Tjaša Rutar

DOS, vrhunec moje letošnje sezone, mi je pustil veliko manj posledic, kot sem pričakovala. Prepričana sem bila, da bom po njem popolnoma uničena in da bo treba na novo začeti s pridobivanjem kolesarske forme, po dveh tednih počitka pa sem kot prerojena spet vozila na polno in do sedaj dosegla kar nekaj dobrih rezultatov.

Na nedeljskem vzponu na Mašun mi je seveda uspelo doseči svoj cilj - Jerneju sem že po petih kilometrih suvereno pobegnila in do cilja me ni mogel ujeti. Priznal je, da sem bila boljša (za 50 sekund), jaz pa moram priznati, da sva oba dobro vozila. Pribrcala sem ženski rekord na Mašun (0:29:37) in 41. mesto absolutno.

Dan državnosti sem preživela na Goriškem. Na 18 km dolgi trasi Solkan-HE Plave-Solkan je bilo državno prvenstvo v kronometru. Ta kolesarska disciplina mi še posebej leži, saj sem zelo močna na ravnini (kljub temu da nimam prave opreme). S povprečno hitrostjo 39,9 km/h (uf!!!) mi je uspelo zmagati. Čeprav sem imela namen po kronotu odpeljati še eno epsko turo tam okrog, sem šla na koncu s klubsko prijateljico Mojco samo na Sv. Goro. Namesto da bi kaj zmolili, sva potiho preklinjali prestrm klanec in vročino.

V nedeljo bom nastopila na dolomitskem maratonu. Ker sem to izvedela šele včeraj in se zato zadnje čase niti približno nisem pripravljala na 138 km dolgo turo s 4190 m višinske razlike, upam, da mi uspe pribrcati do cilja.

Se oglasim, ko pridem nazaj, do takrat pa lep pozdrav!

tjaša

Po odpeljnem DOSu je najbrž jasno, da sem po naravi dolgoprogašica in tega sem se prvič zavedla prav na maratonu Franja pred štirimi leti, ko sem po dobrih 1000 odpeljanih kilometrih v tistem letu z gorskim kolesom dosegla 11. mesto med ženskami in niti ne tako slab čas vožnje. Naslednje leto je šlo s specialko veliko bolje - bila sem četra, lani pa tretja. Letos sem si kljub statistiki, ki je napovedovala drugo mesto, želela zmagati, a se je z nekaj smole le-ta uresničila.

Težave:

- 20 minut pred štartom, ko bi morala že biti na čim boljši štartni poziciji, je Borut med pumpanjem ugotovil, da ima moja sprednja guma le še nekaj minut življenjske dobe pred eksplozijo. Na hitro sva poiskala uradnega serviserja, ki jo je zamenjal in mi omogočil, da sem se tri minute pred deveto skupaj s tremi “lokomotivami” postavila nekam na sredino živčne kolone. Še nikoli nisem štartala tako zadaj.

- Vožnja do letečega starta na Brezovici je bila hitra in polna nepredvidljivih situacij. Prebili smo se v ospedje, med tem pa videli ogromno padcev. Sredi vrhniškega klanca sem tudi sama naletela na enega in postala del njega. Nanj me bo še nekaj časa spominjala ogromna črnica na desnem stegnu, na kolesu pa na srečo ni pustil posledic. Psihološko pa me je takrat nekoliko sesulo in nisem takoj ulela pravega ritma vožnje. Brez pomagačev bi do Godoviča ravno prav zatrokirala. Še iz DOSa nimam spomina na takšno trpljenje.

- Ker se ne znam spuščati, smo do Cerknega izgubili skupino, v kateri je bila konkurentka Petra. Obljubim, da bom nekaj treningov namenila izključno učenju vožnje na spustih!

- Okrog Škofje Loke mi je zmanjkalo pijače in posledično so me začeli grabiti krči v obeh nogah, vztrajali pa so vse do cilja. Vseeno sem s stisnjenimi zobmi sledila Borutu, na žalost pa sva bila v taki skupini, kjer so se na čelu menjavali le trije, s takim načinom pa ni bilo mogoče ujeti skupine pred nami.

