Tjaša Rutar

Pozdravljeni!

Tudi v decembru nas je vreme na Primorskem še vedno v glavnem razvajalo s soncem in visokimi temperaturami za ta letni čas, zato sem po polmaratonu zaključila s tekom in se spet posvetila kolesu. Do novega leta mi je uspelo navrteti skoraj 1500 bazičnih kilometrov, v koledarskem letu 2011 pa rekordnih 20.000 km.

Začetek je vedno težak, a sem na srečo s tekom ohranila veliko vzdržljivosti in moči tudi med počitkom. Običajni ljudje si počitek najbrž predstavljajo kot odsotnost fizične aktivnosti, meni pa pomeni predvsem spremembo celoletne rutine. Seveda pa je bilo miganja veliko manj kot na kolesu, tako da sem si v vsakem primeru odpočila psihično in fizično. Veliko časa sem posvetila tudi druženju s prijatelji in zabavi, saj to med sezono skoraj ne obstaja.

Med tistimi redkimi dnevi, ki niso bili najbolj primerni za kolesarske treninge, pa sem z veseljem trenirala v hribih. Za nabiranje višinskih metrov imam najraje najbližji Kozlek. Poleg tega sem bila še na Krimu, večkrat na Snežniku, 1x celo na nočnem pohodu z bistriškimi kolesarskimi prijatelji.

Pogled iz vrha Snežnika proti Kvarnerju in Učki

Vesela kolesarska druščina

Najlepši pa je bil zagotovo zimski pohod na Kredarico na silvestrovo v skoraj idealnih zimskih razmerah. Visokogorje me vedno znova očara in napolni z dodatno energijo. Sploh ne bi imela nič proti, če bi bilo tako lepo tudi celo novo leto!

Novoletni pozdrav!

Tjaša

PS. Par utrinkov iz Kredarice:

“Ladja, ki stoji v pristanišču, je varna, a ladje niso bile ustvarjene za to.” (neznan avtor)

Ob izteku še enega prečudovitega leta vam želim, da bi imeli pogum slediti novim življenjskim izzivom, moč za premagovanje vseh ovir, ki se pojavijo na poti do njih, in da bi ob vsem tem znali dobro upravljati s časom, ki vam je na voljo!

Lepo praznovanje in srečno pot naprej!

Tjaša

… je čas, ki sem ga včeraj dosegla na svojem prvem pretečenem polmaratonu!

Želela sem si že na ljubljanskega, a se nisem utegnila pripraviti nanj, zato sem izbrala prvo izvedbo (pol)maratona v Crikvenici, ki je po profilu bolj razgiban in s tem malo težji. Vzdržljivosti mi seveda ne manjka, vseeno pa je bilo treba mišice adaptirati na tek. Moram priznati, da je bilo prvič po desetih mesecih izključno kolesa kar težko, a sem se na srečo hitro udelala in tek mi je postal celo všeč. Sprememba trening okolja, ko sem se iz cest preselila na bližnja polja in v gozdove, pa še bolj.

Do tekmovanja sem pretekla dobrih 150 km, od 10 do 20 km v enem kosu, v glavnem po razgibanem terenu. Da polmaratona ne bi pretekla, me ni skrbelo, nisem pa imela občutka, kako hitra bom, ker nisem bila nikoli na tekaškem tekmovanju. Seveda sem začela prehitro. Prvih 7 km sem pretekla v pol ure in bila do tam celo na 2. mestu med ženskami. Potem me je dohitela Nemka, s katero sva tekli do 12. kilometra, ko ji nisem mogla več slediti. Na 17. kilometru sem imela manjšo krizo in izgubila še 3. mesto. Tudi 4. mesto med 66 polmaratonkami in 58. mesto med vsemi 327 tekači ni tako slabo. In tudi s časom sem – za prvič – še kar zadovoljna. Z izbiro trase pa še bolj, saj je bilo res lepo teči le nekaj metrov stran od morja in s pogledom na Krk, Cres, Velebit in Istro. Tudi za občudovanje okolice sem imela dovolj časa.

Čestitati moram tudi sestrici za njen peti pretečen maraton! Ko bom velika, ga bom tudi jaz… Od danes naprej pa je končno spet na vrsti koloooooo!

LP, Tjaša

PS. Še posnetek teka na Garmin Connectu.

Živjo!

Po statističnih podatkih, ki jih vodim, odkar sem se začela voziti s kolesom, ne pomnim jeseni s toliko prevoženimi kilometri. Kar težko si je bilo vzeti zasluženo kolesarsko pavzo. Letošnji jesenski sončni dnevi so čisto neobičajni, a vesela sem, da je tako, ker imam precej prostega časa. Jesen je po izgledu narave zagotovo moj najljubši letni čas in raznolike barve me vsakič znova očarajo! Vseeno pa upam, da bo vreme čim prej usklajeno z letnim časom, ker je potem manj možnosti, da se zima zavleče v pomlad.

