Tjaša Rutar

Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da nisem ljubiteljica velikih načrtov, ker me je življenje izučilo, da se najboljše stvari zgodijo spontano. Kljub temu pa včasih preveč načrtujem in takrat se ponavadi kaj zalomi. Tako je bilo z letošnjimi velikimi novoletnimi trening načrti.

Po odličnem novoletnem praznovanju, ki me je napolnilo z energijo za nazaj in naprej, mi je telo sporočilo, da pretiravam in da hrepeni po počitku. Na prve znake nisem reagirala, ker jaz pač _ne smem_ zboleti. Novoletni Snežnik, kmalu potem še naporni zasnežen Nanos in klubski vzpon na Krim so dodali piko na i začetnemu prehladu.

Pot na Nanos

Ko je bilo prehudo, sem se vseeno odpravila k zdravnici, ki mi je povedala, da sem na začetku pljučnice. Ampak moja zdravnica je super dobra in je poskrbela za vse, da bi čim prej ozdravela.

Vsako leto me zdela kakšen prehlad, za pljučnico pa sem zbolela prvič. In odkar se zavedam same sebe, sem prvič uživala antibiotike, kar pomeni, da sem načeloma zelo zdrava. Prisilni počitek je bil kar šokanten, ampak več kot očitno nujno potreben. Vse skupaj pa me je zdelalo bolj psihično kot fizično, ker sem na prvem lahkotnem sprehodu ugotovila, da ne morem nič in da je v trenutku izpuhtel ves trud prejšnjih mesecev, ki ga bo zelo težko pridobiti nazaj.

Ampak še vedno menim, da se vse stvari zgodijo z namenom. Če nič drugega, sem se dobro spočila, se pošteno naspala in se pripravila na nekaj naslednjih izpitov na faxu. Za trening in nabiranje kolesarskih kilometrov pa bo še veliko priložnosti! Motivacije pa mi ne manjka!

Za začetek sem po nekajtedenski pavzi spet začela migat s prečudovitim nočnim vzponom na Snežnik.

Vreme prejšnjega tedna mi ni omogočilo intenzivnega začetka treniranja. Kljub temu pa sem v sredo odvrtela prvih letošnjih 30 km na kolesu, v soboto pa sem se prvič peš povzpela na hrvaško Učko. Izkazalo se je, da s svojimi 21 km ni zahtevna le na kolesu, ampak je tudi peš težko priti gor. Ravno njena težavnost pa je vzrok, da jo imam tako rada.

17 km pešačenja od morja na nadmorsko višino 1400 m je bil prvi letošnji konkreten trening, vendar sem vseh 5 ur hoje zelo uživala.

Start

in cilj

Nedeljsko, bolj kolesarjem naklonjeno, vreme pa smo Poletkovke izkoristile za kolesarski trening na obali. V dvojicah smo štartale iz Dragonje mimo Savudrije, Umaga in Novigrada do Tara in po približno isti poti nazaj. Po dolgi kolesarski pavzi sem bila s svojo vožnjo zadovoljna in verjamem, da bom hitro prišla v formo, ki sem jo imela ob koncu lanskega leta.

Danes začnem z zadnjo letošnjo študijsko prakso (3 tedne) na pediatričnem oddelku izolske bolnišnice, ki jo bom malo prešpricala, ker gremo v četrtek na priprave v Zadar. Komaj čakam!!! Upam, da se kaj oglasim tudi od tam.

Športni pozdrav!

Tjaša

Ojla!

Z obema nogama smo že krepko zavrteli v jesen, sneg pa nas že opominja, da prihaja čas praznikov in zime. Prav je tako, da je vse ob svojem času. Ker se že dolgo nisem nič oglasila, bom na kratko obnovila pretekle mesece na kolesarskem in nekolesarskem področju.

18.10. se je z dirko VN Hi-Fi Colorstudio v Podsmreki pri Ljubljani uradno končala letošnja tekmovalna sezona, prečudovito jesensko vreme pa skoraj ni dovolilo, da bi si privoščila prav dolgo kolesarsko pavzo. Kljub temu sem si v naslednjih treh tednih samo enkrat tedensko privoščila vožnjo s kolesom (dolga panoramska tura), ostale dni sem pa tekla, hodila v bližnje hribe ali pa se zabavala in preprosto počela nič športnega. S tem sem odpravila občutek naveličanosti kolesa in sredi novembra že veselo začela trenirati za novo sezono.

Od takrat treniram petkrat tedensko. Dvakrat v fitnesu in na kolesu, trikrat samo na kolesu. Do sedaj je bilo vreme temu naklonjeno, v prihodnje bo najbrž malo manj in bom več kolesarskih treningov zamenjala s hojo v hrib ali vožnjo z gorskim kolesom. Prav vesela sem, da živim na Primorskem, kjer lahko skoraj celo zimo kolesarimo, če pa je že premrzlo, imamo do boljših razmer na hrvaški obali samo pol ure vožnje.