Pa nič hudega! Z drugim mestom generalno in prvim v svoji kategoriji sem čisto zadovoljna, še bolj pa z nagradnim Garmin Edge 305HR. Po dolgem času ena uporabna nagrada! Vodstvo KK Postojna pa se je super potrudilo, da smo se tudi po maratonu imeli lepo.

Prav tako sem zadovoljna z vožnjo na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Vozila sem ga le dve sekundi slabše kot zmagovalka.

Utrujenost s Franje je hitro popustila in ta teden sem že pridno trenirala za domači Vzpon na Mašun, ki bo jutri ob 10h. Premagati želim kolesarskega prijatelja Jerneja. Se priporočam za držanje pesti, sama pa bom dala vse od sebe, kot ponavadi!

LP, Tjaša

Točno pred enim mesecem je Matej praznoval naš prihod na cilj DOSa, danes pa praznuje 25. rojstni dan!

Matej, v imenu Trmastega tima ti želim še veliko uspešno doseženih ciljev na vseh življenjskih področjih. Tudi pot do njih zna biti ekstremno naporna. Ampak tvoja prisrčnost, nagajivost, energičnost in odločnost je brez konkurence!

Srečno pot!

Malo pozno, pa vendar…

Po sobotnem zborovem koncertu in večerji, ki se je zavlekla dolgo v noč, je bila nedeljska jutranja borba z budilko precej neuspešna, počutje po tem, ko so me končno spravili iz postelje, pa precej podobno tistemu po zadnjem spanju na DOSu. Ko sem se dobro zavedla, da me čez dobro uro čaka dirkanje na Vzponu za brkinski pokal, ki je del maratona Brkini, pa bi dan najraje prespala.

Sado-mazo občutek pa je del kolesarjevega življenja, tako da sem se kar hitro zbrihtala in letela na štartno mesto. Pogled na Vieno Balen, hrvaško državno prvakinjo v MTB in cestnem kolesarstvu, ki me je premagala na zadnji lanski dirki, mi je pognal v kri ravno prav dirkaškega adrenalina.

Doma sem na hitro pojedla še zajtrk in se s testnim Specialized-om odpravila na intenzivno ogrevanje. Štartala nisva najbolj v ospredju, a sva se tja kar hitro prebila. V dobropoljski klanec je letelo še hitreje kot na DOSu, vedela sem namreč, da me tam čakajo zvesti navijači in Marjana, Matej, Tomaž ter Valter, člani DOS ekipe. Potem mi je prva skupina tekmovalcev ušla, za rit pa se mi je prilepila Viena.

Žensko dihanje za hrbtom sem poslušala vse do Pregarja, 2 km pred ciljem vzpona za brkinski pokal. Tam so se začeli tudi najbolj slastni brkinski klanci, ki so mojo konkurentko nekoliko zdelali, sama pa sem si do cilja pridobila približno minuto prednosti in na cilj prispela kot prva ženska in po uradnih a precej pomešanih rezultatih 14. izmed 190 tekmovalcev. Skoraj kot na DOSu.

Preostalih 45 netekmovalnih kilometrov maratona sem uživala v zavetrju brezhibno oblikovanih moških kolesarskih zadnjic in se z najhitrejšimi pripeljala v cilj. Organizatorji so kljub težavam z rezultati poskrbeli za odlično vzdušje na ciljnem prostoru, za senco pod šotorom in dovolj mrzlega piva, kar je bilo dovolj, da smo domov odšli zadovoljni.

… bo na sporedu danes ob 18.00 na TV Koper, v petek ob 16.10 in v soboto ob 9.50 pa na drugem programu TV Slovenija.

Tukaj je prva verzija DOS filmčka, ki ga je posnel in zmontiral Matija.

lp, tjaša

Ja, itak! Pa dober, lahek, dobro vodljiv, udoben, hiter……

Naslednjih 14 dni bo prebival pri nas doma in upam, da bom lahko čim bolje stestirala, kako se obnese na dolge proge. Danes me je očaral!