Gradiška Tura, 761 m

In kaj počnem po končani sezoni? Že med tem, ko smo bili na Danskem, me je razveselila novica, da sem naredila zadnji izpit na faxu! Prav lepo bo brez predavanj, vaj in izpitov. V naslednjih mesecih se bom intenzivno posvetila pisanju diplome, ki bo iz športno-zdravstvenega področja.

Poleg tega sem nekaj dni na teden v službi, ostale dni pa še vedno precej športno aktivna. Oktober in november sta meseca brez natančnega načrta treninga, zato se prilagajam času in vremenu, ki je že celo jesen odlično! Oktobra sem še zelo veliko kolesarila in odvozila kar nekaj zelo lepih tur, za katere med letom ni bilo časa. Npr.

Epski krog okrog Bistrca
Ob morju
Okrog Učke

V novembru, med kolesarsko pavzo, sem redna obiskovalka bližnjih hribčkov (Nanos, Gradiška Tura, Trojica). Peš sem bila tudi na Učki, ki je zahtevna predvsem zaradi svoje dolžine ter velike višinske razlike, in osvojila še enega dvatisočaka – Brana – v Kamniško-savinjskih Alpah.

Brana, 2253 m

Veliko tudi tečem, saj bom 27.11. poskusila odteči polmaraton v hrvaški Crikvenici. Mislim, da bi mi moralo brez težav uspeti. Po njem začnem v fitnesu in na kolesu intenzivne priprave na naslednjo sezono. V bistvu že komaj čakam.

Lep pozdrav,

Tjaša

Živjo!

Za mano je tudi druga preizkušnja svetovnega prvenstva, cestna dirka. Je veliko bolj pomembna kot kronometer in je najpomembnejša dirka sezone. Ker je bil to moj prvi nastop na tako veliki dirki, sem si želela le to, da bi mi jo uspelo končati.

Sobotne vremenske razmere so bile boljše kot ves teden prej: delno jasno z zelo blagim vetrom. 14 km dolg krog, ki smo ga ženske morale odpeljati 10x, po profilu ni bil težak, saj se je vse klance v grupi dalo kar preleteti. Vseeno pa mi je bilo jasno, da ne bo lahko.

Vzdušje na štartu je bilo posebno, na nobeni drugi dirki ni tako! Slovenke smo štartale bolj zadaj, ker smo na mednarodni kolesarski lestvici žal bolj zadaj.

Zdelo se mi je, da gre že od začetka na vso moč, a mi je v naslednjih krogih postalo jasno, da gre lahko tudi hitreje. Hitrosti so bile res ves čas zelo visoke in ukvarjala sem se le s tem, da sem imela pri vožnji čim več zavetrja. Vožnja pa je bila ves čas zelo živčna in nevarna, še najbolj pa zadnja dva kilometra pred ciljem kroga, ko smo se vse borile za čim boljšo pozicijo na zaključnem vzpončku.

Na koncu osmega kroga sem imela tehnično okvaro sprednjega kolesa. V tistem trenutku sem napačno odreagirala, saj sem se takoj ustavila in počakala na avto. Ko so mi zamenjali obroč, je bila grupa že daleč in ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi jih spet ujela. Kljub temu da sem bila precej razočarana, ker sem zaradi tehnične težave zaostala, sem predzadnji krog odpeljala na polno, kolikor je šlo, in si v tem krogu vključno s čakanjem in menjavo obroča, privozila le dve minuti in pol zaostanka za grupo. Če bi tako vozila v torek na kronometru…. Me je pa zaradi tega v zadnjem krogu nekoliko pobralo, verjetno pa so šle tudi v grupi precej hitreje. Želela sem si le to, da me ne bi izločili iz dirke.

Na koncu sem dirko končala na 118. mestu, prehitela sem le dve tekmovalki, ki sta odpadli od grupe, in si privozila dobrih 7 minut zaostanka. Cilj končati dirko sem sicer dosegla, z rezultatom pa nikakor ne morem biti zadovoljna, saj sem imela super noge in mi tudi vožnja v grupi ni delala nikakršnih težav. A v kolesarstvu so tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na rezultat. Imela sem srečo v nesreči, da se mi je okvara zgodila šele tik pred koncem, saj bi me drugače zagotovo izločili iz dirke. Svetovna prvakinja je v šprintu skupine drugič zapored postala Italijanka Giorgia Bronzini, Polona je bila 41., Alenka pa 80. Vse tri smo bile zelo vesele.

V nedeljo smo si ogledale še moško dirko, kjer so se slovenski kolesarji odlično odrezali, saj je Borut Božič zasedel 7. mesto. Po dirki smo zadovoljni odleteli domov.

Dirkati na svetovnem prvenstvu je bila zagotovo izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Tudi vzdušje in dogajanje v reprezentanci je bilo zelo sproščeno, a kljub temu profesionalno. Postavila sem si nov mejnik, za katerega upam, da ga bom v prihodnosti imela priložnost izboljšati.