Preteklo sezono smo v klubu podrobno analizirali. Dobre stvari bomo obdržali, slabe pa poskušali popraviti in s tem napredovati. Prepričana sem, da bo trud obrodil sadove. V ekipo je prišlo še nekaj novih članic, tako da bomo v naslednjem letu še boljše in še bolj močne. Vse že nestrpno pričakujemo nova kolesa, ki jih najbrž dobimo po novem letu. Z Alenko bova dobili v uporabo tudi kronometrsko kolo, s katerim se bova lažje pripravili na nama najljubšo kolesarsko disciplino. Komaj čakam! Na Fakulteti za šport sva opravili tudi obremenitveno testiranje, na katerem sem ugotovila, da ne izkoristim dovolj svojih potenicialov… V naslednjem letu se bom bolj posvetila predvsem temu.

Veseli december je vsako leto zelo naporen in tudi letos ni nič drugače. Poleg kolesarskih treningov sem 3x na teden v (novi) službi, opraviti pa moram tudi obvezne študijske vaje v porodnišnici, ki potekajo v turnusu (dnevna od 7h do 19h, nočna od 19h do 7h, dva prosta dneva). Kljub temu da mi je tam zelo lepo, mi pobere veliko energije zaradi spremembe ritma življenja. Ob vikendih imam še pevske vaje s pevsko skupino Serafinke, vedno pa se najde tudi razlog za zabavo. Tako je moj urnik popolnoma natrpan, a tak način življenja mi je všeč in v njem najbolje funkcioniram.

Želim vam, da bi božične praznike preživeli z ljudmi, s katerimi ste najraje, čas pred novim letom pa izkoristite za kovanje novih idej in načrtov, ki vam bodo pomagali, da bo leto 2010 takšno, kot si ga želite. Prav posebno lepo, pisano, veselo… in le eno izmed mnogih takih!

Srečno!

Tjaša

Že vsaj pet let si želim postati prava Slovenka. Kakor pravijo, to postaneš šele po prvem vzponu na 2864 m visok Triglav. Vsi dosedanji načrti so iz različnih razlogov splavali po vodi. Do pretekle srede.

Lansko leto sem svoje življenje ocenjevala v luči kolesa: Če porabim dan za kaj drugega, bo šlo to v škodo kolesarskim treningom. Letos na to gledam drugače in hočem vsak prosti trenutek koristno uporabiti za stvari, ki jih želim početi/doživeti. Tudi tri proste delovne dni sem hotela čim bolje izkoristiti: ponedeljek za počitek in prijateljsko druženje po nedeljski (zelo uspešni) dirki v Puli, torek za daljši (deževen) kolesarski izlet na Učko in sredo za Triglav. Slednji je bil zaradi ne preveč dobre vremenske napovedi do zadnjega trenutka pod vprašajem.

Za hribovsko vodičko sem si tokrat izbrala kar sest(ric)o Katjo, ki je bila že večkrat na Triglavu. Z njo mi je vedno fajn it v hribe, ker ne potrebuje dolgih priprav in načrtov ter ne komplicira. Poleg tega je ena izmed redkih žensk, ki lahko sledi mojemu hitremu tempu, se ne pritožuje, da je težko, in ne potrebuje ustavljanja vsakih deset minut.

Ob 6.30 sva pri Kovinarski koči v dolini Krme štartali proti Konjskemu prevalu in se mimo doma Planika povzpeli na vrh Triglava.

Tam sva se poslovili od sončnih žarkov in se podali v oblak, ki je objemal Mali in ta pravi Triglav. Vmes je greben, ki je v megli in močnem vetru izgledal prav strašljivo. Prvič sem pomislila, da sem podcenila Triglav in precenila svoje sposobnosti. Strah me je bilo nadaljevati. Katja me je s spodbudami prepričala, da moram gledati le korak pred seboj in zaupati vase. Po štirih urah hoje sva prispeli do meglenega Aljaževega stolpa. Čeprav sem okrog sebe videla le peščico pogumnih planincev in meglo, sem bila ponosna nad svojim dosežkom. Ne vem, če je najin čas vzpona dober, in ne vem, če je osvojitev vrha sploh kaj posebnega, a meni je v trenutni situaciji pomenila veliko, saj sem predvsem premagala svoj strah…

Proti Kredarici je del pot enak; tisti strašljiv po grebenu Malega Triglava, ki se nadaljuje po dobro zavarovani plezalni poti. Ker je bila stena v zavetrju, nisva imeli nobenih težav. V kapelici na Kredarici se je ravno zaključila maša na praznik Marije Snežne in tam je bil en moški, ki je na vrh Triglava nesel Marijin kip. Spoštujem ga!

In zadnja pesem maše je bil taizejski spev z besedilom: “Nič se ne bojte, Gospod je tu…” Tega sem se potem med spustom po Tominškovi poti do Aljaževega doma v Vratih večkrat spomnila. Drobna malenkost, ki mi je v vseh trenutkih strahu, ko nisem vedela, kam bi stopila, vlivala pogum… Mogoče pretiravam, a izbrana pot je presegla vse moje planinske sposobnosti. Spomnim se vsaj petih situacij, ko bi bil napačen korak lahko usoden. Kako nemočni smo pred naravo… Ampak Bog vedno poskrbi, da se vse izteče tako, kot je najbolje!

