Tjaša Rutar

V prejšnjem tednu sta bila oba letošnja DPja; na praznični četrtek v kronometru (Solkan), v nedeljo pa v cestni vožnji (Mirna Peč). Kot sem izvedela, je bilo v Sloveniji zadnje DP za ženske elite pred štirinajstimi leti. Škoda, ker se je potem ženska ekipa razpustila. In fajn, da se situacija spet obrača na bolje.

Kronometer… Nanj sem se intenzivno pripravljala, saj je moja najljubša kolesarska disciplina. Upala sem, da mi bodo v klubu zrihtali tudi kozo (= kronometrsko kolo), da bi bila enakovredna resnejšima konkurentkama za zmago (Polona Batagelj, Alenka Novak), pa sem se na koncu morala zadovoljiti samo z bolj aerodinamičnimi Zipp feltnami, ki so krasile mojega Špeca.

Vzdušje pred dirko je bilo precej živčno, a vseeno prijetno. Dobro sem se ogrela in upala, da mi bo tudi na progi dobro šlo. Štartala sem predzadnja. Prvič na dirki sem imela tudi radiovezo - slušalko v ušesih, preko katere sem bila povezana s spremljevalnim avtomobilom, ki je vozil za mano, v njem pa sta bila Hempi (=Andrej Hauptman, trener članov pri Radenski) in Rado. Med vožnjo sta me odlično spodbujala in mi dajala trenerske nasvete. Kljub trpljenju sem prav v vsaki sekundi 18 kilometrskega kronometra uživala!

Na štartu

Na cilj sem prispela v času 26 min in 38 sek, kar je “samo” 28 sekund boljše kot lani (isto kolo, moje navadne feltne) in še en dokaz, da sem bila lani po DOSu v odlični formi.

Prečkanje ciljne črte

Dosežen čas je bil dovolj za zmago in osvojitev naslova državne prvakinje v kronometru, česar sem bila zelo vesela. Če bi imela kronometrsko opremo, bi lahko odvozila še bolje. Poleg tega mi je postalo jasno, da sem dovolj močna, manjka mi pa ogromno tehničnih spretnosti, da bi bila lahko dobra tudi na cestnih dirkah.

V dresu DP

Za cestno DP nisem imela nobenih pričakovanj, zato se nanj tudi nisem najbolje pripravila. V petek sem šla na predolg kolesarski izlet na otok Cres (160 km, 2300 višincev), kar ni bil niti približno primeren trening pred dirko. Vseeno pa sem si želela, da bi dirko v celoti prevozila.

Dan se je začel slabo. Zaspala sem, posledično izpustila zajtrk, pa še deževno vreme. Trasa v Mirni Peči je bil 12 km dolg krog z dobrih 200 višincev, ki ga je bilo treba prevoziti šestkrat. Težki vzponi in zahtevni spusti po mokri cesti, ravnine pa skoraj ni bilo.

Profil celotne dirke

Začela sem slabo, a sem nekje na drugem vzponu uspela ujeti prvo skupino, tam pa me je nekdo zaprl in začelo se je streljanje metkov v prazno med naslednjim lovljenjem skupine. Noge pa tako prazne. Udala sem se v usodo in z manjšo “disko” grupo vozila še naslednja dva kroga. V tretjem krogu sem na žalost defektirala, tako da so mi sotrpini ušli. Upala sem, da mi ne bo treba nadaljevati, a so mi v minutki zamenjali feltno in me poslali naprej. Naslednje tri kroge sem odpeljala kot težak solo trening in v cilj prišla peta. Nisem bila razočarana, čeprav priznam, da bi se lahko na začetku bolj potrudila. Zmagala je Sigrid Corneo, Italijanka s slovenskim državljanstvom, pred Blažo Klemenčič in Polono Batagelj. Čestitam vsem trem!

Vsaka dirka prinese nove izkušnje in nova spoznanja. In vsaka dirka je veliko trpljenje, ki prinaša veliko zadovoljstva ne glede na uvrstitev. Tokrat sem modro ugotovila, da je treba vedno voziti s srcem in kakršenkoli razplet častno sprejeti.

Lep pozdrav!

Tjaša

Zadnjo nedeljo sem po dooolgem času spet dirkala. Na Franji, slovenskem najbolj množičnem kolesarskem dogodku. Imam mešane občutke. Po eni strani sem zelo zadovoljna s 4. mestom absolutno in 2. v kategoriji ter 7 minut boljšim časom v primerjavi z lanskim letom. Zadovoljna sem zato, ker sta bila maj in junij zame zelo naporna meseca in nisem imela časa za treniranje. Nezadovoljna pa zato, ker nisem dala vsega od sebe in ker se je dogajalo marsikaj, kar se ne bi smelo.

Od sredine aprila do danes sem imela vsak dan (50 dni) od 7h do 13h obvezne vaje v DU Izola, v popoldanskem času pa sem ali delala ali se učila za izpite in/ali trenirala. Če temu prištejem še vsak dan vsaj 2x po 45min vožnje do Izole ali nazaj domov, lahko mirno rečem, da sem bila ves čas kronično utrujena in neprespana. Ampak vse se da, če se hoče! In tako sem naredila večino izpitov, še nekaj študijskih obveznosti pa me čaka naslednji teden. Potem pa tri brezskrbni meseci počitnic, ki jih bom najbrž preživela kolesarsko in delovno.