S SP tudi zaključujem letošnjo tekmovalno sezono. Vmes mnogokrat nisem bila zadovoljna s svojimi rezultati, a sem najbrž imela previsoka merila. To, da sem končala vse dirke razen prvih dveh spomladanskih, na katerih sem nastopila, in da sem predvsem na kronometrih dosegla tudi nekaj dobrih uvrstitev, je zagotov znak, da sem tudi v letošnji sezoni veliko napredovala. Potrudila se bom, da bo tudi v prihodnji tako.

Vsem, ki me pri kolesarstvu kakorkoli podpirate, se ob zaključku sezone zelo lepo zahvaljujem!

LP, Tjaša

Foto: Marjan Kelner

Pozdravljeni!

Za mano je prva preizkušnja svetovnega prvenstva.
Na Dansko smo prileteli v soboto dopoldan in se takoj spoznali s popolnoma drugačnimi vremenskimi razmerami, kot smo jih bili zadnje čase vajeni. Dež, veter, 10 stopinj. Kljub temu me je dežela že na začetku očarala: lepa, urejena in čista. Pa še vožnja s kolesom jim je glede na količino mestnih kolesarjev in parkiranih koles način življenja. Temu primerno so tudi kolesarske steze zgledno urejene.

Popoldanski trening je bil namenjen ogledu kroga za cestno dirko. V nedeljo dopoldan smo naredile krajši intenziven trening, popoldan pa smo se udeležili edinega uradnega ogleda kronometrske proge. Ta je bila speljana po centru Kopenhagna, večinoma v nasprotni smeri vožnje, tako da v lastni režiji sploh ni bilo mogoče voziti po njej. Ker je bila na progi ogromna množica kolesark, si je nisem prav dobro zapomnila. Drugič sem se po njej zapeljala v ponedeljek pred štartom mladink, kaj več pa žal ni bilo mogoče.

V torek pred kronometrom sem bila veliko bolj mirna, kot sem pričakovala, med ogrevanjem pred štartom pa je bil pulz vseeno neobičajno visok.. Vreme je bilo oblačno, tako kot vse dni pa je močno pihal veter.

Občutek biti na startnem odru svetovnega prvenstva je poseben! Po startu pa sem okolico popolnoma izključila in se skoncentrirala samo na motorista pred sabo. Že kilometer po štartu mi je prenehala delovati radiopostaja, preko katere sem slišala trenerjeva navodila. Preden so to ugotovili in uporabili zunanje ozvočenje, je minilo precej časa, sama pa se tokrat nisem znašla najbolje. Noge so bile zelo dobre, a nikakor nisem uspela ujeti pravega ritma. Proga kronometra je bila sicer popolnoma ravna, vendar so jo težko naredili mnogi ovinki, predvsem pa veter, ki je na vsaki ulici pihal v drugo smer. Ker pa sem jo prej samo 2x prevozila, si ovinkov nisem dovolj dobro zapomnila in sem zaradi tega precej zgubljala. Proti koncu prvega kroga je začelo deževati, a me to ni pretirano oviralo.

Skozi cilj sem prišla rahlo razočarana, saj sem imela občutek, da sem vozila pod svojimi pričakovanji in sposobnostmi, a žal tokrat bolje ni šlo. Na koncu sem zasedla 34. mesto z zaostankom 3:20 za zmagovalko Judith Arndt. Ni tako slabo, a tudi dobro ne.

Kronometer je disciplina, pri kateri morajo biti za dobro vožnjo glava, noge in srce popolnoma usklajeni. Po moji nestrokovni analizi tokrat glava ni najbolje sodelovala. Tolažim se, da je to pritisk svetovnega prvenstva in da je prvič še posebej težko. Vsekakor upam, da bom še kdaj imela priložnost za popravni izpit!

Cestna dirka nas čaka v soboto. Proga je lahka, a jo bodo tako kot kronometrsko krojili ovinki, vetrovne razmere in seveda visoke hitrosti. Upam na najboljše!

LP iz vetrovne Danske!

Tjaša

Živjo!

Sem že doma, a čisto na kratko. Dnevi v Toskani so minili čisto prehitro in včeraj se je bilo kar težko odpraviti domov, saj sem resnično uživala tako v toskanskem okolju kot tudi v dirkanju.

13.9. – 1. etapa – ekipni kronometer – 5,4 km

Trasa je bila identična lanski – dvakrat smo morale prevoziti turistično ulico ob morju. Naš cilj je bil izboljšati lanski čas. Letos baje nismo bile tako zelo usklajene kot lani, kljub temu da smo pred štartom dobro naštudirale cesto in menjave (mogoče celo preveč ), vseeno pa smo vozile 6 sekund hitreje. Bile smo tudi ena izmed redkih ekip, ki je izboljšala lanski čas. Najbrž so bile slabše vetrovne razmere. Za zmagovalno ekipo HTC Highroad, ki bi bila lahko šolski primer ekipne vožnje, smo zaostale za 39 (lani 53), za tretjeuvrščeno ekipo pa le 15 sekund in osvojile 15. mesto.