Po treh urah plezarije sva z mehkimi nogami prispeli na cilj v dolino Vrata. Bili sva utrujeni in dehidrirani, a srečni, ker se je vse srečno izšlo.

Prijazen štajerski par naju je odpeljal iz Vrat do avta v dolini Krme. Hvala!!! Ne vem, če bi zmogla prehoditi še tistih 15 km po čisto ravni cesti… Zdaj se že tri dni ukvarjam z gromozanskim muskelfibrom, a upam, da bo kmalu mimo in bom spet lahko z užitkom vozila kolo!

Lep pozdrav!

Tjaša

Julij je običajno dirkaško neaktiven mesec in tudi letos je tako. Ker sem bila na sredini meseca že precej izčrpana in nemotivirana za treniranje, sem si privošila celih 11 dni dolgo kolesarsko pavzo, ki mi je zelo koristila. Fizično sem si odpočila, psihično napolnila baterije na skavtskem potovalnem taboru (en teden smo hodili ne meji med Dolenjsko in Štajersko okrog Sevnice) in na koncu celo začela malo pogrešati kolo. Če bi imela več časa, pa bi se z veseljem vrnila k skavtom!

Ekstremni kolesarski duh mi ni dal miru, zato sem se v sredo udeležila tradicionalne bicikel.com runde iz Ljubljane okrog Vršiča nazaj v Ljubljano. Udeležila sem se je tudi lani, vendar sem štartala doma in se jim pridružila v Kalcah (kar je bilo še težje ), tokrat pa sem šla od štarta do cilja z njimi in prevozila svojo najdaljšo turo letos.

Sredi noči, ob 5.30h, smo štartali po trasi: LJ-Vrhnika-Logatec-Idrija-Most na Soči-Tolmin-Kobarid-Bovec-Trenta-Vršič-Kranjska gora-Jesenice-pod gorami v Tržič-Golnik-Kranj-Cerklje-Komenda-Kamnik-Domžale-LJ.

Vsega skupaj je naneslo 310 km, okrog 3000 višinskih metrov in povprečno hitrost okrog 30 km/h. Tura sama po sebi ni nič zahtevnega, saj lahko toliko višincev sama naberem tudi v dobrih 100 km po vseh lokalnih klančkih (Brkini, Vremščica, Mašun in Kaktus). Tukaj pa nas je bilo veliko in smo lahko izkoriščali zavetrje. Edini težak klanec je vzpon na Vršič iz Trente, vsi ostali višinski metri se naberejo iz manjših klančkov. Naporno pa je predvsem to, da si na kolesu dobrih 10 ur v hudi vročini in da se moraš prilagajati ostalim udeležencem (in s tem veliko postankom), ki po dvestotih kilometrih postanejo občasno tudi tečni.

Tako kot lani pa je bila tudi letos zelo dobra družba in skoraj vsi smo pot v celoti prevozili. S svojo vožnjo sem zadovoljna, nekoliko me je odrezalo le na zadnjih treh kilometrih vzpona na Vršič. Prehitro sem štartala, ker sem poskušala slediti najhitrejšim.

Sončenje na Vršiču

Na koncu mi je bila odveč tudi vsaka luknja na cesti, ker me je rit že pošteno bolela.

Če bi bila to razdalja DOSa, bi bila šele nekje med Gorico in Bovcem in imela pred sabo še vse ta hujše klance… Ne vem, če bi res šla še enkrat.

Lep pozdrav!

Tjaša

V prejšnjem tednu sta bila oba letošnja DPja; na praznični četrtek v kronometru (Solkan), v nedeljo pa v cestni vožnji (Mirna Peč). Kot sem izvedela, je bilo v Sloveniji zadnje DP za ženske elite pred štirinajstimi leti. Škoda, ker se je potem ženska ekipa razpustila. In fajn, da se situacija spet obrača na bolje.

Kronometer… Nanj sem se intenzivno pripravljala, saj je moja najljubša kolesarska disciplina. Upala sem, da mi bodo v klubu zrihtali tudi kozo (= kronometrsko kolo), da bi bila enakovredna resnejšima konkurentkama za zmago (Polona Batagelj, Alenka Novak), pa sem se na koncu morala zadovoljiti samo z bolj aerodinamičnimi Zipp feltnami, ki so krasile mojega Špeca.

Vzdušje pred dirko je bilo precej živčno, a vseeno prijetno. Dobro sem se ogrela in upala, da mi bo tudi na progi dobro šlo. Štartala sem predzadnja. Prvič na dirki sem imela tudi radiovezo - slušalko v ušesih, preko katere sem bila povezana s spremljevalnim avtomobilom, ki je vozil za mano, v njem pa sta bila Hempi (=Andrej Hauptman, trener članov pri Radenski) in Rado. Med vožnjo sta me odlično spodbujala in mi dajala trenerske nasvete. Kljub trpljenju sem prav v vsaki sekundi 18 kilometrskega kronometra uživala!

Na štartu

Na cilj sem prispela v času 26 min in 38 sek, kar je “samo” 28 sekund boljše kot lani (isto kolo, moje navadne feltne) in še en dokaz, da sem bila lani po DOSu v odlični formi.