Morje… Ker sem bila vsakodnevno v Izoli, imam “že” pet kopalnih dni v morju (slovensko je že zelo toplo, a tudi zelo umazano), poleti bodo pa najbrž tudi bolj aktualni enodnevni obiski bližnje hrvaške obale, za kaj daljšega pa najbrž ne bo časa. V načrtu imam kolesarski izlet v 300 km oddaljeno Paklenico. Pa mogoče nekaj kolesarskih dni v Dolomitih. In skavtski potovalni tabor (peš). Vsekakor bo poletje pestro, ker ne znam biti neaktivna.

V nedeljo se bom udeležila, se mi zdi, 7. vzpona na domači klanec, Mašun, ki ga organizira KK Postojna. Dirka šteje za Pokal Slovenije, kjer z ELITE licenco ne morem več tekmovati, a se je bom vseeno udeležila izven konkurence. Dvomim, da mi bo uspelo podreti lanski rekord, ker sem letos bolj slaba v klanec, a se bom vseeno potrudila. 25. junija bo državno prevenstvo v kronometru v Solkanu, 28. junija pa Maraton Alpe. Držite pesti, da bi mi šlo čim bolje!

Kolesarsko-študijski pozdrav!

Tjaša

Evo me… Nisem se še naspala, kljub temu da je že dober mesec od DOSa, in imam bolj malo časa, a se bom vseeno potrudila napisati vtise iz letošnjega DOSa, ki je bil ZELO drugačen od lanskega.

S Truplekom sva se že dva meseca pred štartom dogovorila za sodelovanje v njegovi ekipi na DOSu 2009, saj je trener Penko Aji in meni prepovedal udeležbo, češ da bi to škodilo najini tekmovalni cestni sezoni. Sama se s tem NE strinjam, ampak vseeno nisem oporekala, ker se mi, priznam, ni dalo spet ukvarjat z vso dosovsko organizacijo: iskanje sponzorjev, ekipe, opreme…, pa tudi časa nisem imela tako veliko kot lani, da bi se lahko tako dobro pripravila. In tudi CHEF ni imel časa, brez njega pa ne upam…

Pred dirko nisem vedela, kaj lahko pričakujem, niti tega ali lahko pričakujem prihod do cilja ali ne. Trupleka sem le bežno poznala iz bicikel.com foruma, nekaterih maratonov in lanskega DOSa, niti približno pa nisem vedela, kako mu gre na kolesu. Vseeno pa sem mu preko mejlov napisala ogromno nasvetov, ki bi mu utegnili koristiti. Nekatere je upošteval, drugi so se mu zdeli nepomembni, ker naj bi bil to “samo DOS”. Na koncu se je le izkazalo, da sem imela kar prav. Izkušnje te marsičesa naučijo.

Začeli smo za moje pojme nekoliko počasi, a sem kasneje ugotovila, da je njegova hitrost zelo konstantna, brez pretiranih pospeševanj in pojemanj, kar je tudi v redu. Na domačem klančku so ob vseh navijačih privreli na dan lepi spomini in nekaj solzic, takrat pa sem se odločila, da na DOS nisem šla žalovati in si želeti, da bi bila na kolesu, ampak narediti kar največ, da bo Truplek čim lažje prispel do cilja.

Najprej nam je crknilo ozvočenje, ker je bilo kot najmočenjši porabnik priključeno na najbolj švoh vtičnico. Zaradi tega je Truplek ostal brez glasbe, ko je Garminu primanjkovalo energije… Nič hujšega… V avtodomu teh problemov nismo imeli.

Do Lokve pri Divači sem bila v spremljevalnem vozilu, ker sem dobro poznala primorski del proge. Kljub temu smo zaradi “črednega nagona” enkrat zašli, a brez večjih posledic. Truplek je vsake pol ure nekaj malega pojedel, vsako uro pa je dobil nov bidon pijače (pol litra). Zanimivost: Miran je klical v avtodom, da naj v plastičen lonček pripravijo ene 10 BCAAjk (aminokisline v tabletah), ker nam jih je zmanjkalo, in da nam jih bodo dali v Lokvi v avto. Namesto v avtu je lonček predčasno pristal v Truplekovih rokah, on pa je kar naenkrat vse pogoltnil. Še en dokaz, da je bil občasno še preveč poslušen.

Potem sva se s Francijem odpeljala v Gorico na TS, jih tam počakala s pašto, potem pa smo bili zmenjeni v Tolminu. Šla sva direkt tja in odspala ene 3 ure, da bi bila drugi dan čim bolj spočita. Kako dobro je bilo spati. Če je ekipa tako majhna (4 člani), je zelo pomembno, da nihče ne pregori, zato smo se že na začetku dogovorili, da je treba vsak trenutek, ko nisi koristen, izkoristiti za spanje.

V Tolminu sem šla z Miranom 2 spet v spremljevalni avto, Franci pa je šefa Mirana 1 odpeljal spat do vznožja Vršiča. Na Vršič je šlo počasi, ampak vztrajno. Odločila sem se, da ga bom prelaufala s Truplekom. Sicer sem letos pozimi kar nekaj laufala, a mi je bilo kljub temu težko, ker to ni moj priljubljeni šport. Ves čas pa sem imela v mislih, da če Truplek po 400 prevoženih km lahko vztraja, se moram potruditi tudi jaz! Lani je Prekmurec (zdravnik Stanko) tekel z mano, letos bom pa jaz s Prekmurcem.