14.9. – 2. etapa (Porcari – Altopascio) – 116 km

Nadaljevale smo z ravninsko etapo, ki je bila sestavljena iz mnogo različnih krogov po ovinkastih in v glavnem ozkih cestah. Vožnjo je oteževal še kar močan veter in zelo visoke temperature. V šestih 10 km dolgih krogih pred ciljem je eni kolesarki uspelo pobegniti, vendar smo jo ujeli in sledil je ciljni šprint, v katerem je zmagala Nemka Ina Yoko Teutenberg. Pripeljala sem se v glavnini na 75. mestu. Po etapi sva z Alenko naredili še krajši trening za avtom.

15.9. – 3. etapa (Pontedera – Volterra) – 139 km

Etapo smo začele z dvema krogoma po mestu, nato pa proti vzponu na Volterro. Vmes je bilo še nekaj hupserjev in po enem se je skupina 30ih kolesark odpeljala. Ravno takrat nisem bila na pravem mestu, da bi šla zraven, a sem bila prepričana, da jih bomo lovili. Namesto tega je šlo od tam naprej v glavnini počasi in med prvim vzpenjanjem na Volterro sem se z manjšo skupino kolesark hitreje odpeljala naprej. Skupaj smo se pripeljale do vrha in bile nato usklajene še na hitrem spustu v dolino na drugo stran ter se potem od tam še enkrat povzpele na Volterro. V cilj smo prišle približno 5 min pred glavnino, a dobrih 11 min za zmagovalko Judith Arndt.

Polona je na cilj prišla deveta in oblekla majico najboljše mlade kolesarke, česar smo bili po etapi vsi zelo veseli. Držim pesti, da bi jo ubranila tudi na preostalih štirih etapah! Glede na to, da bo šlo nekaj kronometristk verjetno predčasno z dirke, bo verjetno tudi v končni razvrstitvi zelo visoko.

S svojo vožnjo na dirkah sem zadovoljna. Bile so dober trening pred SP. V grupi se mi ni bilo težko voziti, tudi s strahom, ovinki in spuščanjem tokrat nisem imela nobenih težav. Žal mi je le, da nisem bila v 3. etapi ob pravem času na pravem mestu, ker sem imela zelo dobre noge. Glede na to da nisem šla na polno, sem se že danes dobro regenerirala. Jutri zjutraj letimo na Dansko, še malo potreniramo, v torek pa se bom na kronometru maksimalno potrudila.

Prenos dirk si lahko ogledate na Eurosportu: v torek začne ob 13.15, v soboto pa ob 13.30.

Lep pozdrav!

Tjaša

V nedeljo smo se že tretjič udeležile italijanske nacionalne dirke Giornata Rosa v kraju Nove. Letošnja izvedba je bila nekoliko spremenjena: 9 ravninskih krogov po mestu je bilo enakih, nato pa smo trikrat prevozile krog čez kratek razgiban klanec, ki mu je sledila ravnina do cilja.

Začele nismo preveč hitro, v tretjem krogu pa sem se pridružila dvema kolesarkama v pobegu. Hitro smo si privozile okrog 2 minuti prednosti in v pobegu složno zdržale kar 45 km. Dober trening za kronometer. Ko je naša prednost začela upadati, sem ju spustila in počakala, da me je dohitela glavnina. Do vznožja klanca sem se v grupi kar dobro razvrtela in regenerirala, tako da sem se tudi na vzpenjanju lahko vozila tik za najhitrejšimi. Najtežje mi je bilo, ko smo šle drugič na klanec. Takrat so mi malo ušle, a sem jih nato na spustu (prav ste prebrali) ujela, tretjič pa mi je bilo spet nekoliko lažje. V ciljnem šprintu se nisem najbolje znašla, a vseeno zasedla zame uspešno 16. mesto.

Posnetek dirke si lahko ogledate na Garmin Connectu.

Takoj po dirki smo se odpeljali v Toskano, kjer z reprezentanco jutri začnemo etapno dirko Giro della Toscana. Smo blizu Lucce, na zahodni italijanski obali, kjer je zelo lepo in bi z lahkoto počele kaj drugega kot dirkale, a bomo seveda tudi v tem zelo uživale. Prva etapa bo kratek ekipni kronometer, v sredo nas čaka razgibanih 117 km, v četrtek pa celo 137 km. Po četrtkovi etapi bom z dirko predčasno zaključila, saj že v soboto letim na Dansko.

Držite pesti za vse nas!

Lep pozdarav iz Toskane!

Tjaša

Živjo!

Zadnji mesec sem večino treningov opravila na kronometrskem kolesu. V glavnem zaradi svetovnega prvenstva, malo pa tudi zaradi kronometra, ki sem ga odpeljala v nedeljo. Vozila sem ga že lani, tako da sem približno vedela, kaj me čaka. Nisem pa vedela, kdo bodo ostale tekmovalke.