Prečkanje ciljne črte

Dosežen čas je bil dovolj za zmago in osvojitev naslova državne prvakinje v kronometru, česar sem bila zelo vesela. Če bi imela kronometrsko opremo, bi lahko odvozila še bolje. Poleg tega mi je postalo jasno, da sem dovolj močna, manjka mi pa ogromno tehničnih spretnosti, da bi bila lahko dobra tudi na cestnih dirkah.

V dresu DP

Za cestno DP nisem imela nobenih pričakovanj, zato se nanj tudi nisem najbolje pripravila. V petek sem šla na predolg kolesarski izlet na otok Cres (160 km, 2300 višincev), kar ni bil niti približno primeren trening pred dirko. Vseeno pa sem si želela, da bi dirko v celoti prevozila.

Dan se je začel slabo. Zaspala sem, posledično izpustila zajtrk, pa še deževno vreme. Trasa v Mirni Peči je bil 12 km dolg krog z dobrih 200 višincev, ki ga je bilo treba prevoziti šestkrat. Težki vzponi in zahtevni spusti po mokri cesti, ravnine pa skoraj ni bilo.

Profil celotne dirke

Začela sem slabo, a sem nekje na drugem vzponu uspela ujeti prvo skupino, tam pa me je nekdo zaprl in začelo se je streljanje metkov v prazno med naslednjim lovljenjem skupine. Noge pa tako prazne. Udala sem se v usodo in z manjšo “disko” grupo vozila še naslednja dva kroga. V tretjem krogu sem na žalost defektirala, tako da so mi sotrpini ušli. Upala sem, da mi ne bo treba nadaljevati, a so mi v minutki zamenjali feltno in me poslali naprej. Naslednje tri kroge sem odpeljala kot težak solo trening in v cilj prišla peta. Nisem bila razočarana, čeprav priznam, da bi se lahko na začetku bolj potrudila. Zmagala je Sigrid Corneo, Italijanka s slovenskim državljanstvom, pred Blažo Klemenčič in Polono Batagelj. Čestitam vsem trem!

Vsaka dirka prinese nove izkušnje in nova spoznanja. In vsaka dirka je veliko trpljenje, ki prinaša veliko zadovoljstva ne glede na uvrstitev. Tokrat sem modro ugotovila, da je treba vedno voziti s srcem in kakršenkoli razplet častno sprejeti.

Lep pozdrav!

Tjaša

Zadnjo nedeljo sem po dooolgem času spet dirkala. Na Franji, slovenskem najbolj množičnem kolesarskem dogodku. Imam mešane občutke. Po eni strani sem zelo zadovoljna s 4. mestom absolutno in 2. v kategoriji ter 7 minut boljšim časom v primerjavi z lanskim letom. Zadovoljna sem zato, ker sta bila maj in junij zame zelo naporna meseca in nisem imela časa za treniranje. Nezadovoljna pa zato, ker nisem dala vsega od sebe in ker se je dogajalo marsikaj, kar se ne bi smelo.

Od sredine aprila do danes sem imela vsak dan (50 dni) od 7h do 13h obvezne vaje v DU Izola, v popoldanskem času pa sem ali delala ali se učila za izpite in/ali trenirala. Če temu prištejem še vsak dan vsaj 2x po 45min vožnje do Izole ali nazaj domov, lahko mirno rečem, da sem bila ves čas kronično utrujena in neprespana. Ampak vse se da, če se hoče! In tako sem naredila večino izpitov, še nekaj študijskih obveznosti pa me čaka naslednji teden. Potem pa tri brezskrbni meseci počitnic, ki jih bom najbrž preživela kolesarsko in delovno.

Morje… Ker sem bila vsakodnevno v Izoli, imam “že” pet kopalnih dni v morju (slovensko je že zelo toplo, a tudi zelo umazano), poleti bodo pa najbrž tudi bolj aktualni enodnevni obiski bližnje hrvaške obale, za kaj daljšega pa najbrž ne bo časa. V načrtu imam kolesarski izlet v 300 km oddaljeno Paklenico. Pa mogoče nekaj kolesarskih dni v Dolomitih. In skavtski potovalni tabor (peš). Vsekakor bo poletje pestro, ker ne znam biti neaktivna.

V nedeljo se bom udeležila, se mi zdi, 7. vzpona na domači klanec, Mašun, ki ga organizira KK Postojna. Dirka šteje za Pokal Slovenije, kjer z ELITE licenco ne morem več tekmovati, a se je bom vseeno udeležila izven konkurence. Dvomim, da mi bo uspelo podreti lanski rekord, ker sem letos bolj slaba v klanec, a se bom vseeno potrudila. 25. junija bo državno prevenstvo v kronometru v Solkanu, 28. junija pa Maraton Alpe. Držite pesti, da bi mi šlo čim bolje!

Kolesarsko-študijski pozdrav!

Tjaša

Evo me… Nisem se še naspala, kljub temu da je že dober mesec od DOSa, in imam bolj malo časa, a se bom vseeno potrudila napisati vtise iz letošnjega DOSa, ki je bil ZELO drugačen od lanskega.