PS. Se opravičujem za nekvalitetno sliko. Se je že mračilo, moj telefon pa v taki svetlobi slabo deluje.

Pohvaliti moram lokalne medije, ki se zelo trudijo, da se o našem DOS uspehu tudi bere in sliši.

V nedeljo ob 10h dopoldne bom klepetala na postojnskem Radiu 94. Oddajo lahko poslušate tudi preko interneta.

Nedeljsko popoldne bo v Dobropoljah kolesarsko obarvano. Katja in Tomaž K. sta pripravila izbor slik in video posnetkov o DOSu, dobropoljski člani ekipe pa bomo še kaj povedali o našem doživljanju dirke. Vabljeni ob 17h na Ploščo pri cerkvi.

Prispevek za oddajo Primorski mozaik na TV Koper Capodistria bomo posneli v sredo. Kdaj bo na sporedu, še sporočim.

Prav tako v sredo pa bodo Ilirsko Bistrico obiskali predstavniki vlade. Zvečer se bodo v športni dvorani OŠ Antona Žnideršiča pomerili z občinarji tudi na nogometni tekmi. Povabili so me, naj otvorim tekmo s strelom na gol. Sosedov Uroš me že pridno trenira, da ne bom preveč pokazala svojega antitalenta za ta šport.

V upanju, da mi DOS ni pobral vseh moči, se bom 1. junija udeležila domačega kolesarskega maratona Brkini in branila lansko 1. mesto med ženskami na Vzponu za brkinski pokal. Priporočam udeležbo!

LP, tjaša

Včerajšnji deževen dan je bil kot nalašč, da sem končno prebrala VSE, kar je bilo napisanega, medtem ko sem sama vrtela pedala in imela v mislih le cilj v Postojni. Med branjem pa mi je postalo jasno, da trening sam po sebi nikakor ne bi bil dovolj za tako velik podvig. In spodobi se, da napišem zahvalo vsem, ki ste mi pri tem pomagali.

Hvala ekipi Trmastega tima (Marjana, Matej S., Matej Z., Matija, Stanko, Tomaž, Valter), ker ste ves čas verjeli vame in si vzeli čas za priprave in izvedbo! Prepričana sem, da je bil DOS enako naporen tudi za vas, saj ste mi bili ves čas na razpolago in potrpežljivo prenašali vse moje muhaste zahteve. Z vami sem se kljub naporom počutila odlično! Matej Z., tebi gre posebna zahvala, ker si nas tako dobro držal skupaj.

Hvala vsem navijačem, ki ste na blogu pridno pisali vzpodbudne besede, pesmice in na koncu še čestitke. Pred dirko sem bila prepričana, da bo veliko ljudi držalo pesti, med dirko pa mi je postalo jasno, da vas je OGROMNO! Tudi zaradi vas sem lažje vrtela pedala. Z napisanimi besedami ste mi dali energijo, da nisem zatisnila očes, ko sem si to najbolj želela.

Hvala podjetjem, ki ste finančno podprli moj nastop na DOSu. Vem, da je težko podpreti neznanko, ki se pred dirko lahko pohvali le s 3. mestom na Franji, pred sabo pa ima 10x težjo preizkušnjo in upa, da ji bo uspelo. Motiviralo me je, da se vam želim nekako oddolžiti in dokazati, da ste se prav odločili.

Hvala avtošoli Relax iz Ilirske Bistrice, ki mi je za DOS posodila komunikacijske naprave, ki jih sicer uporabljajo med učenjem vožnje motoristov. Tako sem lahko komunicirala z ekipo, ki me je spremljala s kangoojem. In hvala Šimetu, ki nam je posodil ozvočenje za avtodom. Si sploh ne predstavljam, kako bi zdržala, če mi ne bi kar naprej nekaj govorili in vrteli muzike.