Ko sem na predvečer tekme videla štartno listo, sem v trenutku spremenila cilje in si rekla, da bom že kar ponosna, če bom “le” 3 minute za zmagovalko, med nastopajočimi so bile namreč 1. (Emma Pooley), 2. (Judith Arndt), 4. (Amber Neben), 6. (Evelyn Stevens), in 8. (Shara Gillow) kronometristka na zadnjem svetovnem prvenstvu. Moram priznati, da me je postalo precej strah, da se mi vožnja ne bo posrečila tako, kakor sem trenutno sposobna.

V nedeljo dopoldan je bilo v prelepi dolini ob jezeru Iseo nekaj med soncem in oblačnostjo, za popoldan, ko smo štartale ženske elite, pa so napovedali dež. Upala sem, da se napoved ne bo uresničila, saj vožnje v deževnih razmerah ne obvladam najbolje. Dve uri pred štartom se je moje upanje razblinilo. Kljub temu sem se zelo dobro ogrela in se med tem celo uspela namotivirati, da je bolje, če grem na polno, padem in ne pridem do konca, kot da sem zaradi strahu zadnja.

In sem šla! Takoj po štartu sem ujela dober ritem in začela uživati v deževni vožnji. Tudi mnogi ovinki mi niso delali težav in po prvem krogu sem imela kar dober čas. Drugi krog sem odpeljala veliko hitreje, kasneje sem izvedela, da samo 15 sekund slabše od Pooleyeve. Tretji je bil po hitrosti nekaj vmes med prvim in drugim, tehnično pa verjetno še najboljši. Če bi bil še kakšen, bi ovinke odpeljala že skoraj idealno, a pustimo še nekaj rezerve za naslednjič.

Osvojila sem 11. mesto, z zaostankom 2:04 min za zmagovalko Judith Arndt, 1:39 za svetovno prvakinjo Pooleyevo in 1:21 za lansko zmagovalko Amber Neben, s čimer sem za polovico zmanjšala lanski zaostanek za njo in s tem suvereno dosegla svoj cilj. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem presenetila celo samo sebe! Napolnil me je z novim zagonom za preostala dva tedna, ko bom poskušala še nekoliko nadgraditi trenutno formo.

Dobra forma je predvsem razultat tega, da se zadnji mesec posvečam izključno treningom in počitku, vse treninge pa opravljam v Ljubljani pod nadzorom trenerja Gorazda. Ponavadi ni lahko, a v tem, kar počnem, zelo uživam. Če lahko vložen trud vrnem z dobrim rezultatom, sem pa še bolj zadovoljna!

Lep športni pozdrav!

Tjaša

PS. Pohvaliti moram tudi Urško, ki je med mladinkami zasedla 15. mesto, kar je glede na to, da se s kolesarstvom ukvarja šele pol leta, odlično!

Pozdravljeni!

Zadnje dirke, ki smo jih odpeljale, so bile v prvi vrsti kratki in hitri treningi, dirkanje na razultat pa je bilo v drugem planu. To še posebej velja za prvi dve, ko smo dirkale s fanti, na tretji pa smo imele svoj štart.

27-8-2011, Kriterij Okoli Grma, Novo mesto

Trasa kriterija je bil 1.100 m dolg krog okrog osnovne šole Grm, ki se je začel s kratko ravnino, nadaljeval s hitrim spustom in zaključil s 300 m dolgim vzponom. Prevoziti smo ga morali 20x, pri čemer je vsak 4. krog prinašal točke. Že na ogrevanju mi je bil krog zelo všeč, malo manj pa mi je bila všeč visoka temperatura ozračja ~ 38˘C!

Štartale smo z mlajšimi mladinci, ki smo jim tokrat kar dobro sledile. Par kolesarjev je že na začetku pobegnilo in tako je za glavnino ostalo bolj malo točk, a je bil vsak 4. krog vseeno zelo hiter. Vozila sem se v zavetrju glavnine. V zadnji tretjini dirke sta se tik pred mano dva fanta zapletla in padla, tako da sem se pred ciljnim vzponom mogla ustaviti, glavnina pa mi je na žalost ušla. V naslednjih krogih sem jih lovila, a mi je to uspelo šele tik pred ciljem. Kljub temu sem s svojo vožnjo zelo zadovoljna, ker sem imela res dobre noge. Dirko sva izmed 11ih deklet končali le midve z Ajo.

28-8-2011, Bambi dirka, Šenčur

Dirka je organizirana za rekreativce, a so letos na štart povabili tudi ženske elite. Če odštejem maratone, že kar nekaj let nisem vozila na rekreativni dirki in nisem točno vedela, kaj nas čaka. Štartale smo s ta srednjo starostno skupino mastersov, dobrih 5 km dolg krog okrog Voklega pa je bilo treba prevoziti 8x. Dirka se mi je zdela v osnovi zelo dolgočasna: razen pobega dveh kolesarjev že v prvem krogu, se ni dogajalo čisto nič, tako da mi ni bilo težko krožiti v glavnini, kljub temu da smo imeli kar visoko povprečno hitrost (42,5 km/h). Tik pred ciljem sem malo potegnila, potem pa se umaknila, da je šla grupa mimo, ker se v ciljnem šprintu nisem hotela izpostavljati nevarnosti pred padcem. Med ženskami je zmagala naša Aja.