S Truplekom sva se že dva meseca pred štartom dogovorila za sodelovanje v njegovi ekipi na DOSu 2009, saj je trener Penko Aji in meni prepovedal udeležbo, češ da bi to škodilo najini tekmovalni cestni sezoni. Sama se s tem NE strinjam, ampak vseeno nisem oporekala, ker se mi, priznam, ni dalo spet ukvarjat z vso dosovsko organizacijo: iskanje sponzorjev, ekipe, opreme…, pa tudi časa nisem imela tako veliko kot lani, da bi se lahko tako dobro pripravila. In tudi CHEF ni imel časa, brez njega pa ne upam…

Pred dirko nisem vedela, kaj lahko pričakujem, niti tega ali lahko pričakujem prihod do cilja ali ne. Trupleka sem le bežno poznala iz bicikel.com foruma, nekaterih maratonov in lanskega DOSa, niti približno pa nisem vedela, kako mu gre na kolesu. Vseeno pa sem mu preko mejlov napisala ogromno nasvetov, ki bi mu utegnili koristiti. Nekatere je upošteval, drugi so se mu zdeli nepomembni, ker naj bi bil to “samo DOS”. Na koncu se je le izkazalo, da sem imela kar prav. Izkušnje te marsičesa naučijo.

Začeli smo za moje pojme nekoliko počasi, a sem kasneje ugotovila, da je njegova hitrost zelo konstantna, brez pretiranih pospeševanj in pojemanj, kar je tudi v redu. Na domačem klančku so ob vseh navijačih privreli na dan lepi spomini in nekaj solzic, takrat pa sem se odločila, da na DOS nisem šla žalovati in si želeti, da bi bila na kolesu, ampak narediti kar največ, da bo Truplek čim lažje prispel do cilja.

Najprej nam je crknilo ozvočenje, ker je bilo kot najmočenjši porabnik priključeno na najbolj švoh vtičnico. Zaradi tega je Truplek ostal brez glasbe, ko je Garminu primanjkovalo energije… Nič hujšega… V avtodomu teh problemov nismo imeli.

Do Lokve pri Divači sem bila v spremljevalnem vozilu, ker sem dobro poznala primorski del proge. Kljub temu smo zaradi “črednega nagona” enkrat zašli, a brez večjih posledic. Truplek je vsake pol ure nekaj malega pojedel, vsako uro pa je dobil nov bidon pijače (pol litra). Zanimivost: Miran je klical v avtodom, da naj v plastičen lonček pripravijo ene 10 BCAAjk (aminokisline v tabletah), ker nam jih je zmanjkalo, in da nam jih bodo dali v Lokvi v avto. Namesto v avtu je lonček predčasno pristal v Truplekovih rokah, on pa je kar naenkrat vse pogoltnil. Še en dokaz, da je bil občasno še preveč poslušen.

Potem sva se s Francijem odpeljala v Gorico na TS, jih tam počakala s pašto, potem pa smo bili zmenjeni v Tolminu. Šla sva direkt tja in odspala ene 3 ure, da bi bila drugi dan čim bolj spočita. Kako dobro je bilo spati. Če je ekipa tako majhna (4 člani), je zelo pomembno, da nihče ne pregori, zato smo se že na začetku dogovorili, da je treba vsak trenutek, ko nisi koristen, izkoristiti za spanje.

V Tolminu sem šla z Miranom 2 spet v spremljevalni avto, Franci pa je šefa Mirana 1 odpeljal spat do vznožja Vršiča. Na Vršič je šlo počasi, ampak vztrajno. Odločila sem se, da ga bom prelaufala s Truplekom. Sicer sem letos pozimi kar nekaj laufala, a mi je bilo kljub temu težko, ker to ni moj priljubljeni šport. Ves čas pa sem imela v mislih, da če Truplek po 400 prevoženih km lahko vztraja, se moram potruditi tudi jaz! Lani je Prekmurec (zdravnik Stanko) tekel z mano, letos bom pa jaz s Prekmurcem.

Na Vršiču je bilo veliko snega, a ni oviral vožnje. Tudi na spustu je kar šlo. Še pred Jesenicami smo zamenjali spremljevalni avto, saj nas je Miran 2 z avtom zapustil. Medtem ko je Truplek jedel pašto, smo iz avta prenesli na avtodom ozvočenje, luči, navigacijo, vso opremo… Vse uspešno, le rotacijsko luč smo kmalu vlekli za sabo. Nekaj pač mora iti narobe. Aja, Trupleka smo tudi praktično stuširali na parkirišču.

Veter od Jesenic do Tržiča nam je letos prizanesel, še več, močno je pihalo v hrbet, tako da smo do Tržiča kar leteli. Tam okrog pa je veliko kratkih strmih klančkov in tam okrog je Truplek že tožil nad bolečinami na zadnjici. Od lani imam v spominu, da sem ravno tam prvič zaradi istega razloga tarnala tudi jaz. Z njim pa ni bilo tako hudo - uspešno smo prevozili strmo Šenturško goro in Črnivec, kjer smo Trupleka obleki v drugo nočno opravo in se z Gorenjske prevesili na štajersko stran.