Dobropoljci, hvala za vso moralno, finančno in tehnično pomoč pred, med in po dirki. Zdaj vem, da lahko vedno računam na vas. Še nikoli nisem tako hitro prevozila dobropoljskega klanca kot na DOSu, ker ste mi vi dajali energijo. Hvala, ker ste v nedeljo že navsezgodaj prišli v Novo vas in me spremljali do cilja. Še bolj pa hvala za nepozaben večerni sprejem na vasi! Če bi vedela vaše namene, bi se potrudila priti na cilj že v soboto zvečer, da bi dlje trajalo.

Hvala bicikel.com prijateljem Grampyju & Špeli, Bibi, Seamusu & Nataši, Kitten & Juretu ter Ullrichu, ker ste me spremljali na poti. Je ZELO pomagalo!

Borut, hvala za kolesarske nasvete in skupne treninge, za servisiranje kolesa, za iznajdljivost, za pravilne nastavitve kolesa, za gonilko, luči, očala, gume, za………, za rezervno kolo (ki ga na srečo nismo potrebovali), za orodje, števec in še marsikaj. Če bom šla še kdaj na kaj podobnega, si te želim v ekipi!

Suzana, hvala za home-made rokavčke, nogavčke in kolesarske hlače, ki ženskam olajšajo opravljanje nujnih potreb. Bi treba prodati patent, tudi ti pa bi brez težav konkurirala proizvajalcem kolesarskih oblačil.

Katarina, hvala za brezplačno prenočišče v Poreču med zimskimi pripravami!

Martin, hvala za izposojo internetne povezave, da so se lahko člani ekipe oglašali med dirko in sporočali, kaj se dogaja z mano.

TrgoABC in revija Avtodom, hvala za spremljevalni vozili, ki sta mi odlično sledili na vzponih, spustih in po ravnem.

Ksenija in dr. Jana Vadnjal, hvala za nasvete in oskrbo z medicinskimi pripomočki. Na srečo smo jih potrebovali zelo malo.

Hvala tudi staršem za finančno in moralno podporo. Vem, da niste spali zaradi mene, pa vseeno mislim, da vam ni žal.

Mirko Zver, hvala, ker si me že lani navdušil nad to nenormalno dirko, s katero sem sebi in drugim dokazala, da je telo le stroj v oblasti glave! V življenju je vse mogoče doseči, če se stvari lotiš z veseljem in na pravi način!

Tako veliko vas je bilo, ki ste mi pomagali, zato upam, da nisem koga pozabila. Če sem, ni bilo namerno, ker se dobro zavedam, da je vsaka najmanjša pomoč pripomogla k naši zmagi.

1000 X HVALA!

Lp, tjaša

Čas je, da se tudi sama malo oglasim, dokler se še vsega spomnim. Najbrž bom dolga, kot je bil dolg DOS…

Med pospravljanjem DOS krame, ki se je zadnjih nekaj tednov nabirala v vsakem prostem kotičku naše ogromne hiše, vrhunec pa dosegla v nedeljo, ko so izpraznili avtodom in kangooja, imam veliko časa tudi za razmislek o Epski turi okoli Slovenije. Zanjo sem se odločila sredi januarja in se hitro zagrebla za CHEFa/Mateja, da mi ga ne bi speljal kdo drugi. S tem sem si zagotovila odličnega trenerja (na daljavo), super organizatorja in neumornega motivatorja.

Pomankljivost pri izbiri ostalega dela ekipe je bila le ta, da nihče ni bil kolesarsko izkušen in so se zaradi tega nekoliko lovili. Ampak roko na srce - kolesarji enostavno niso bili pripravljeni iti zraven. Nekateri niso podpirali takšnega ekstremizma, drugim je bila nadvse pomembna udeležba na kronometru v Brdih, tretji pa niso zaupali v uspeh in niso hoteli biti del poloma. Zdaj, ko sem preživela in zmagala, se je situacija spremenila, a po toči zvoniti je prepozno. Prav zato sem srečna, vesela in hvaležna, da so mi poleg CHEFa stali ob strani Marjana, Matej S., Matija, Stanko, Tomaž in Valter. Ker so si prihoda v cilj želeli ravno tako zelo kot jaz, so dali vse od sebe!!! Najbolj pa sem jim hvaležna za to, da med dirko nisem izvedela niti ene napake, ki se je zgodila za menoj. Profesionalno so jih skrili in me razvajali!