Na Vršiču je bilo veliko snega, a ni oviral vožnje. Tudi na spustu je kar šlo. Še pred Jesenicami smo zamenjali spremljevalni avto, saj nas je Miran 2 z avtom zapustil. Medtem ko je Truplek jedel pašto, smo iz avta prenesli na avtodom ozvočenje, luči, navigacijo, vso opremo… Vse uspešno, le rotacijsko luč smo kmalu vlekli za sabo. Nekaj pač mora iti narobe. Aja, Trupleka smo tudi praktično stuširali na parkirišču.

Veter od Jesenic do Tržiča nam je letos prizanesel, še več, močno je pihalo v hrbet, tako da smo do Tržiča kar leteli. Tam okrog pa je veliko kratkih strmih klančkov in tam okrog je Truplek že tožil nad bolečinami na zadnjici. Od lani imam v spominu, da sem ravno tam prvič zaradi istega razloga tarnala tudi jaz. Z njim pa ni bilo tako hudo - uspešno smo prevozili strmo Šenturško goro in Črnivec, kjer smo Trupleka obleki v drugo nočno opravo in se z Gorenjske prevesili na štajersko stran.

Na TS 5 v Mozirju se nam je pridružil Jani, ki je s seboj prinesel nekaj animacijskih pripomočkov, meddrugim tudi bidon, polepljen z nalepkami Laškega. Na Truplekovo žalost pa je bil v njem le izotonični napitek.

Ne vem, če gre zgolj za podobnost ali naključje, a Truplek je imel tako s prihodi na TSje kot s težavami podobno časovnico kot jaz lani. Okrog Velenja je začel jamrati, da se mu spi, vendar mu kar nekako nismo verjeli, ker je še vedno odlično vozil (hitro, brez kakršnegakoli vijuganja). Prepričevali smo ga, naj še malo zdrži, vendar ni trajalo dolgo. OK, gremo spat, medtem ga bomo zmasirali, kej toplega skuhali… Ampak ker ni bil dovolj utrujen, ga je motilo tako masiranje kot kuhanje, vse… Na koncu je rekel, da ni spal niti minute. Podobno se je ponovilo ob vsakem postanku za spanec, tudi če smo se vsi štirje za tistih 20 min oddaljili od avtodoma, da ga ne bi motili. Očitno ne more vsakdo v trenutku zaspati.

Večina naših postankov je bila predolgih. Za to je delno kriv Truplek, ker ga je mučil meni dobro poznani sindrom namernega zavlačevanja, delno pa tudi mi, ker smo ga premalo preganjali, saj smo ves čas imeli v mislih, da moramo le priti do cilja, ne pa tudi dirkati. Iz lanskih izkušenj vem, da so kolesarju ti postanki kratkoročno izjemno dragoceni, dolgoročno pa nimajo nobene koristi. Spočiješ si ne, čas pa teče… In takih postankov smo imeli čisto preveč.

Po Truplekovem prvem spanju se je nabralo kar nekaj tekmovalcev na kupu in tako smo proti Kamnici vozili kar v kvartetu - dva po dva. To ni prav, a nihče se ni hotel odstraniti, vse je pa najbrž dobro prebudilo pogovarjanje s sotrpini. Midva z Miranom sva šla pred začetkom sobotnega jutra spet za ene 4 ure spat, ko sva se zbudila, pa smo bili že v Prekmurju, na Truplekovem domačem terenu.

Od Moravskih toplic proti Celju je letelo! Boljšega vetra si sploh ne bi mogli želeti! Na Ptuju smo kupili še gel podlogo za čez sedež in od takrat naprej se rit ni več oglašala s težavami. Pred Krškim smo malo zašli, a pravočasno prispeli na pravo pot. Tam sem pričakovala Truplekovo željo po postanku, a je hotel kar naprej. Pozneje si je sicer zaželel spalni počitek, a je bil spet nefunkcionalen, ker ni mogel zaspati. Še zavida smo se povzpeli iz Novega mesta na dolgočasno Vahto, kjer je bilo še nekaj lanskih spodbudnih napisov zame. :)))

Pred Črnomljem nas je Truplek nadrl, zakaj mu ne svetimo več z lučmi, pa smo kmalu ugotovili, da so bila razlog nesporazuma njegova dnevna očala s temnimi stekli, skozi katera ponoči ni nič videti. Klanec iz Črnomlja se mi je zdel vsaj pol krajši kot lani, kljub temu da sem ga letos prelaufala (in pri izstopu iz avtodoma prav smešno padla). Je bila pa zato toliko daljša pot od njegovega vrha do cilja DOSa.

Truplek je zaradi neprespanosti tretjo noč enostavno zatrokiral kot stara lokomotiva. Poleg tega pa je celo noč zavračal hrano in pijačo. Po prvem neuspešnem power sleepu ga je na kolo pognala samo jeza, ker mu nismo dovolili več kot 15 min spanca (ki mu ni čisto nič pomagal). S ponujenim energijskim gelom je le veselo pognojil bližnjo travo in odvrtel proti Ribnici. Igrali smo se igrico Intervali. Miran, Jani in jaz smo si na 5 km izmenjavali mikrofon in ga poskušali z raznimi psihološkimi forami spet spravit k življenju. Bilo je naporno, še posebej zato, ker na naše besede sploh ni reagiral.

