Arhiv za 14.05.2008

Objavil tjasarutar 14.05.2008

Čas je, da se tudi sama malo oglasim, dokler se še vsega spomnim. Najbrž bom dolga, kot je bil dolg DOS… :)

Med pospravljanjem DOS krame, ki se je zadnjih nekaj tednov nabirala v vsakem prostem kotičku naše ogromne hiše, vrhunec pa dosegla v nedeljo, ko so izpraznili avtodom in kangooja, imam veliko časa tudi za razmislek o Epski turi okoli Slovenije. Zanjo sem se odločila sredi januarja in se hitro zagrebla za CHEFa/Mateja, da mi ga ne bi speljal kdo drugi. S tem sem si zagotovila odličnega trenerja (na daljavo), super organizatorja in neumornega motivatorja.

Pomankljivost pri izbiri ostalega dela ekipe je bila le ta, da nihče ni bil kolesarsko izkušen in so se zaradi tega nekoliko lovili. Ampak roko na srce – kolesarji enostavno niso bili pripravljeni iti zraven. Nekateri niso podpirali takšnega ekstremizma, drugim je bila nadvse pomembna udeležba na kronometru v Brdih, tretji pa niso zaupali v uspeh in niso hoteli biti del poloma. Zdaj, ko sem preživela in zmagala, se je situacija spremenila, a po toči zvoniti je prepozno. Prav zato sem srečna, vesela in hvaležna, da so mi poleg CHEFa stali ob strani Marjana, Matej S., Matija, Stanko, Tomaž in Valter. Ker so si prihoda v cilj želeli ravno tako zelo kot jaz, so dali vse od sebe!!! Najbolj pa sem jim hvaležna za to, da med dirko nisem izvedela niti ene napake, ki se je zgodila za menoj. Profesionalno so jih skrili in me razvajali!

Čeprav je bil osnovni cilj udeležbe priti na cilj v časovnem limitu, se mi je že od štarta zdelo, da dirkamo. Prvi dve ‘etapi’ sem odpeljala na polno in samo upala, da mi to ne bo pustilo preveč posledic. Ob sončnem vzhodu sem se že vzpenjala na Predmejo. Že na začetku sem občutila pomanjkanje spanja in s tem koncentracije, ko bi noge še, glava pa noče. Na srečo pa sem se tega zavedala in si dopovedovala, da bo minilo. In je. Ne vem, če sem šla na Vršič kaj hitreje, občutek pa je bil definitivno boljši. Delno tudi zaradi tega, ker me na klancu ni dohitel noben kolesar (sem pa 2x srečala Janija Brajkoviča :) ).

Na letos spremenjenem gorenjskem delu proge sem potiho preklinjala traserja Zverčka, ki je gorenjske ravnice neusmiljeno zamenjal za kratke strme klančke, ki so bili v kombinaciji s kontra vetrom prava mora. Na srečo se mi je takrat pridružil prijatelj Blaž. Med vzpenjanjem na Šenturško goro pa sem vozila skoraj cik-cak in na trenutke me je bilo prav sram, ko sem ob poti videvala poznane obraze. Še dobro, da je bilo vse skupaj dolgo samo 2 km.

Črnivec, enega izmed mojih priljubljenih lahkih vzponov, sem odpeljala že bolj spodobno, vsaj meni se je tako zdelo. Navijači (Biba, Špela, Grampy, Seamus…) pa so rekli, da sem zgledala precej slabo in izmučeno. Najbolj me je motiviralo to, da sem bila z vsakim vrtljajem bližje šestotemu kilometru, kjer me je po prvotnem dogovoru s CHEFom čakal prvi power sleep. Izsilila sem ga cca. 20km prej. :)

Po krepčilnem spancu je šlo spet nekoliko lažje, začeli pa so se problemi s ta zadnjo. Ko sem ugotovila, da CHEF ne bo ugodil moji želji po postanku, da bi se preoblekla vsaj v druge hlače, sem se domislila, da bi bil gotovo bolj popustljiv, če bi hotela na WC. Moj ‘trik’ je deloval in dobila sem vsaj frišne kolesarske hlače. Ja, marsikaj človeku hodi po glavi, ko je sam s sabo sredi noči.

Nekje po postanku nas je dohitel Francoz Velez, ki se je naredil francoza, nas prehitel brez spremljevalnega vozila (ponoči) in vozil v snopu luči našega avtodoma. Prav na živce mi je šel, zabavalo pa me je vsakič, ko je CHEF skrajšal luči in ga tako prikrajšal za svetlobo. Ko smo se ga znebili, mi je bilo kar malo dolgčas. Po dirki sem zvedela, da je odstopil zaradi nesreče. Glede na njegovo ne varno vožnjo me niti ne čudi.