Čeprav je bil osnovni cilj udeležbe priti na cilj v časovnem limitu, se mi je že od štarta zdelo, da dirkamo. Prvi dve ‘etapi’ sem odpeljala na polno in samo upala, da mi to ne bo pustilo preveč posledic. Ob sončnem vzhodu sem se že vzpenjala na Predmejo. Že na začetku sem občutila pomanjkanje spanja in s tem koncentracije, ko bi noge še, glava pa noče. Na srečo pa sem se tega zavedala in si dopovedovala, da bo minilo. In je. Ne vem, če sem šla na Vršič kaj hitreje, občutek pa je bil definitivno boljši. Delno tudi zaradi tega, ker me na klancu ni dohitel noben kolesar (sem pa 2x srečala Janija Brajkoviča ).

Na letos spremenjenem gorenjskem delu proge sem potiho preklinjala traserja Zverčka, ki je gorenjske ravnice neusmiljeno zamenjal za kratke strme klančke, ki so bili v kombinaciji s kontra vetrom prava mora. Na srečo se mi je takrat pridružil prijatelj Blaž. Med vzpenjanjem na Šenturško goro pa sem vozila skoraj cik-cak in na trenutke me je bilo prav sram, ko sem ob poti videvala poznane obraze. Še dobro, da je bilo vse skupaj dolgo samo 2 km.

Črnivec, enega izmed mojih priljubljenih lahkih vzponov, sem odpeljala že bolj spodobno, vsaj meni se je tako zdelo. Navijači (Biba, Špela, Grampy, Seamus…) pa so rekli, da sem zgledala precej slabo in izmučeno. Najbolj me je motiviralo to, da sem bila z vsakim vrtljajem bližje šestotemu kilometru, kjer me je po prvotnem dogovoru s CHEFom čakal prvi power sleep. Izsilila sem ga cca. 20km prej.

Po krepčilnem spancu je šlo spet nekoliko lažje, začeli pa so se problemi s ta zadnjo. Ko sem ugotovila, da CHEF ne bo ugodil moji želji po postanku, da bi se preoblekla vsaj v druge hlače, sem se domislila, da bi bil gotovo bolj popustljiv, če bi hotela na WC. Moj ‘trik’ je deloval in dobila sem vsaj frišne kolesarske hlače. Ja, marsikaj človeku hodi po glavi, ko je sam s sabo sredi noči.

Nekje po postanku nas je dohitel Francoz Velez, ki se je naredil francoza, nas prehitel brez spremljevalnega vozila (ponoči) in vozil v snopu luči našega avtodoma. Prav na živce mi je šel, zabavalo pa me je vsakič, ko je CHEF skrajšal luči in ga tako prikrajšal za svetlobo. Ko smo se ga znebili, mi je bilo kar malo dolgčas. Po dirki sem zvedela, da je odstopil zaradi nesreče. Glede na njegovo ne varno vožnjo me niti ne čudi.

Dolina Drave je minevala polžje počasi. Komaj sem pričakala Kamnico, 6. časovno kontrolo. Tam je zaspanega CHEFa za volanom za dobri dve uri zamenjal drugi Matej. Tudi on je dobro opravljal funkcijo voznika in navigatorja, zraven pa mi je še prepeval, se pogovarjal z mano in me motiviral, da sem se preko kratkih strmih klančkov Slovenskih goric prebila v Prekmurje. Med vožnjo sem imela spet neke zlobne misli - kaj če bi Mateja prepričala, da grem spat, ne da bi CHEF vedel? Dobro, da je ostalo samo pri mislih. Vsaj do sončnega vzhoda, ko se je zbudil in mi dovolil kratek spanec. Spala sem cca. 20 min, da so me zbudili in me prepričali, da moram vstati, je pa trajalo vsaj še 10 min.