Z Janijem sva še zadnjič laufala z njim na vzponu pred Novo vasjo, kjer je bila predzadnja TS. Zdel se nama je precej zbujen, a ga je takoj na spustu spet pobralo in komaj smo se privlekli v Novo vas. Od tam pa še težje. Že na drugem ovinku ga je bila polna cesta, zato smo ga za pol ure dali spat v avtodom, sami pa smo se sprehajali naokrog, da ne bi bili slučajno spet krivi za njegovo nespečnost.

Tudi po spanju ni šlo nikamor. Bil je zaspan, premražen in brez energije. Zdaj vem, da je lahko 25km do cilja zelo malo ali pa tudi zelo veliko. Ukvarjali smo se z osnovami: leva, desna, leva, desna… vrti, vrti, vrti… Sploh ne vem, kako smo ga spravili v pogon, zagotovo pa sta imela veliko zaslugo tudi prekmurska navijača (Truplekov sin in zelo dober prijatelj), ki sta nama prišla naproti. Ko smo mu povedali, da prihajata, je kar oživel!!!

S skupnimi močmi nam je po dobrih 58ih urah vožnje uspelo priti do cilja! Veliko jih je bilo, ki jim to ni uspelo, zato smo bili s svojim uspehom zelo zadovoljni!!! Tudi Truplek, ki ga bo naslednje leto poskušal izboljšati. Sama sem se v nekaj zadnjih kilometrih zavedla, kako pomembna je dobra in usklajena ekipa, ki verjame vate. Ob vsem tem sem bila še bolj hvaležna Marjani, obema Matejema, Matiji, Stanku, Tomažu in Valterju, ki so me lani uspešno pripeljali do cilja.

Kaj je bolj naporno? Vsekakor je težje biti kolesar (no, naša ekipa je bila letos glede spanja vrhunsko organizirana, tako da smo bili večino časa spočiti), v obeh vlogah pa sem se počutila odlično! Vsaka stvar ima svoje čare in niti malo mi ni žal, da sem preizkusila tudi zavetje. V spremljevalnem vozilu bom najbrž še kdaj, želim si pa tudi biti še enkrat na kolesu.

Po izjemno težkih in napornih zadnjih urah smo ob 5:24 po dobrih 58ih urah prispeli na cilj. Ne vem, če si ga je bolj želel Truplek ali ekipa.

Čestitam Trupleku in čestitam celotni ekipi, ki je delovala brez problemov. In se zahvaljujem vsem vas, ki ste nam v teh urah stali ob strani. Res lepo je imeti toliko prijateljev, ki nikoli ne nehajo misliti nate!!!

Kaj več o dogajanju pa v prihodnjih dneh, ko se bom za silo naspala!

Zaspan pozdrav iz Postojne!!!

Tjaša

Nedolgo nazaj smo se podpisali tudi desetič in pred nami je še 120 km do cilja. Mislim, da ni več vprašljivo, da ga ne bi dosegli. Najprej nas čaka 10 km vzpon iz Črnomlja, potem vzpon iz Podklanca proti Novi vasi in na koncu še planinske ride. Uspelo nam bo!!!

Nam je pa Truplek v zadnji prevoženi etapi delal take šove, da smo se do solz nasmejali! Super je biti del njegove ekipe in ponosni smo, da ga bomo s skupnimi močmi pripeljali do cilja.

Hvala, ker ste ves čas z nami!!! Držite pesti, da bi se Trupleku čim manj spalo, mi pa smo itak čili in spočiti, pa še polni energije, da bomo čim več klancev prelaufali z njim.

Lep večer in lahko noč!

…je za nami. Truplek vrhunsko vozi. Na Ptuju smo mu v kolesarski trgovini kupili gel prevleko za na kolesarski sedež, kakršno sem lani v kritičnih trenutkih dobila tudi sama. To je bila odlična poteza, saj od takrat naprej nima več nobenih težav s ta zadnjo. Posledično si želi tudi manj postankov.

Tik pred TS 7 smo imeli rahlo tehnično težavo s kolesom, ki smo jo sicer zelo hitro odpravili, je bila pa precej nenavadna. Na območju cestnih del, je Truplek zapeljal na svež asfalt, ki se je seveda oprijel gum njegovega kolesa. Težavo smo rešili tako, da smo asfalt z nožem postrgali dol.

Sedmi etapi je CHEF lani dal zelo slikovit vzdevek, Jeb…& Pi…ovci. Ta vzdevek jim še vedno paše. Nekaj ta strmih odsekov sva z Janijem odlaufala z njim. Čisto naju je navdušili s svojo sproščenostjo, razsodnostjo in potrpežljivostjo! Izjemen je!!!

Osvojili smo že tudi TS 8, se po njej umili in najedli, potem pa veselo proti Črnomlju. Dogovorili smo se, da gremo spat, ko bo naslednjič izrazil željo (nazadnje -drugič- je spal ob 5h zjutraj). To se je tudi kmalu zgodilo. Medtem smo za vse pripravili testenine, zdaj pa z novo energijo vrtimo proti cilju. Če ne bo šlo nič narobe, načrtujemo prihod na cilj okrog 4h zjutraj.

Ekipa Truplek team 188 čestita vsem tekmovalcem, ki so že prispeli v cilj!!! Spremljamo dogajanje in navijamo za vsakega posebej!!!

Lep sončni pozdrav iz okolice Kostanjevice na Krki!

Nekaj malega slik je na http://picasaweb.google.com/rutarka/DOS2009#.