Dolina Drave je minevala polžje počasi. Komaj sem pričakala Kamnico, 6. časovno kontrolo. Tam je zaspanega CHEFa za volanom za dobri dve uri zamenjal drugi Matej. Tudi on je dobro opravljal funkcijo voznika in navigatorja, zraven pa mi je še prepeval, se pogovarjal z mano in me motiviral, da sem se preko kratkih strmih klančkov Slovenskih goric prebila v Prekmurje. Med vožnjo sem imela spet neke zlobne misli – kaj če bi Mateja prepričala, da grem spat, ne da bi CHEF vedel? Dobro, da je ostalo samo pri mislih. Vsaj do sončnega vzhoda, ko se je zbudil in mi dovolil kratek spanec. Spala sem cca. 20 min, da so me zbudili in me prepričali, da moram vstati, je pa trajalo vsaj še 10 min.

Po prekmurskih ravnicah je šlo super, strme klančke na Goričkem (ki so me spominjali na domače Brkine) pa sem vozila počasi in po pamet’. Ob poti nas je večkrat čakal bicikelkomovec Truplek, ki nas je veselo fotografiral vse do TS 7. Tja so moji straši pripeljali serviserja Tomaža. Sicer sem jih bila vesela, po drugi strani pa bi raje, da dirko spremljajo od doma, ker si predstavljam, da pogled na izmučenega otroka ne prinaša ravno radosti, četudi si ponosen na njegov uspeh.

8. ‘etapa’ mi je minila kar hitro, čeprav sem imela še dve spalni krizici. Že med prvo sem skoraj v solzah prosila CHEFa, če grem lahko spat, pa ni dovolil. Potem sem hotela kofeinsko tableto, pa me tudi ni uslišal. Med Marjaninim branjem vzpodbud iz bloga sem se za nekaj časa spet zbudila. Na cesti je bilo tudi ogromno prometa. CHEF mi je rekel, da se vračajo iz službe, ker je ravno takšna ura. Sama sebe sem presenetila, ker sem bila še toliko prisebna, da sem mu rekla, da je sobota. :)
Pred Ptujem me je spet prijelo. Takrat so me dali spat, medtem pa so me zmasirali in mi skuhali pašto. Fino je bilo… Hm, pa še ena krizica – Rogatec! Ta klanec si bom zapomnila predvsem po obupni cesti. Še po makadamu bi lažje vozila kot po tistem razritem, hrapavem in luknjastem asfaltu. Kot da me ne bi že brez tega dovolj bolela rit.

Na TS 8 sta bila med drugimi tudi Grampy in Špela. Skupaj z našim navijaškim avtomobilom (kangoo) in Jernejevo ‘civilno’ sodniško ekipo so nas spremljali do Krškega. Popisali so mi vse klance, tekli ob meni, navijali… CHEF mi je sicer na začetku napovedal samo en klanec, bilo jih je pa ogromno, ampak sem vseeno večino poti uživala. Še bolj bi, če me ne bi neznosno bolela rit. Mogla sem se skoraj zjokati, da sem CHEFa prepričala v postanek na TS 9. Tam mi je Mirjam med spanjem sanirala poškodbe in prinesla mehko sedežno prevleko. Mirjam, hvala!!!

“Situacija je taka: Naš cilj je dosežen, tudi če se od zdej naprej peljemo 10 na uro. Gremo spat in se počasi privlečemo v cilj al gremo zmagat?” je vprašal CHEF pred odhodom. Težko vprašanje za zaspano glavo in izmučeno telo, oboje je bilo namreč zelo mamljivo. Impulzivno sem se odločila za drugo in že smo leteli proti Črnomlju. Prvič sem vozila v tistih krajih, CHEF pa je bil pravi turistični vodnik. Manjkal mi je le opis kakšne dobre oštarije, ki jo je obiskal tam, a sem sklepala, da mi noče delati prevelikih skominov. Nočilo se je in v naseljih je bilo veliko ljudi, ki so v večerni svetlobi najbrž popivali, kot se za soboto spodobi. Lepa podoba..

Na Vahto sem se povzpela kot za šalo. Občasno se mi je pri vzenjanju pridružil Matija in tekel ob meni. K mojemu budnejšemu stanju je zelo pripomoglo tudi pogovarjanje z njim. In tik-tak smo bili v Črnomlju. Presenečenje na časovni kontroli so bili domači obrazi: sestra in sosedovi. Na žalost ni bilo časa niti za kratek klepet, ker smo takoj odbrcali naprej, hitremu počitku naproti. Eden izmed sodnikov mi je rekel, naj ne pretiravam, ker me takoj po TS čaka hud vzpon. V trenutku, ko sem zaspala, sem na vse skupaj pozabila.