Žal je v drugem krogu prišlo do skupinskega padca, ki ga je povzročila neprevidna vožnja kolesarke. Pri tem je tudi večina naše ekipe odstopila zaradi poškodb ali uničenih koles. Že med dirkanjem, pa tudi potem, je bilo čutiti vsesplošno moško nastrojenost proti nam, češ da smo vsega krive, da se nikoli ne bomo znale voziti s kolesom, ker to obvladajo samo oni, in če nas ne bi bilo tam, bi bilo seveda vse drugače. Brez ženske prisotnosti najbrž še nikoli niso padli?!

Padci so žal del kolesarskih dirk in padajo ženske, moški, rekreativci, profesionalci, stari in mladi, izkušeni in neizkušeni. Dovolj je le trenutek nepozornosti… Nihče pa ne pade rad ali celo nalašč, še bolj pa upam, da nihče nalašč ne povzroča padcev, zato me je taka nestrpnost in nesramnost rekreativcev zelo razočarala in nimam ravno želje, da bi se takih dirk še udeležila (kljub sicer dobri organizaciji). Težko verjamem, da bodo kdaj sprejeli, da se lahko sem pa tja tudi kakšna ženska vozi tako hitro kot oni. Moški ego pač…

30-8-2011, Kriterij Medvode

Kot sem že omenila, smo v Medvodah ženske imele svoj štart, dirkale pa smo na končni cilj. Upam, da bo v prihodnosti tudi za nas postal pravi kriterij in da bomo vozile nekoliko več krogov, saj je 15 x 600 m čisto prehitro minilo. Ker smo članice Kluba Polet Garmin številčno prevladovale, je bil naš cilj, da osvojimo prva tri mesta. Pred dirko smo skupaj s trenerjem sestavile taktiko, ki jo je bilo seveda treba med dirkanjem nekoliko prilagoditi situaciji. Vse smo zelo dobro opravile svojo nalogo in prepričljivo zmagale (1. Živa Verbič, 2. Urška Kalan, 3. Aja Opeka). Sama sem osvojila 4. mesto, a sem bila z vožnjo, nogami in razpletom zelo zadovoljna. Tudi vzdušje ob progi in dirkanje v soju luči sta dodala svoj čar.

Ta teden me čakata še dva intenzivna treninga na kozi, v nedeljo pa bom ponovno nastopila na 25 km dolgem kronometru Memorial Davide Fardelli v italijanskem Bergamu. Imam boljše kolo, novo pozicijo na njem, močnejše noge, večjo motivacijo in boljšo tehniko vožnje kot lani, tako da je moj cilj predvsem zmanjšati zaostanek za zmagovalko.

Držite pesti zame in za Urško, ki bo tekmovala na nekoliko krajši progi med mladinkami!

LP, Tjaša

Ojla!

Za nami je še zadnje letošnje državno prvenstvo. Tokrat smo se moški in ženske kar skupaj pomerili na vzponu na Pokljuko. Traso sem si pred dirko z dobrim namenom ogledala, a sem kot mnogi drugi žal zgrešila ta pravo, tako da nisem natančno vedela, kaj me čaka. Zdaj, po končani dirki, sem prepričana, da je bilo bolje tako.

Štartali smo v Bohinjski Bistrici in se po 1,5 km ravnine zapodili v precej strm odsek. Začela sem zelo po pameti, da mi ni bilo že od začetka preveč težko, vedela sem namreč, da je del, ki ga nisem poznala, zelo strm. Najbolje ga je opisal Chef: “Nekaj strmin je ubijalskih, zato tale vzpon manj pripravljenim strogo odsvetujem. Utegne se zgoditi, da bo bicikel pristal v grmovju.”

Noge so se mi super vrtele, žal pa nisem imela ob sebi nobene skupine, ki bi mi olajšala vožnjo po ravnini pred drugim strmim delom. Strmine, ki so sledile, so bile resnično ubijalske. Sicer se ne štejem med manj pripravljene, a sem vseeno kar nekajkrat pomislila, da bi bicikel odložila v grmovje. Sama sreča, da je bilo tam ob cesti ogromno navijačev, ki so nas spodbujali in malo odtegnili pozornost od trpljenja. Najbolj me je razveselil prijatelj Kalček, ki je na nastrmejšem delu tekel ob meni. Pred ciljem je bilo še nekaj ravnine, kjer sem iztisnila še zadnje atome moči in veliko bolj suverno zmagala kot lansko leto. Klanec naj bi bil zaradi številnih menjav ritma najbolj primeren za kronometriste. Tudi med moškimi je zmagal odličen kronometrist Robert Vrečer. Pri ženskah je z drugim mestom presenetila Aja Opeka, tretja pa je bila Živa Verbič.