12:30 - Truplek in Jani sta osvojila Rogatec, enega izmed mojih najbolj osovraženih klancev na DOSu

Druga noč je za nami. Začetek sedme etape je bil drugačen kot lansko leto zaradi nekega obvoza. Proga je speljana po tako nemogočih klancih, da smo jih z avtodomom komaj prevozili. Traser zagotovo ni kolesar, saj ni pomislil niti na eno nadlogo, ki bi se lahko pripetila. Sama sreča, da je bila suha cesta in nič prometa, drugače ne vem, kako bi se izšlo…

Za Trupleka sta ponoči v glavnem skrbela Jani in Franci. Enkrat sta ga spravila spat za 20 minut, čeprav je hotel iti večkrat. Noč je bila tudi zelo mrzla. Motiviralo pa ga je predvsem to, da vozi po domačem terenu in da je vedno bližje TS 7 v Moravcih, kjer so ga čakali domači navijači. Tam smo tudi malo “piknikovali”. Perčičevi so nam v zameno za nekaj kofeinskih tablet postregli s pašto.

Zdaj letimo proti Ptuju. Imamo nekaj težav s ta zadnjo, a jih poskušamo sproti blažiti. Trupleka trenutno motivira tudi domači kolesarski prijatelj, ki ga s pogovorom odvrača od misli na bolečine. V avtodomu je super vzdušje, smo zelo usklajeni in izjemno spočiti (kar težko verjamem).

Hvala za vse spodbudne besede, SMSe, telefonske klice in navijanje ob progi. Vse to Trupleka kar požene naprej!

Kolesarsko-avtodomarski pozdrav!

…je rekel Truplek in protestiral, da hoče spat. Prvič nam ga je uspelo spet spraviti na kolo za 40 minut, potem pa je spet zatrokiral in ni hotel naprej. Ker je bila njegova vožnja naravnost fenomenalna (ves čas okrog 35 km/h, smo bili v ekipi prepričani, da lahko zdrži še kakšno uro, vendar nas ni poslušal. Varnost je najpomembnejša, zato smo mu odmerili 20 minut spanja.

Medtem smo mu skuhali toplo juho, da je zaužil nekaj tekočine, ker prej med vožnjo ni hotel piti. Pojavljati se je začel občutek naveličanosti okusov hrane in pijače in mu nič ne paše. Od dveh prijaznih sodnikov smo nafehtali napitek Gatorade, ki bo občasno zamenjal običajni napitek. Motivirati pa smo ga poskušali tudi s tem, da smo mu bidon oblepili z Laško nalepkami, ampak vseeno ni bil zadovoljen z vsebino.

Truplek je spet na poti. Smo v bližini Radelj ob Dravi in počasi prihajamo na njegov domači teren. Za motivacijo je ob štartu ravno pridrvel mimo njegov prijatelj Tomaž Perčič, tako da vozimo skoraj v tandemu.

Naj povem, da naša ekipa spet šteje štriri člane, v Radmirju se nam je namreč pridružil Jani, ki je popolnoma naspan. Franci trenutno spi, midva z Miranom pa si bova razdelila noč, ko se Franci zbudi. Zavedamo se, da nas je malo in moramo vsi zdržati do konca.

Lahko in mirno noč si želimo, vam pa prav tako!

Pozdravljeni!

Ravnokar smo se podpisali na TS 4 v Slovenskem Javorniku. Odkar smo se zadnjič javljali, se je marsikaj zgodilo. Truplek je od Tolmina proti Trenti izjemno dobro vrtel in razen WC postnka se do Vršiča sploh nismo ustavljali.

V Trenti si je želel počitka, a smo se v ekipi odločili, da je boljše, če se odpelje do vrha in imamo počitek na drugi strani Vršiča. Na Vršič sva imela interni dvoboj: on na kolesu, jaz sem pa tekla. Kljub vsej kondiciji sem ga komaj dohajala, ampak sva s skupnimi močmi prispela do vrha. Tam je še precej snega, a je cesta lepo splužena in mokra samo na nekaj odsekih.

V Gozd Martuljku smo spremenili sestavo ekipe, avtodom pa v nekaj minutah spremenili v glavno spremljevalno vozilo. Nismo pa najbolje pripeli utripajoče rotacijske luči, tako da nam je po nekaj kilometrih padla iz strehe. Na srečo še deluje, tako da smo jo za silo popravili, za prou jo bomo pa medtem, ko bo Truplek počival.

Trenutno se vozimo proti Tržiču, kjer načrtujemo postanek.

Dobro jutro!

Iz spremljevalnega avtomobila sem se preselila v avtodom in s Francijem drviva proti Novi Gorici, kjer bova Trupleku pripravila malo več za pojest, za Truplekom pa trenutno vozita oba Mirana.

Truplek je štartal zelo dobro in konstantno hitrost še vedno vzdržuje. Je izjemno dobre volje, predvsem pa posluša vsa naša navodila o hrani in pijači. Na vzponih in spustih vozi previdno in po pameti, po ravnini pa dobesedno leti.

Zanimivost iz prve etape: Na vzponu na Sveti Anton so ga prehiteli trije tekmovalci, za katerimi je potem vozil na spustu. Sredi spusta, ko zelo leti, je levo odcep za Marezige. Vsi trije tekmovalci so se odpeljali naravnost, Trupleka pa sva uspela pravočasno ustaviti. Izmed teh treh nas je prvi dohitel šele 40 min pozneje. Kako pomembna je vsaka malenkost!

Sicer pa smo imeli manjše električne težave v spremljevalnem avtomobilu, a smo jih zasilno rešili.