Po prekmurskih ravnicah je šlo super, strme klančke na Goričkem (ki so me spominjali na domače Brkine) pa sem vozila počasi in po pamet’. Ob poti nas je večkrat čakal bicikelkomovec Truplek, ki nas je veselo fotografiral vse do TS 7. Tja so moji straši pripeljali serviserja Tomaža. Sicer sem jih bila vesela, po drugi strani pa bi raje, da dirko spremljajo od doma, ker si predstavljam, da pogled na izmučenega otroka ne prinaša ravno radosti, četudi si ponosen na njegov uspeh.

8. ‘etapa’ mi je minila kar hitro, čeprav sem imela še dve spalni krizici. Že med prvo sem skoraj v solzah prosila CHEFa, če grem lahko spat, pa ni dovolil. Potem sem hotela kofeinsko tableto, pa me tudi ni uslišal. Med Marjaninim branjem vzpodbud iz bloga sem se za nekaj časa spet zbudila. Na cesti je bilo tudi ogromno prometa. CHEF mi je rekel, da se vračajo iz službe, ker je ravno takšna ura. Sama sebe sem presenetila, ker sem bila še toliko prisebna, da sem mu rekla, da je sobota.
Pred Ptujem me je spet prijelo. Takrat so me dali spat, medtem pa so me zmasirali in mi skuhali pašto. Fino je bilo… Hm, pa še ena krizica - Rogatec! Ta klanec si bom zapomnila predvsem po obupni cesti. Še po makadamu bi lažje vozila kot po tistem razritem, hrapavem in luknjastem asfaltu. Kot da me ne bi že brez tega dovolj bolela rit.

Na TS 8 sta bila med drugimi tudi Grampy in Špela. Skupaj z našim navijaškim avtomobilom (kangoo) in Jernejevo ‘civilno’ sodniško ekipo so nas spremljali do Krškega. Popisali so mi vse klance, tekli ob meni, navijali… CHEF mi je sicer na začetku napovedal samo en klanec, bilo jih je pa ogromno, ampak sem vseeno večino poti uživala. Še bolj bi, če me ne bi neznosno bolela rit. Mogla sem se skoraj zjokati, da sem CHEFa prepričala v postanek na TS 9. Tam mi je Mirjam med spanjem sanirala poškodbe in prinesla mehko sedežno prevleko. Mirjam, hvala!!!

“Situacija je taka: Naš cilj je dosežen, tudi če se od zdej naprej peljemo 10 na uro. Gremo spat in se počasi privlečemo v cilj al gremo zmagat?” je vprašal CHEF pred odhodom. Težko vprašanje za zaspano glavo in izmučeno telo, oboje je bilo namreč zelo mamljivo. Impulzivno sem se odločila za drugo in že smo leteli proti Črnomlju. Prvič sem vozila v tistih krajih, CHEF pa je bil pravi turistični vodnik. Manjkal mi je le opis kakšne dobre oštarije, ki jo je obiskal tam, a sem sklepala, da mi noče delati prevelikih skominov. Nočilo se je in v naseljih je bilo veliko ljudi, ki so v večerni svetlobi najbrž popivali, kot se za soboto spodobi. Lepa podoba..

Na Vahto sem se povzpela kot za šalo. Občasno se mi je pri vzenjanju pridružil Matija in tekel ob meni. K mojemu budnejšemu stanju je zelo pripomoglo tudi pogovarjanje z njim. In tik-tak smo bili v Črnomlju. Presenečenje na časovni kontroli so bili domači obrazi: sestra in sosedovi. Na žalost ni bilo časa niti za kratek klepet, ker smo takoj odbrcali naprej, hitremu počitku naproti. Eden izmed sodnikov mi je rekel, naj ne pretiravam, ker me takoj po TS čaka hud vzpon. V trenutku, ko sem zaspala, sem na vse skupaj pozabila.