Na TS 5 v Mozirju se nam je pridružil Jani, ki je s seboj prinesel nekaj animacijskih pripomočkov, meddrugim tudi bidon, polepljen z nalepkami Laškega. Na Truplekovo žalost pa je bil v njem le izotonični napitek.

Ne vem, če gre zgolj za podobnost ali naključje, a Truplek je imel tako s prihodi na TSje kot s težavami podobno časovnico kot jaz lani. Okrog Velenja je začel jamrati, da se mu spi, vendar mu kar nekako nismo verjeli, ker je še vedno odlično vozil (hitro, brez kakršnegakoli vijuganja). Prepričevali smo ga, naj še malo zdrži, vendar ni trajalo dolgo. OK, gremo spat, medtem ga bomo zmasirali, kej toplega skuhali… Ampak ker ni bil dovolj utrujen, ga je motilo tako masiranje kot kuhanje, vse… Na koncu je rekel, da ni spal niti minute. Podobno se je ponovilo ob vsakem postanku za spanec, tudi če smo se vsi štirje za tistih 20 min oddaljili od avtodoma, da ga ne bi motili. Očitno ne more vsakdo v trenutku zaspati.

Večina naših postankov je bila predolgih. Za to je delno kriv Truplek, ker ga je mučil meni dobro poznani sindrom namernega zavlačevanja, delno pa tudi mi, ker smo ga premalo preganjali, saj smo ves čas imeli v mislih, da moramo le priti do cilja, ne pa tudi dirkati. Iz lanskih izkušenj vem, da so kolesarju ti postanki kratkoročno izjemno dragoceni, dolgoročno pa nimajo nobene koristi. Spočiješ si ne, čas pa teče… In takih postankov smo imeli čisto preveč.

Po Truplekovem prvem spanju se je nabralo kar nekaj tekmovalcev na kupu in tako smo proti Kamnici vozili kar v kvartetu - dva po dva. To ni prav, a nihče se ni hotel odstraniti, vse je pa najbrž dobro prebudilo pogovarjanje s sotrpini. Midva z Miranom sva šla pred začetkom sobotnega jutra spet za ene 4 ure spat, ko sva se zbudila, pa smo bili že v Prekmurju, na Truplekovem domačem terenu.

Od Moravskih toplic proti Celju je letelo! Boljšega vetra si sploh ne bi mogli želeti! Na Ptuju smo kupili še gel podlogo za čez sedež in od takrat naprej se rit ni več oglašala s težavami. Pred Krškim smo malo zašli, a pravočasno prispeli na pravo pot. Tam sem pričakovala Truplekovo željo po postanku, a je hotel kar naprej. Pozneje si je sicer zaželel spalni počitek, a je bil spet nefunkcionalen, ker ni mogel zaspati. Še zavida smo se povzpeli iz Novega mesta na dolgočasno Vahto, kjer je bilo še nekaj lanskih spodbudnih napisov zame. :)))

Pred Črnomljem nas je Truplek nadrl, zakaj mu ne svetimo več z lučmi, pa smo kmalu ugotovili, da so bila razlog nesporazuma njegova dnevna očala s temnimi stekli, skozi katera ponoči ni nič videti. Klanec iz Črnomlja se mi je zdel vsaj pol krajši kot lani, kljub temu da sem ga letos prelaufala (in pri izstopu iz avtodoma prav smešno padla). Je bila pa zato toliko daljša pot od njegovega vrha do cilja DOSa.

Truplek je zaradi neprespanosti tretjo noč enostavno zatrokiral kot stara lokomotiva. Poleg tega pa je celo noč zavračal hrano in pijačo. Po prvem neuspešnem power sleepu ga je na kolo pognala samo jeza, ker mu nismo dovolili več kot 15 min spanca (ki mu ni čisto nič pomagal). S ponujenim energijskim gelom je le veselo pognojil bližnjo travo in odvrtel proti Ribnici. Igrali smo se igrico Intervali. Miran, Jani in jaz smo si na 5 km izmenjavali mikrofon in ga poskušali z raznimi psihološkimi forami spet spravit k življenju. Bilo je naporno, še posebej zato, ker na naše besede sploh ni reagiral.

Z Janijem sva še zadnjič laufala z njim na vzponu pred Novo vasjo, kjer je bila predzadnja TS. Zdel se nama je precej zbujen, a ga je takoj na spustu spet pobralo in komaj smo se privlekli v Novo vas. Od tam pa še težje. Že na drugem ovinku ga je bila polna cesta, zato smo ga za pol ure dali spat v avtodom, sami pa smo se sprehajali naokrog, da ne bi bili slučajno spet krivi za njegovo nespečnost.

Tudi po spanju ni šlo nikamor. Bil je zaspan, premražen in brez energije. Zdaj vem, da je lahko 25km do cilja zelo malo ali pa tudi zelo veliko. Ukvarjali smo se z osnovami: leva, desna, leva, desna… vrti, vrti, vrti… Sploh ne vem, kako smo ga spravili v pogon, zagotovo pa sta imela veliko zaslugo tudi prekmurska navijača (Truplekov sin in zelo dober prijatelj), ki sta nama prišla naproti. Ko smo mu povedali, da prihajata, je kar oživel!!!