Držite pesti, da bi šlo še naprej tako dobro!!!

Štart dirke je vedno bližje. Vsi smo dobro pripravljeni na dolgo preizkušnjo, ki nas čaka. Truplek je izjemno miren, pravi, da se odlično počuti in komaj čaka svoji dve minuti. Spremljanje bomo začeli z osebnim avtomobilom, v katerem bova z Miranom, vodjo ekipe, drugi Miran in Franci pa se bosta z avtodomom odpeljala v Divačo, kjer bomo spremenili sestavo.

Gremo v boj!!!

LP!

Dirkaška raketa

Miran Nr 1 in Truplek

Kot sem že omenila v eni objavi, se bom letos udeležila DOSa kot članica ekipe tekmovalca Dušana Dundeka iz Prekmurja, ki je bil na “mojem” DOSu poznan kot komentator z imenom Truplek. Ker nima svoje internetne strani in ker sem sama imela zadnje tedne premalo časa, da bi se ukvarjala s tem, bom poskrbela za sveže novice kar tukaj.

Včeraj se je Truplek z ekipo pripeljal v Postojno, kjer je bila popoldan tiskovna konferenca, sestanek vodij ekip in slavnostna večerja z žrebom štartnih številk. Za moj okus smo pri tem imeli kar veliko sreče, saj Truplek štarta deseti, kar pomeni, da se bo naša bitka s časom začela ob 19:18 (letos je štart dve uri prej) in bomo lahko velik del prve etape prevozili v dnevni svetlobi. Prednost zgodnjega štarta je tudi krajša živčnost pred štartom in manj gneče na primorskih klančkih, kjer je zelo oteženo srečevanje/prehitevanje kolesarjev.

Po večerji je naša ekipa imela še zadnji posvet, na katerem smo si razdelili današnja opravila. Sama bom v glavnem poskrbela za že pripravljeno hrano, ki jo bomo vzeli s sabo, ostali pa bodo opremili spremljevalni vozili in nakupili vse, kar potrebujemo. Truplek bo v glavnem počival.

Vzdušje v ekipi je prijetno in sproščeno, le glavni akter je nekoliko živčen, a to je popolnoma razumljivo. Vsi pa komaj čakamo, da se dirka začne! Priporočamo se za spremljanje, navijanje, držanje pesti in pisanje spodbudnih besed. Mi pa bomo poskrbeli za ažurne informacije v besedi in sliki o tem, kje se nahajamo in kako se počutimo.

Lep kolesarski pozdrav!

Ojla!

Dirke v Toskani so že tako daleč, da sem že skoraj pozabila dirkaške občutke, na srečo pa tudi to, da mi je šlo čisto preveč slabo. Medtem pa me je pomlad že čisto omrežila s svojimi čari, intenzivno in pestro pa je tudi na kolesu.

Po Toskani nisem šla v Varese na tekmo svetovnega pokala, ker je bilo omejeno število članic ekipe in se je Penko odločil, da bom ostala doma (verjetno zato, ker sem najmanj talentirana za cestno dirkanje). Njegove odločitve sem bila vesela, saj sem deževni vikend izkoristila za težko pričakovani počitek sredi intenzivnega treniranja. Teden dni pozneje sem se udeležila kolesarskega breveta v Kopru, ki ga je organiziral Marko Baloh. Super je bilo po dolgem času prevoziti 200 km v enem kosu in glede na povprečno hitrost 30 km/h v ne preveč dobrem vremenu, niti nismo šli tako počasi. Med potjo sem razmišljala, da je kolesarstvo eno samo trpljenje, ne glede na to, kako dober si in kako hitro se voziš - vedno si želiš še malo več. Ampak raje “trpim” 5 in več ur skupaj in pridem do nekega cilja, kot se v pol ure izčrpam do konca in ne dosežem ničesar, zato so toskanske dirke tako demotivacijsko vplivale name.

Po brevetu sem spet pridno trenirala. Bilo je nekaj dolgih tur in nekaj zelo hitrih. V Bistrci smo spet začeli s četrkovo bistriško-postojnsko rundo. Za nas, Bistričane, je dolga okrog 90 km, v katerih imamo skoraj za eno ničlo več višinskih metrov, poskušamo pa jo odpeljati čim hitreje, povprečno okrog 35 km/h. Seveda sem edina predstavnica nežnejšega spola in imam bolj malo upanja, da se bo glede tega kaj spremenilo. Nikakor mi ne uspe navdušiti kakšne lokalne ženske za cestno kolesarstvo. :S

Zadnja dirkaška preizkušnja je bil nedeljski Maraton Limes tour s štartom in ciljem v hrvaškem Vrsarju. Na hitro lahko rečem, da sem imela svoj dan. Že takoj po štartu sem se prebila precej v ospredje in ostala v prvi skupini do vznožja vzpona iz Limskega kanala. Presenetila sem se, ker sem se celo na spustu v Limski kanal držala na koncu prve skupine, v kateri smo bile tudi štiri ženske. Pod vrhom vzpona smo izoblikovali hitro skupino s profijem Mitjo Mahoričem na čelu. Do Rovinja smo ujeli prvi dve ženski in vozili na čelu njihove skupine do razcepa med malim (98 km) in velikim (187 km) maratonom.

Ker pred nami ni bilo nobene ženske več, sem vedela, da imam možnost zmagati na katerikoli progi maratona, seveda pa me je bolj privlačila dolga varianta. Trener Penko nam je prepustil svobodno izbiro. Vesela sem bila, da so lokomotive naše skupine izbrale po mojem okusu. Ta dolgo!!!