Ker sem spala malenkost predolgo, sem se že precej ohladila, poleg tega pa se mi je med bujenjem prvič zgodilo, da sem izgubila občutek, kje se nahajam. Jezila sem se na vsakega, ki se me je dotaknil, postavljala neumna vprašanja in nesmiselne odgovore. Bila sem prepričana, da me priganjajo na skupinski kolesarski ‘izlet’ in da bomo na koncu nekoga počakali. To je bila moja razlaga stavka, da moram hitro do cilja, ker me bodo tam čakali navijači. Kar nekaj časa sem vozila v tisti strm klanec, preden sem dojela, da sem na DOSu in da se mi ne bo nihče pridružil na kolesu. Nisem se pa zmogla znebiti občutka, da sem ravno ta klanec vozila že na lanskem DOSu (seveda ga nisem še nikoli) in da sem tudi takrat imela krizo. Kofeinska tableta je najbrž samo delno prijela.

Enkrat vmes je šel CHEF spat, spremljal me je Tomaž, preko mikrofona pa sta se z mano pogovarjala Marjana in Valter. Glede na smerokaze, ki smo jih srečevali, sem se poskušala orientirati, kje naj bi se nahajali na zemljevidu, pa mi ni šlo najbolje. Šli smo skozi Stari trg ob Kolpi in sledili smerokazom za Kočevje, sama pa sem bila prepričana, da gre za Stari trg pri Ložu. Nikakor si nisem znala razložiti, zakaj delamo tak ovink proti Blokam in potem spet nazaj…

V mrzli noči nisem imela ne apetita ne želje po pijači. Vse se mi je začelo upirati. Usta so me že pekla od vseh mogočih čokoladic, banane so se mi upirale, palačinke tudi. Pijača mi je bila premrzla. Se mi zdi, da sem občasno privolila le še ribi s kruhom. Ja, moram poudariti, da sem na DOSu velikokrat jedla meso (se mi zdi, da puranje zrezke), čeprav ga drugače ne jem in ne maram. Če ješ vsakih 15 min, pa se prej ko slej naveličaš tudi svoje najljubše hrane. Sicer sem pa po polovici dirke slabo ločevala okuse.

Med Kočevjem in Sodražico se trasa položno vzpenja, jaz pa sem vrtela, kot da me kdo lovi. Mudilo se mi je na cilj. Vmes me je prehitel Erik Rosenstain, res fajn človek. Vedno, ko sva se srečala, me je vzpodbujal in pohvalil. Kako to dobro dene!

V Sodražici je za volan spet prišel CHEF. Po dolgem času sem bila spet na poti, ki jo poznam. Vedela sem, da me čakajo še bloški klanci, vendar me ni skrbelo, da jih ne bi zmogla. Danilo se je in mrazilo. Zadnja noč je bila precej bolj mrzla kot ostale. Del ekipe iz kangooja se je segreval in odganjal spanec s tekom ob meni. Tudi Matevž Lapanja je bil vedno nekje v bližini in spomnim se, da sem mu enkrat rekla, da kako to, da ni že 10 ur na cilju. Prehitre besede, ki mi jih je bilo žal, so bile verjetno posledica tega, da je pred dirko preveč govoril, kako hiter bo. Razšla sva se v Novi vasi, ko sem se jaz preoblekla v suho majico, on pa je odbrzel naprej.

Kmalu za časovno kontrolo so ob poti stali Dobropoljci s spodbudnimi transparenti. Oblile so me solze sreče! Nekaj dni pred dirko so mi govorili, da naj se zagrebem za zgodnji štart, ker da me ne bodo čakali prepozno v noč, takrat pa so bili še pred šesto uro zjutraj že z avtobusom v Novi vasi. Kaj se je moralo zgodilo v teh treh dneh, ko me ni bilo doma? Nisem utegnila predolgo razmišljati, ker se mi je na kolesu pridružil Peter Vesel, eden izmed najboljših gorskih tekmovalcev. Ekipi je dostavil termus toplega kapučina in me spremljal do Unca. Tam sem končno spet dobila apetit in po zadnji polovički palačinke zagrizla v planinske ride. Ob 6.41 zjutraj sem se po 57ih urah in 33ih minutah vožnje podpisala na cilju.