S skupnimi močmi nam je po dobrih 58ih urah vožnje uspelo priti do cilja! Veliko jih je bilo, ki jim to ni uspelo, zato smo bili s svojim uspehom zelo zadovoljni!!! Tudi Truplek, ki ga bo naslednje leto poskušal izboljšati. Sama sem se v nekaj zadnjih kilometrih zavedla, kako pomembna je dobra in usklajena ekipa, ki verjame vate. Ob vsem tem sem bila še bolj hvaležna Marjani, obema Matejema, Matiji, Stanku, Tomažu in Valterju, ki so me lani uspešno pripeljali do cilja.

Kaj je bolj naporno? Vsekakor je težje biti kolesar (no, naša ekipa je bila letos glede spanja vrhunsko organizirana, tako da smo bili večino časa spočiti), v obeh vlogah pa sem se počutila odlično! Vsaka stvar ima svoje čare in niti malo mi ni žal, da sem preizkusila tudi zavetje. V spremljevalnem vozilu bom najbrž še kdaj, želim si pa tudi biti še enkrat na kolesu.

Po izjemno težkih in napornih zadnjih urah smo ob 5:24 po dobrih 58ih urah prispeli na cilj. Ne vem, če si ga je bolj želel Truplek ali ekipa.

Čestitam Trupleku in čestitam celotni ekipi, ki je delovala brez problemov. In se zahvaljujem vsem vas, ki ste nam v teh urah stali ob strani. Res lepo je imeti toliko prijateljev, ki nikoli ne nehajo misliti nate!!!

Kaj več o dogajanju pa v prihodnjih dneh, ko se bom za silo naspala!

Zaspan pozdrav iz Postojne!!!

Tjaša

Nedolgo nazaj smo se podpisali tudi desetič in pred nami je še 120 km do cilja. Mislim, da ni več vprašljivo, da ga ne bi dosegli. Najprej nas čaka 10 km vzpon iz Črnomlja, potem vzpon iz Podklanca proti Novi vasi in na koncu še planinske ride. Uspelo nam bo!!!

Nam je pa Truplek v zadnji prevoženi etapi delal take šove, da smo se do solz nasmejali! Super je biti del njegove ekipe in ponosni smo, da ga bomo s skupnimi močmi pripeljali do cilja.

Hvala, ker ste ves čas z nami!!! Držite pesti, da bi se Trupleku čim manj spalo, mi pa smo itak čili in spočiti, pa še polni energije, da bomo čim več klancev prelaufali z njim.

Lep večer in lahko noč!

…je za nami. Truplek vrhunsko vozi. Na Ptuju smo mu v kolesarski trgovini kupili gel prevleko za na kolesarski sedež, kakršno sem lani v kritičnih trenutkih dobila tudi sama. To je bila odlična poteza, saj od takrat naprej nima več nobenih težav s ta zadnjo. Posledično si želi tudi manj postankov.

Tik pred TS 7 smo imeli rahlo tehnično težavo s kolesom, ki smo jo sicer zelo hitro odpravili, je bila pa precej nenavadna. Na območju cestnih del, je Truplek zapeljal na svež asfalt, ki se je seveda oprijel gum njegovega kolesa. Težavo smo rešili tako, da smo asfalt z nožem postrgali dol.

Sedmi etapi je CHEF lani dal zelo slikovit vzdevek, Jeb…& Pi…ovci. Ta vzdevek jim še vedno paše. Nekaj ta strmih odsekov sva z Janijem odlaufala z njim. Čisto naju je navdušili s svojo sproščenostjo, razsodnostjo in potrpežljivostjo! Izjemen je!!!

Osvojili smo že tudi TS 8, se po njej umili in najedli, potem pa veselo proti Črnomlju. Dogovorili smo se, da gremo spat, ko bo naslednjič izrazil željo (nazadnje -drugič- je spal ob 5h zjutraj). To se je tudi kmalu zgodilo. Medtem smo za vse pripravili testenine, zdaj pa z novo energijo vrtimo proti cilju. Če ne bo šlo nič narobe, načrtujemo prihod na cilj okrog 4h zjutraj.

Ekipa Truplek team 188 čestita vsem tekmovalcem, ki so že prispeli v cilj!!! Spremljamo dogajanje in navijamo za vsakega posebej!!!

Lep sončni pozdrav iz okolice Kostanjevice na Krki!

Nekaj malega slik je na http://picasaweb.google.com/rutarka/DOS2009#.

12:30 - Truplek in Jani sta osvojila Rogatec, enega izmed mojih najbolj osovraženih klancev na DOSu

Druga noč je za nami. Začetek sedme etape je bil drugačen kot lansko leto zaradi nekega obvoza. Proga je speljana po tako nemogočih klancih, da smo jih z avtodomom komaj prevozili. Traser zagotovo ni kolesar, saj ni pomislil niti na eno nadlogo, ki bi se lahko pripetila. Sama sreča, da je bila suha cesta in nič prometa, drugače ne vem, kako bi se izšlo…

Za Trupleka sta ponoči v glavnem skrbela Jani in Franci. Enkrat sta ga spravila spat za 20 minut, čeprav je hotel iti večkrat. Noč je bila tudi zelo mrzla. Motiviralo pa ga je predvsem to, da vozi po domačem terenu in da je vedno bližje TS 7 v Moravcih, kjer so ga čakali domači navijači. Tam smo tudi malo “piknikovali”. Perčičevi so nam v zameno za nekaj kofeinskih tablet postregli s pašto.