Ker sem spala malenkost predolgo, sem se že precej ohladila, poleg tega pa se mi je med bujenjem prvič zgodilo, da sem izgubila občutek, kje se nahajam. Jezila sem se na vsakega, ki se me je dotaknil, postavljala neumna vprašanja in nesmiselne odgovore. Bila sem prepričana, da me priganjajo na skupinski kolesarski ‘izlet’ in da bomo na koncu nekoga počakali. To je bila moja razlaga stavka, da moram hitro do cilja, ker me bodo tam čakali navijači. Kar nekaj časa sem vozila v tisti strm klanec, preden sem dojela, da sem na DOSu in da se mi ne bo nihče pridružil na kolesu. Nisem se pa zmogla znebiti občutka, da sem ravno ta klanec vozila že na lanskem DOSu (seveda ga nisem še nikoli) in da sem tudi takrat imela krizo. Kofeinska tableta je najbrž samo delno prijela.

Enkrat vmes je šel CHEF spat, spremljal me je Tomaž, preko mikrofona pa sta se z mano pogovarjala Marjana in Valter. Glede na smerokaze, ki smo jih srečevali, sem se poskušala orientirati, kje naj bi se nahajali na zemljevidu, pa mi ni šlo najbolje. Šli smo skozi Stari trg ob Kolpi in sledili smerokazom za Kočevje, sama pa sem bila prepričana, da gre za Stari trg pri Ložu. Nikakor si nisem znala razložiti, zakaj delamo tak ovink proti Blokam in potem spet nazaj…

V mrzli noči nisem imela ne apetita ne želje po pijači. Vse se mi je začelo upirati. Usta so me že pekla od vseh mogočih čokoladic, banane so se mi upirale, palačinke tudi. Pijača mi je bila premrzla. Se mi zdi, da sem občasno privolila le še ribi s kruhom. Ja, moram poudariti, da sem na DOSu velikokrat jedla meso (se mi zdi, da puranje zrezke), čeprav ga drugače ne jem in ne maram. Če ješ vsakih 15 min, pa se prej ko slej naveličaš tudi svoje najljubše hrane. Sicer sem pa po polovici dirke slabo ločevala okuse.

Med Kočevjem in Sodražico se trasa položno vzpenja, jaz pa sem vrtela, kot da me kdo lovi. Mudilo se mi je na cilj. Vmes me je prehitel Erik Rosenstain, res fajn človek. Vedno, ko sva se srečala, me je vzpodbujal in pohvalil. Kako to dobro dene!

V Sodražici je za volan spet prišel CHEF. Po dolgem času sem bila spet na poti, ki jo poznam. Vedela sem, da me čakajo še bloški klanci, vendar me ni skrbelo, da jih ne bi zmogla. Danilo se je in mrazilo. Zadnja noč je bila precej bolj mrzla kot ostale. Del ekipe iz kangooja se je segreval in odganjal spanec s tekom ob meni. Tudi Matevž Lapanja je bil vedno nekje v bližini in spomnim se, da sem mu enkrat rekla, da kako to, da ni že 10 ur na cilju. Prehitre besede, ki mi jih je bilo žal, so bile verjetno posledica tega, da je pred dirko preveč govoril, kako hiter bo. Razšla sva se v Novi vasi, ko sem se jaz preoblekla v suho majico, on pa je odbrzel naprej.

Kmalu za časovno kontrolo so ob poti stali Dobropoljci s spodbudnimi transparenti. Oblile so me solze sreče! Nekaj dni pred dirko so mi govorili, da naj se zagrebem za zgodnji štart, ker da me ne bodo čakali prepozno v noč, takrat pa so bili še pred šesto uro zjutraj že z avtobusom v Novi vasi. Kaj se je moralo zgodilo v teh treh dneh, ko me ni bilo doma? Nisem utegnila predolgo razmišljati, ker se mi je na kolesu pridružil Peter Vesel, eden izmed najboljših gorskih tekmovalcev. Ekipi je dostavil termus toplega kapučina in me spremljal do Unca. Tam sem končno spet dobila apetit in po zadnji polovički palačinke zagrizla v planinske ride. Ob 6.41 zjutraj sem se po 57ih urah in 33ih minutah vožnje podpisala na cilju.

Trmast tim, hvala vam za prijetno družbo na kolesarski Kalvariji! Ni mi žal, da sem šla in da ste šli z mano, o drugem letu me pa raje ne sprašujte. :)

Tri dni po dirki se že počutim odlično. Za silo sem se naspala, čeprav me občasno kar zmanjka. Ta zadnja mi še vedno ne dovoli vožnje s kolesom, a je v resnici niti ne pogrešam. Zgodi pa se mi, da pozabim jesti in piti, ker me nihče ne spomni. Ali pa pridem v trgovino in ne vem, po kaj sem prišla. Na spanje pomislim šele takrat, ko železno težke veke same prekrijejo oči. Tudi možgani zahtevajo svoj čas, da udomačijo nove navade…

Hvala vsem za spodbude, ki so me budile in bodrile. Dokler nisem doživela, nisem verjela, da to pomaga!

Lep pozdrav,
Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 14.05.2008

TUKAJ si lahko ogledate vse fotografije, ki smo jih naredili na letošnjem DOS-u.

  • Share/Bookmark