187 km dolg maraton s približno 2000 višinskimi metri smo prevozili v slabih petih urah in pol, torej s povprečno hitrostjo 34,4 km/h, kar je za tako dolgo dirko zelo dobro. Za to gre velika zasluga Mitji Mahoriču in skupini, v kateri sem vozila, ker so res lepo skrbeli zame, vsekakor pa sem se tudi sama dobro počutila in dala vse od sebe. Na žalost pa sem bila edina ženska, ki sem izbrala dolgo varianto. Naj omenim še to, da ta dirka kljub dolžini, visoki hitrosti in prisotnosti mnogih slovenskih in hrvaških profi kolesarjev ni bila na enakem nivoju težavnosti kot dirke v Toskani.

Teden po istrskem maratonu je kolesarsko malo manj uspešen. V ponedeljek sem se na kratko razpeljala, v torek pa se zbudila bolna: boleče grlo in povišana telesna temperatura, vse skupaj pa blaga gripa, ki me spremlja že ves teden. Ker smo na faksu začeli z obveznimi vajami v domu ostarelih (kjer je še vse kaj drugega kot gripa), pa sem še nekoliko bolj dojemljiva za poskočne viruse in bakterije. Kljub temu bom v soboto štartala na italijanski dirki GP Liberzione. Štartala bom zgolj zato, da nas bo v ekipi dovolj za nastop na dirki, upam pa, da mi bo šlo kljub bolezni malo bolje kot v Toskani.

Za konec pa naj omenim še DOS, ker me v teh dneh mnogi sprašujejo, če se ga bom udeležila in zakaj tako. Kot tekmovalka se ga ne bom udeležila, ker sem se trdno odločila, da brez CHEFa ne grem, letos pa ne on ne jaz nimava časa za organizacijske priprave. Poleg tega pa nimam prave motivacije, ker se mi svojega časa ne ljubi izboljševati. Mogoče bo drugo leto lažje, ker bo favoritinja RAAMa postavila nov rekord proge. Na DOS bom pa vseeno šla. Letos v ekipi Dušana Dundeka, ki je bil med mojimi navijači poznan kot “Truplek”. Včeraj smo imeli ekipni sestanek in po prvem vtisu sem prepričana, da nam bo uspelo priti iz Postojne v Postojno. Veselim se, ker imam možnost DOS spoznati tudi iz “ozadja”. Ko bom videla, kako je v spremljevalni ekipi, se bom mogoče iz sočutja do vseh članov ekipe odločila, da ne grem nikoli več.

Če naš Truplek ne bo imel svoje spletne strani, vam obljubim, da se bom z aktualnimi informacijami o dirki oglašala tukaj. Prej pa mogoče še s poročilom o kakšnem Alpe-Adria maratonu, ki ga bomo vozile z ekipo kluba Polet.

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

Živjo!

V nedeljo ponoči smo se vrnili iz Toskane in vtisi prvega dirkaškega vikenda letos so še sveži, zato je najbolje, da jih takoj opišem. Naš bazni tabor je bil v Marini di Cecina, okrog 35 km južno od Livorna, v hotelskem kompleksu Mačja votlina. Hotel, razgled iz apartmajske sobe in okolica bi bili kot nalašč za brezskrbne počitnice in vse po vrsti bi si tega bolj želele kot treh težkih kolesarskih dirk, a zaradi njih smo bile tam…

Foto: http://www.labucadelgatto.com

ČETRTEK
Po slabih sedmih urah vožnje iz Ljubljane smo se nekoliko utrujene s kolesi odpravile na kratko razpeljavo po bližnjih vaseh. Družbo nam je delal tudi močan bočni veter, po vremenski napovedi pa naj bi bil naslednji dan še močnejši.

Od leve proti desni: Gorazd Penko, Živa Verbič, Aja Opeka, Polona Batagelj, Blaža Klemečič, Andreja Godec, jaz, Alenka Novak, Robert Pintarič

PETEK
Vse smo zelo slabo spale. Ne zato, ker bi bile hotelske postelje neudobne, ampak zaradi živčnosti pred prvo dirko. Že v četrtek smo v hotelu srečale velik delež najboljših svetovnih cestnih kolesark, kar nas je navdalo s strahospoštovanjem. Najboljše kolesarke na svetu so spale v sosednjih sobah, zmagovalke dirke pa so vsak večer sedele pri sosednji mizi. Moram priznati, da je fantastičen občutek biti zraven njih in opazovati delček njihovega dneva.

Po pašta kosilu (v teh štirih dneh smo 2x na dan jedle pašto) smo šle s kolesi na štart v bližnjo Vado, kjer je bil štart prve, 114 km dolge dirke. Močan veter se je od jutra le še neusmiljeno krepil. Po ogrevanju smo začele na polno, od 40 km/h naprej. Moj števec je pokazal maksimalno hitrost 65,7 km/h na popolni ravnini. Nooorooo!!! Midve z Alenko, ki imava zelo malo izkušenj cestnih dirk sva hitro izgubili vodilno grupo in se v eni manjši borili naprej, a nas je po slabih dvajsetih kilometrih dohitela “metla”, ki vse, ki so več kot 3 minute za vodilno skupino, izloči iz dirke. In naš kombi se je hitro napolnil. Nobeni ni uspelo končati prve dirke. Blaža, naše največje upanje, je imela težave z vožnjo v grupi, saj tega v gorskem kolesarstvu ni vajena. Nobena izmed nas ni bila zadovoljna s svojim rezultatom, vse pa smo vedele, da se več v danih pogojih ni dalo narediti.

