dalo kar preleteti. Vseeno pa mi je bilo jasno, da ne bo lahko.

Vzdušje na štartu je bilo posebno, na nobeni drugi dirki ni tako! Slovenke smo štartale bolj zadaj, ker smo na mednarodni kolesarski lestvici žal bolj zadaj.

Zdelo se mi je, da gre že od začetka na vso moč, a mi je v naslednjih krogih postalo jasno, da gre lahko tudi hitreje. :) Hitrosti so bile res ves čas zelo visoke in ukvarjala sem se le s tem, da sem imela pri vožnji čim več zavetrja. Vožnja pa je bila ves čas zelo živčna in nevarna, še najbolj pa zadnja dva kilometra pred ciljem kroga, ko smo se vse borile za čim boljšo pozicijo na zaključnem vzpončku.

Na koncu osmega kroga sem imela tehnično okvaro sprednjega kolesa. V tistem trenutku sem napačno odreagirala, saj sem se takoj ustavila in počakala na avto. Ko so mi zamenjali obroč, je bila grupa že daleč in ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi jih spet ujela. Kljub temu da sem bila precej razočarana, ker sem zaradi tehnične težave zaostala, sem predzadnji krog odpeljala na polno, kolikor je šlo, in si v tem krogu vključno s čakanjem in menjavo obroča, privozila le dve minuti in pol zaostanka za grupo. Če bi tako vozila v torek na kronometru…. :) Me je pa zaradi tega v zadnjem krogu nekoliko pobralo, verjetno pa so šle tudi v grupi precej hitreje. Želela sem si le to, da me ne bi izločili iz dirke.

Na koncu sem dirko končala na 118. mestu, prehitela sem le dve tekmovalki, ki sta odpadli od grupe, in si privozila dobrih 7 minut zaostanka. Cilj končati dirko sem sicer dosegla, z rezultatom pa nikakor ne morem biti zadovoljna, saj sem imela super noge in mi tudi vožnja v grupi ni delala nikakršnih težav. A v kolesarstvu so tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na rezultat. Imela sem srečo v nesreči, da se mi je okvara zgodila šele tik pred koncem, saj bi me drugače zagotovo izločili iz dirke. Svetovna prvakinja je v šprintu skupine drugič zapored postala Italijanka Giorgia Bronzini, Polona je bila 41., Alenka pa 80. Vse tri smo bile zelo vesele.

V nedeljo smo si ogledale še moško dirko, kjer so se slovenski kolesarji odlično odrezali, saj je Borut Božič zasedel 7. mesto. Po dirki smo zadovoljni odleteli domov.

Dirkati na svetovnem prvenstvu je bila zagotovo izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Tudi vzdušje in dogajanje v reprezentanci je bilo zelo sproščeno, a kljub temu profesionalno. Postavila sem si nov mejnik, za katerega upam, da ga bom v prihodnosti imela priložnost izboljšati.

S SP tudi zaključujem letošnjo tekmovalno sezono. Vmes mnogokrat nisem bila zadovoljna s svojimi rezultati, a sem najbrž imela previsoka merila. To, da sem končala vse dirke razen prvih dveh spomladanskih, na katerih sem nastopila, in da sem predvsem na kronometrih dosegla tudi nekaj dobrih uvrstitev, je zagotov znak, da sem tudi v letošnji sezoni veliko napredovala. Potrudila se bom, da bo tudi v prihodnji tako.

Vsem, ki me pri kolesarstvu kakorkoli podpirate, se ob zaključku sezone zelo lepo zahvaljujem!

LP, Tjaša

Foto: Marjan Kelner

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Za mano je prva preizkušnja svetovnega prvenstva.
Na Dansko smo prileteli v soboto dopoldan in se takoj spoznali s popolnoma drugačnimi vremenskimi razmerami, kot smo jih bili zadnje čase vajeni. Dež, veter, 10 stopinj. Kljub temu me je dežela že na začetku očarala: lepa, urejena in čista. Pa še vožnja s kolesom jim je glede na količino mestnih kolesarjev in parkiranih koles način življenja. Temu primerno so tudi kolesarske steze zgledno urejene.