Trmast tim, hvala vam za prijetno družbo na kolesarski Kalvariji! Ni mi žal, da sem šla in da ste šli z mano, o drugem letu me pa raje ne sprašujte.

Tri dni po dirki se že počutim odlično. Za silo sem se naspala, čeprav me občasno kar zmanjka. Ta zadnja mi še vedno ne dovoli vožnje s kolesom, a je v resnici niti ne pogrešam. Zgodi pa se mi, da pozabim jesti in piti, ker me nihče ne spomni. Ali pa pridem v trgovino in ne vem, po kaj sem prišla. Na spanje pomislim šele takrat, ko železno težke veke same prekrijejo oči. Tudi možgani zahtevajo svoj čas, da udomačijo nove navade…

Hvala vsem za spodbude, ki so me budile in bodrile. Dokler nisem doživela, nisem verjela, da to pomaga!

Lep pozdrav,
Tjaša

TUKAJ si lahko ogledate vse fotografije, ki smo jih naredili na letošnjem DOS-u.

Čas dirke: 57 ur in 33 minut!

Po precejšnih težavah, ki jih je imela Tjaša na etapi med Šmarjem pri Celju in Krškim, smo vendarle uspeli! Nikakor nismo bili v bolnici, kot se je govorilo, ampak njene od sedenja pridobljene rane preprosto in učinkovito rešili kar v avtodomu v Krškem. Čeprav je imela Tjaša precej prednosti, ji prevelikega počitka nismo odmerili. Tako je dobrih 20 minut spala le še po kontrolni točki v Črnomlju, ko sem poo dolgih urah oči malo zatisnil tudi jaz.

Potem je odpeljala naravnost fenomenalno, s konstantno hitrostjo. Jaz sem med vožnjo proti Kočevju v gozdu ugledal veličastne ruševine srednjeveških gradov, in se odločil, da zadeva ni več varna. Tjašo so s skupnimi močmi do Ribnice spravili vsi ostali, jaz pa sem jo ponovno prevzel v Ribnici ob 4.00 zjutraj, od koder je skozi Sodražico in prek dooooooolgega vzpona v Nemško vas dospela do Bloške police, odkoder se je samo še hitro spustila v Cerknico, kjer so nas že čakali zvesti navijači, ki trenutno pomagajo tudi s pospravljanjem avtodoma. Pa ne le oni, ampak tudi neumorni Pero Vesel, ki je ekipi dostavil dozo kapučina.

Planino je Tjaša naskočila v slogu, ki ga je kazala skozi vso dirko in cilj dosegla ob 6.41 zjutraj. Veličasten sprejem so pripravili njeni sovaščani iz Dobropolj¹ in prijatelji iz Kamnika in Vrhnike (hvala Špela, Nataša, Urša, Tadej in Jure!). Že med potjo na Planino pa so Tjašo vzpodbujali klubski kolegi iz KK Postojna.

Tjaša je zdaj že pri sebi, dobro izgleda, razen zaspanosti pa je nič ne muči. Slavnostna podelitev za najboljše bo menda v Epicentru ob 17.00.

Tjaša in ekipa, čestitke!!!

1. Upam, da sem vsaj tokrat pravilno sklanjal. [↩]

Tjaša se je odločila, da ne bo več delala predolgih postankov, temveč se z vsemi močmi podala proti cilju. Na zadnji točki pred ciljem si je Tjaša samo nadela toplejšo majico in odbrzela naprej.

Zaradi časovne stiske bodo slike obljavljene naknadno.

Se vidimo v Postojni !!!

Tjašo loči od Nove vasi (11. točka) le še en hud klanec. Držimo pesti

Tjašo čaka še slabih 10 km do konca 10. etape, kjer jo čaka prijetno presenečenje. Malo po Krškem je prevozila mejnik 1000 km, kjer smo jo pričakali s harmoniko.