Zdaj letimo proti Ptuju. Imamo nekaj težav s ta zadnjo, a jih poskušamo sproti blažiti. Trupleka trenutno motivira tudi domači kolesarski prijatelj, ki ga s pogovorom odvrača od misli na bolečine. V avtodomu je super vzdušje, smo zelo usklajeni in izjemno spočiti (kar težko verjamem).

Hvala za vse spodbudne besede, SMSe, telefonske klice in navijanje ob progi. Vse to Trupleka kar požene naprej!

Kolesarsko-avtodomarski pozdrav!

…je rekel Truplek in protestiral, da hoče spat. Prvič nam ga je uspelo spet spraviti na kolo za 40 minut, potem pa je spet zatrokiral in ni hotel naprej. Ker je bila njegova vožnja naravnost fenomenalna (ves čas okrog 35 km/h, smo bili v ekipi prepričani, da lahko zdrži še kakšno uro, vendar nas ni poslušal. Varnost je najpomembnejša, zato smo mu odmerili 20 minut spanja.

Medtem smo mu skuhali toplo juho, da je zaužil nekaj tekočine, ker prej med vožnjo ni hotel piti. Pojavljati se je začel občutek naveličanosti okusov hrane in pijače in mu nič ne paše. Od dveh prijaznih sodnikov smo nafehtali napitek Gatorade, ki bo občasno zamenjal običajni napitek. Motivirati pa smo ga poskušali tudi s tem, da smo mu bidon oblepili z Laško nalepkami, ampak vseeno ni bil zadovoljen z vsebino.

Truplek je spet na poti. Smo v bližini Radelj ob Dravi in počasi prihajamo na njegov domači teren. Za motivacijo je ob štartu ravno pridrvel mimo njegov prijatelj Tomaž Perčič, tako da vozimo skoraj v tandemu.

Naj povem, da naša ekipa spet šteje štriri člane, v Radmirju se nam je namreč pridružil Jani, ki je popolnoma naspan. Franci trenutno spi, midva z Miranom pa si bova razdelila noč, ko se Franci zbudi. Zavedamo se, da nas je malo in moramo vsi zdržati do konca.

Lahko in mirno noč si želimo, vam pa prav tako!

Pozdravljeni!

Ravnokar smo se podpisali na TS 4 v Slovenskem Javorniku. Odkar smo se zadnjič javljali, se je marsikaj zgodilo. Truplek je od Tolmina proti Trenti izjemno dobro vrtel in razen WC postnka se do Vršiča sploh nismo ustavljali.

V Trenti si je želel počitka, a smo se v ekipi odločili, da je boljše, če se odpelje do vrha in imamo počitek na drugi strani Vršiča. Na Vršič sva imela interni dvoboj: on na kolesu, jaz sem pa tekla. Kljub vsej kondiciji sem ga komaj dohajala, ampak sva s skupnimi močmi prispela do vrha. Tam je še precej snega, a je cesta lepo splužena in mokra samo na nekaj odsekih.

V Gozd Martuljku smo spremenili sestavo ekipe, avtodom pa v nekaj minutah spremenili v glavno spremljevalno vozilo. Nismo pa najbolje pripeli utripajoče rotacijske luči, tako da nam je po nekaj kilometrih padla iz strehe. Na srečo še deluje, tako da smo jo za silo popravili, za prou jo bomo pa medtem, ko bo Truplek počival.

Trenutno se vozimo proti Tržiču, kjer načrtujemo postanek.

Dobro jutro!

Iz spremljevalnega avtomobila sem se preselila v avtodom in s Francijem drviva proti Novi Gorici, kjer bova Trupleku pripravila malo več za pojest, za Truplekom pa trenutno vozita oba Mirana.

Truplek je štartal zelo dobro in konstantno hitrost še vedno vzdržuje. Je izjemno dobre volje, predvsem pa posluša vsa naša navodila o hrani in pijači. Na vzponih in spustih vozi previdno in po pameti, po ravnini pa dobesedno leti.

Zanimivost iz prve etape: Na vzponu na Sveti Anton so ga prehiteli trije tekmovalci, za katerimi je potem vozil na spustu. Sredi spusta, ko zelo leti, je levo odcep za Marezige. Vsi trije tekmovalci so se odpeljali naravnost, Trupleka pa sva uspela pravočasno ustaviti. Izmed teh treh nas je prvi dohitel šele 40 min pozneje. Kako pomembna je vsaka malenkost!

Sicer pa smo imeli manjše električne težave v spremljevalnem avtomobilu, a smo jih zasilno rešili.

Držite pesti, da bi šlo še naprej tako dobro!!!