Popoldanski trening je bil namenjen ogledu kroga za cestno dirko. V nedeljo dopoldan smo naredile krajši intenziven trening, popoldan pa smo se udeležili edinega uradnega ogleda kronometrske proge. Ta je bila speljana po centru Kopenhagna, večinoma v nasprotni smeri vožnje, tako da v lastni režiji sploh ni bilo mogoče voziti po njej. Ker je bila na progi ogromna množica kolesark, si je nisem prav dobro zapomnila. Drugič sem se po njej zapeljala v ponedeljek pred štartom mladink, kaj več pa žal ni bilo mogoče.

V torek pred kronometrom sem bila veliko bolj mirna, kot sem pričakovala, med ogrevanjem pred štartom pa je bil pulz vseeno neobičajno visok.. Vreme je bilo oblačno, tako kot vse dni pa je močno pihal veter.

Občutek biti na startnem odru svetovnega prvenstva je poseben! Po startu pa sem okolico popolnoma izključila in se skoncentrirala samo na motorista pred sabo. Že kilometer po štartu mi je prenehala delovati radiopostaja, preko katere sem slišala trenerjeva navodila. Preden so to ugotovili in uporabili zunanje ozvočenje, je minilo precej časa, sama pa se tokrat nisem znašla najbolje. Noge so bile zelo dobre, a nikakor nisem uspela ujeti pravega ritma. Proga kronometra je bila sicer popolnoma ravna, vendar so jo težko naredili mnogi ovinki, predvsem pa veter, ki je na vsaki ulici pihal v drugo smer. Ker pa sem jo prej samo 2x prevozila, si ovinkov nisem dovolj dobro zapomnila in sem zaradi tega precej zgubljala. Proti koncu prvega kroga je začelo deževati, a me to ni pretirano oviralo.

Skozi cilj sem prišla rahlo razočarana, saj sem imela občutek, da sem vozila pod svojimi pričakovanji in sposobnostmi, a žal tokrat bolje ni šlo. :( Na koncu sem zasedla 34. mesto z zaostankom 3:20 za zmagovalko Judith Arndt. Ni tako slabo, a tudi dobro ne.

Kronometer je disciplina, pri kateri morajo biti za dobro vožnjo glava, noge in srce popolnoma usklajeni. Po moji nestrokovni analizi tokrat glava ni najbolje sodelovala. Tolažim se, da je to pritisk svetovnega prvenstva in da je prvič še posebej težko. Vsekakor upam, da bom še kdaj imela priložnost za popravni izpit!

Cestna dirka nas čaka v soboto. Proga je lahka, a jo bodo tako kot kronometrsko krojili ovinki, vetrovne razmere in seveda visoke hitrosti. Upam na najboljše!

LP iz vetrovne Danske!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Živjo!

Sem že doma, a čisto na kratko. Dnevi v Toskani so minili čisto prehitro in včeraj se je bilo kar težko odpraviti domov, saj sem resnično uživala tako v toskanskem okolju kot tudi v dirkanju.

13.9. – 1. etapa – ekipni kronometer – 5,4 km

Trasa je bila identična lanski – dvakrat smo morale prevoziti turistično ulico ob morju. Naš cilj je bil izboljšati lanski čas. Letos baje nismo bile tako zelo usklajene kot lani, kljub temu da smo pred štartom dobro naštudirale cesto in menjave (mogoče celo preveč :) ), vseeno pa smo vozile 6 sekund hitreje. Bile smo tudi ena izmed redkih ekip, ki je izboljšala lanski čas. Najbrž so bile slabše vetrovne razmere. Za zmagovalno ekipo HTC Highroad, ki bi bila lahko šolski primer ekipne vožnje, smo zaostale za 39 (lani 53), za tretjeuvrščeno ekipo pa le 15 sekund in osvojile 15. mesto.

14.9. – 2. etapa (Porcari – Altopascio) – 116 km

Nadaljevale smo z ravninsko etapo, ki je bila sestavljena iz mnogo različnih krogov po ovinkastih in v glavnem ozkih cestah. Vožnjo je oteževal še kar močan veter in zelo visoke temperature. V šestih 10 km dolgih krogih pred ciljem je eni kolesarki uspelo pobegniti, vendar smo jo ujeli in sledil je ciljni šprint, v katerem je zmagala Nemka Ina Yoko Teutenberg. Pripeljala sem se v glavnini na 75. mestu. Po etapi sva z Alenko naredili še krajši trening za avtom.