Foto: Rado Kocjančič

Glede na to, da mi na zadnjih dirkah ni šlo tako, kot bi si želela, niti približno nisem pričakovala, da mi bo tudi letos uspelo osvojiti majico državne prvakinje v vzponu, zato sem bila uspeha zelo vesela. Včasih sproščenost prinese najboljše rezultate. DP v vzponu sicer nima prav velikega pomena v kolesarstvu, vedno pa manjka tudi daleč najboljša klančarka Polona, a no… Malo motivacije vedno prav pride!

V naslednjih tednih bo moj trening posvečen predvsem kronometru. Izbrana sem namreč v ženski del reprezentance (+ Polona Batagelj in Alenka Novak), ki bo Slovenijo zastopala na svetovnem prvenstvu na Danskem (19.-25.9.). Svetovno prvenstvo je cilj vsakega športnika in zelo sem vesela, da se ga bom lahko udeležila, zato bom v tem mesecu vse podredila pripravam nanj.

Do takrat pa nas v tem mesecu čakajo še tri domače dirke: kriterij Okoli Grma, Bambi dirka in kriterij Medvode, 4.9. se bom udeležila kronometra Fardelli v italijanskem Bergamu, 11.9. dirkamo v italijanskem mestu Nove, od 13. do 18.9. pa bomo z reprezentanco na etapni dirki Giro della Toscana, ki jo bom verjetno predčasno zaključila zaradi odhoda na Dansko. Tam bo kronometrska preizkušnja 20.9. in cestna dirka 24.9.

Držite pesti, da bi zadnji mesec letošnje sezone minil čim bolj uspešno!

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

Ojla!

Na lanskem trojčku smo se dogovorili, da letos odpeljemo Slovenijo po diagonali, od Hodoša do Pirana oz. po našem spremenjenem načrtu do mejnega prehoda Sečovlje, kar znese slabih 370 km in 2600 višinskih metrov.

Dan pred izvedbo ture smo se pripeljali v Hodoš, kjer smo si prav po skavtsko sami pripravili večerjo in zajtrk, spali v ti. “študenskem” domu in se imeli prav fletno. Kolesarke se odlično znajdemo tudi v kuhinji, če je treba.

Na dolgo pot smo štartali že ob 6h zjutraj, ko ni bilo še prav nič vroče, do prvega polnjenja bidonov v okolici Maribora pa smo se vsi že dobro ogreli na prekmurskih ravnicah. V Celju nas je čakala pašta, na Trojanah je dišalo po krofih, a so nam naši spremljevalci ponudili le palačinke, sendviče in banane , v Ljubljani pa smo polnili energijske zaloge s čokoladnimi žepki. V Planini se nikomur več ni dalo jesti, na Kozini smo si zaželeli kave in kokakole, ob Obali pa le čim prejšnjega prihoda na cilj. Na tako dolgi poti je zelo pomembno redno hranjenje in pitje, da se ti vse skupaj ne začne prehitro upirati, pa je treba jesti čim bolj raznoliko in navadno hrano ter čim manj umetnih gelov in ploščic.

“Stara” cesta čez Slovenijo je do začetka vrhniškega klanca pretežno ravna, od tam naprej pa čez Notranjsko in Primorsko precej razgibana, tako da je bila zadnja tretjina po profilu najtežja. Po dobrih 200 km pa so bile težke tudi noge. No, moje so se v Planini začele prav odlično vrteti in kačje ride sem preletela z največjim užitkom. Prav tako ves ostali del poti čez Primorsko.

Da na obalni cesti med Koprom in Izolo ne bi naredili prevelike gneče, smo izbrali staro šmarsko cesto, se spustili do MP Dragonja in nato do MP Sečovlje, kjer je bil naš uradni cilj. Celotno pot nas je prevozilo 15: 6 kolesark + naši trije spremljevalci Dule, Gorazd in Rado, ostali del zasedbe so sestavljali sponzorji, ki se tudi sami aktivno vozijo s kolesom, dodatnih pet pa se nam je pridružilo od Ljubljane do morja. Katja, Matic in Zdenko so skrbeli, da nismo bili lačni in žejni.

Od tam smo odpedalirali še do Lucije, kjer smo si privoščili zasluženi skok v morje, prelep sončni zahod in odlično ribjo večerjo.

Slovensko diagonalo je preživela tudi Garminova baterija, tako da si našo pot lahko ogledate tukaj. Za skoraj 370 km dolgo pot smo potrebovali 11 ur, ki pa so v dobri družbi zelo hitro minile. Kljub temu ali prav zaradi tega sem se ponovno spomnila, kako zelo je Slovenija lepa!

LP, Tjaša

Ojla!

Naša nova in najmlajša članica Urška mi je vzela kozo, a pravijo, da je vse za nekaj dobro. Dobila sem popolnoma novo zverino.

Komaj čakam, da jo udomačim!

SCOTT Plasma 10 2011

lp, Tjaša

Ojla!