Pinta in Penko nam dajeta zadnje napotke pred dirko.

Ogrevanje

Divje ženske...

SOBOTA
Spale smo precej bolje, saj smo si po petkovi dirki ustvarile realne predstave o tem, kaj nas ta vikend čaka. Dirka se je začela z 10 km dolgim srednje strmim klancem, kjer so bile hitrosti okrog 30 km/h, ampak smo v glavnem vse uspešno držale prvo skupino. In dirka se je začela z rahlim sneženjem (sredi tople Toskane???) in zelo močnim vetrom. Obupne vremenske razmere, to pa ni nič vplivalo na hitrost vožnje. Jaz, podpovprečno slaba spustašica, sem seveda takoj na prvem spustu spustila prvo grupo in čakala, da me dohiti naslednja. Dohitele so me štiri kolesarke, s katerimi smo nato ujele drugi štart prve grupe, ki je čakala železniške zapornice. Pa ni trajalo dolgo, ko je mimo prišla “metla” in me po dobrih 30ih kilometrih izločila iz dirke. Kmalu sem dohitela Ajo, s katero sva potem odpeljali še lušnih 40 km po toskanskih gričih, nato pa smo skupaj počakali prihod zmagovalke v cilj.

Foto: Rado Kocjančič

Spet ni nobena Slovenka končala dirke. Blaža je s svojo grupo 10 km pred koncem zgrešila pot, drugače bi ji uspelo. Škoda. Smo bile pa zelo ponosne nanjo. Zelo sem vesela, se se nam je pridružila in da sem jo spoznala. Je zelo simpatična in preprosta punca. Tudi Polona je fajn in odkar je v italijanski profesionalni (zaenkrat mladinski) ženski ekipi, je zelo napredovala. Upam, da bo uspešna na svoji kolesarski poti!

Blaža Klemenčič med ogrevanjem

NEDELJA
Dan se je za spremembo začel brez piskajočega vetra, a čisto brez njega vseeno ni šlo. Zadnja dirka je bila zame najmanj ugodna, saj se je začela z dolgim spustom, poleg tega sem imela precej “prazne” noge. Se mi zdi, da že v štartu sploh nisem prijela grupe, ampak sem šla kar po svoje proti cilju. Sem se pa med solo vožnjo resno odločila, da moram nekaj ukreniti glede mojega katastrofalnega spuščanja po klancih, ker ni ničemur podobno.

Nedeljski štart

Ostale so se ta dan kar dobro peljale. Še posebej Živa! Njihovo grupo je metla ujela šele po dobri polovice dirke, ko je bil za njimi že najzahtevnejši vzpon. Blaži je pa končno uspelo pripeljati do cilja, česar smo bile vse zelo vesele.

OBČUTKI PO DIRKANJU S SVETOVNO ELITO…
Zdaj, ko smo doma, imajo nekateri veliko komentarjev o naši slabi vožnji. Tudi sama sem se nekajkrat vprašala, kaj sploh počnemo tam, saj je že bežen pogled na konkurentke in njihove ekipe povedal, da so med nami svetlobna leta razlik. Verjetno smo imele daleč najslabša kolesa, najmanj izkušenj, najskromnejšo ekipo in zagotovo edine compact (=”babjo”) gonilko, kljub temu pa niti približno nismo bile najslabše pripravljene. Glede na to, da me ne živimo od kolesarstva in moramo početi še vse kaj drugega, nam niti ni šlo tako slabo. Slaba tolažba, a taka je pač realnost. Izkušnje si pa lahko naberemo le tako, da dirkamo. Na začetku brez rezultatov, a tiste s talentom za dirkanje bodo zagotovo iz dirke v dirko boljše.

Sama se v tej disciplini kolesarstva še nisem čisto našla. Sem močna in vzdržljiva, manjka pa mi agresivnost in eksplozivnost. Ko se začne gužvanje, ne najdem prave motivacije, da bi se borila, ampak iščem varen položaj kje pri koncu. Od tam pa ni dolga pot, da odpadeš od grupe. Sem pa prepričana, da sem z letošnjimi treningi tehnično precej napredovala in da bom čez par mesecev “letela” še malo bolje kot lani.

Drugače pa je bil podaljšan vikend v Toskani zelo lep, vesel, sproščen in v vseh pogledih idealen za združevanje in spoznavanje naše ekipe. Ves čas smo bile zelo optimistično razpoložene, spodbujale in tolažile ena drugo ter se veliko smejale. Tudi moški del ekipe je zelo dobro skrbel za nas. Sašo je skrbel, da so bila naša kolesa vsak dan brezhibno delujoča in čista (kako fajn je, ko ti vsak dan nekdo spuca kolo!!!), Penko, Pinta, Rado in Kalček so bili pa ves čas deklice za vse in nas zabavali, masirali, prevažali okrog, slikali, skrbeli za hrano in pijačo, dajali nasvete… Z vsem tem so nam približali delček profesionalizma, ko je pomembno le to, da si ves čas spočit in dobro pripravljen.

Naslednjo nedeljo nas čaka še ena ELITE dirka v Italiji, kjer bo podobna konkurenca, potem pa sledi malo dirkaške pavze.

LP, Tjaša