15.9. – 3. etapa (Pontedera – Volterra) – 139 km

Etapo smo začele z dvema krogoma po mestu, nato pa proti vzponu na Volterro. Vmes je bilo še nekaj hupserjev in po enem se je skupina 30ih kolesark odpeljala. Ravno takrat nisem bila na pravem mestu, da bi šla zraven, a sem bila prepričana, da jih bomo lovili. Namesto tega je šlo od tam naprej v glavnini počasi in med prvim vzpenjanjem na Volterro sem se z manjšo skupino kolesark hitreje odpeljala naprej. Skupaj smo se pripeljale do vrha in bile nato usklajene še na hitrem spustu v dolino na drugo stran ter se potem od tam še enkrat povzpele na Volterro. V cilj smo prišle približno 5 min pred glavnino, a dobrih 11 min za zmagovalko Judith Arndt.

Polona je na cilj prišla deveta in oblekla majico najboljše mlade kolesarke, česar smo bili po etapi vsi zelo veseli. Držim pesti, da bi jo ubranila tudi na preostalih štirih etapah! Glede na to, da bo šlo nekaj kronometristk verjetno predčasno z dirke, bo verjetno tudi v končni razvrstitvi zelo visoko. :)

S svojo vožnjo na dirkah sem zadovoljna. Bile so dober trening pred SP. V grupi se mi ni bilo težko voziti, tudi s strahom, ovinki in spuščanjem tokrat nisem imela nobenih težav. Žal mi je le, da nisem bila v 3. etapi ob pravem času na pravem mestu, ker sem imela zelo dobre noge. Glede na to da nisem šla na polno, sem se že danes dobro regenerirala. Jutri zjutraj letimo na Dansko, še malo potreniramo, v torek pa se bom na kronometru maksimalno potrudila. :)

Prenos dirk si lahko ogledate na Eurosportu: v torek začne ob 13.15, v soboto pa ob 13.30.

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

V nedeljo smo se že tretjič udeležile italijanske nacionalne dirke Giornata Rosa v kraju Nove. Letošnja izvedba je bila nekoliko spremenjena: 9 ravninskih krogov po mestu je bilo enakih, nato pa smo trikrat prevozile krog čez kratek razgiban klanec, ki mu je sledila ravnina do cilja.

Začele nismo preveč hitro, v tretjem krogu pa sem se pridružila dvema kolesarkama v pobegu. Hitro smo si privozile okrog 2 minuti prednosti in v pobegu složno zdržale kar 45 km. Dober trening za kronometer. :) Ko je naša prednost začela upadati, sem ju spustila in počakala, da me je dohitela glavnina. Do vznožja klanca sem se v grupi kar dobro razvrtela in regenerirala, tako da sem se tudi na vzpenjanju lahko vozila tik za najhitrejšimi. Najtežje mi je bilo, ko smo šle drugič na klanec. Takrat so mi malo ušle, a sem jih nato na spustu (prav ste prebrali) ujela, tretjič pa mi je bilo spet nekoliko lažje. V ciljnem šprintu se nisem najbolje znašla, a vseeno zasedla zame uspešno 16. mesto.

Posnetek dirke si lahko ogledate na Garmin Connectu.

Takoj po dirki smo se odpeljali v Toskano, kjer z reprezentanco jutri začnemo etapno dirko Giro della Toscana. Smo blizu Lucce, na zahodni italijanski obali, kjer je zelo lepo in bi z lahkoto počele kaj drugega kot dirkale, a bomo seveda tudi v tem zelo uživale. Prva etapa bo kratek ekipni kronometer, v sredo nas čaka razgibanih 117 km, v četrtek pa celo 137 km. Po četrtkovi etapi bom z dirko predčasno zaključila, saj že v soboto letim na Dansko.

Držite pesti za vse nas!

Lep pozdarav iz Toskane!

Tjaša

  • Share/Bookmark