Medtem ko nimamo na sporedu ravno veliko dirk, ostane nekaj časa tudi za tako imenovane panoramske ture, ki služijo tudi kot vzdržljivostni trening. V preteklih dveh mesecih sem si jih privoščila kar nekaj, zato jim bom v prihodnjih objavah namenila nekaj pozornosti. Mogoče ob tem dobite kakšno idejo za poletni izlet.

Kolo imam rada tudi zato, ker z njim lahko z malo domišljije spoznam veliko novih krajev, ki jih z avtom najbrž ne bi nikoli obiskala. Že v svojem prvem letu na cestnem kolesu, me je Chef peljal na Soriško planino in Jamnik. Takrat sva iz Ljubljane navtela skoraj 180 km, zato sem se tokrat odločila za krajšo različico iz Železnikov + Pokljuko.

V zgodnjem jutru sem se iz Železnikov odpeljala proti Petrovemu Brdu, saj je direktna cesta na Soriško planino trenutno zaprta. Cesta, ki ločuje Gorenjsko in Primorsko me je navdušila predvsem zaradi tega, ker nisem srečala niti enega samega avtomobila! Neprecenljivo! Od tam sem se povzpela mimo prečudovite Zgornje Sorice…

…do Soriške planine (1307 m), ki pa me tudi tokrat ni preveč navdušila.

Navdušil pa me je spust v Bohinjsko Bistrico!

Tam je bila gneča, zato me ni pretirano mikalo, da bi se odpeljala do jezera, ampak sem jo hitro mahnila proti Pokljuki. Ta strmo različico ceste, po kateri bo šlo tudi sobotno državno prvenstvo v vzponu, sem na žalost zgrešila (oz. sem si doma slabo pogledala na zemljevidu, kje poteka) in šla po ta položni. Sicer je lepa, vleče se pa kot ponedeljek! Na vrhu me je pričakala pokljuška idila…

Spust proti Bledu se začne z nekaj kilometri zelo zelo slabe ceste, a nadaljevanje vseeno pusti dober vtis. Malo manj mi je bila všeč gneča na cesti, na Bledu pa seveda tudi, zato sem šla kar hitro po urejeni kolesarski poti do Lesc in nato proti Kropi.

Čez Savo Dolinko

150 m nad Kropo

Odkar sem bila nazadnje tu, sem kar pozabila, kako lepo je. In kako strm je vzpon na moj tretji gorski cilj, Jamnik. Vseeno pa sem ga prevozila neprimerljivo lažje kot pred štirimi leti s Chefom. Spust čez Dražgoše v Železnike je pa kar prehitro minil. Navrtela sem 107 km in dobrih 2300 višincev.

Še zemljevid poti:

LP, Tjaša

Ojla!

Zadnji vikend v juliju smo se v okviru slovenske reprezentance udeležile dirke Sparkassen Giro (1.1) v nemškem mestu Bochum, ki je dobrih 1000 km oddaljeno od Ljubljane. To je ena redkih dirk, kjer na isti progi tekmujemo ženske in moški, a seveda vsak posebej.

V soboto popoldan naj bi vozile 50 km dolg kriterij, vendar smo tik pred štartom izvedele, da bomo dirkale le na končni cilj. 30 kratkih krogov po mestu je bilo zelo hitrih, vendar se ni dogajalo prav veliko. Že na začetku sta pobegnili dve kolesarki, ki sta si privozili dovolj veliko prednost, da ju do cilja nismo ujeli. Imela sem zelo dobre noge in tudi vozila sem se v ospredju, v ciljnem šprintu pa se žal kot ponavadi nisem najbolje znašla in zasedla 45. mesto.

Za nami so na istem krogu tekmovali izbrani moški v disciplini Dernyrennen, ki je najbrž specifična za Nemčijo. Vsak kolesar ima svojega “motorista”, ki mu nudi zavetje. Zmaga tisti, ki ima najhitrejšega, baje pa je že vse vnaprej dogovorjeno. Vseeno pa je bilo zelo zanimivo za pogledat. Med izbranimi kolesarji pa je bil tudi aktualni zmagovalec Tour de France, Cadel Evans.

Ta glavna dirka je bila v nedeljo. Zjutraj so začeli rekreativci, potem ženske in nazadnje moški. Med ogrevanjem smo si z Živo in Ajo hotele ogledati krog, pa smo po pomoti zapeljale na rekreativnega in skoraj zamudile štart. 15 km dolg krog z dvema gorskima ciljema smo odvozile 6x, kar je zneslo slabih 90 km in skoraj 1000 višinskih metrov. Spet sem imela super noge in se večino časa vozila v ospredju. Tudi na gorski cilj sem šprintala in bila na koncu 5. v razvrstitvi, a v zadnjih kilometrih dirke se tudi tokrat nisem znašla in v šprintu zasedla 49. mesto.

Ves ta strah, ki me spremlja že celo sezono, ko se na dirki začne dogajat, me je kar malo spravil v slabo voljo, a upam, da me bo v jesenskem delu sezone minil.

LP, Tjaša