Arhiv za mesec Junij, 2008

Objavil tjasarutar 27.06.2008

DOS, vrhunec moje letošnje sezone, mi je pustil veliko manj posledic, kot sem pričakovala. Prepričana sem bila, da bom po njem popolnoma uničena in da bo treba na novo začeti s pridobivanjem kolesarske forme, po dveh tednih počitka pa sem kot prerojena spet vozila na polno in do sedaj dosegla kar nekaj dobrih rezultatov.

Na nedeljskem vzponu na Mašun mi je seveda uspelo doseči svoj cilj – Jerneju sem že po petih kilometrih suvereno pobegnila in do cilja me ni mogel ujeti. Priznal je, da sem bila boljša (za 50 sekund), jaz pa moram priznati, da sva oba dobro vozila. Pribrcala sem ženski rekord na Mašun (0:29:37) in 41. mesto absolutno.

Dan državnosti sem preživela na Goriškem. Na 18 km dolgi trasi Solkan-HE Plave-Solkan je bilo državno prvenstvo v kronometru. Ta kolesarska disciplina mi še posebej leži, saj sem zelo močna na ravnini (kljub temu da nimam prave opreme). S povprečno hitrostjo 39,9 km/h (uf!!!) mi je uspelo zmagati. Čeprav sem imela namen po kronotu odpeljati še eno epsko turo tam okrog, sem šla na koncu s klubsko prijateljico Mojco samo na Sv. Goro. Namesto da bi kaj zmolili, sva potiho preklinjali prestrm klanec in vročino.

svgora.jpg

V nedeljo bom nastopila na dolomitskem maratonu. Ker sem to izvedela šele včeraj in se zato zadnje čase niti približno nisem pripravljala na 138 km dolgo turo s 4190 m višinske razlike, upam, da mi uspe pribrcati do cilja. :oops:

Se oglasim, ko pridem nazaj, do takrat pa lep pozdrav!

tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 21.06.2008

Po odpeljnem DOSu je najbrž jasno, da sem po naravi dolgoprogašica in tega sem se prvič zavedla prav na maratonu Franja pred štirimi leti, ko sem po dobrih 1000 odpeljanih kilometrih v tistem letu z gorskim kolesom dosegla 11. mesto med ženskami in niti ne tako slab čas vožnje. Naslednje leto je šlo s specialko veliko bolje – bila sem četra, lani pa tretja. Letos sem si kljub statistiki, ki je napovedovala drugo mesto, želela zmagati, a se je z nekaj smole le-ta uresničila.

Težave:

- 20 minut pred štartom, ko bi morala že biti na čim boljši štartni poziciji, je Borut med pumpanjem ugotovil, da ima moja sprednja guma le še nekaj minut življenjske dobe pred eksplozijo. Na hitro sva poiskala uradnega serviserja, ki jo je zamenjal in mi omogočil, da sem se tri minute pred deveto skupaj s tremi “lokomotivami” postavila nekam na sredino živčne kolone. Še nikoli nisem štartala tako zadaj.

- Vožnja do letečega starta na Brezovici je bila hitra in polna nepredvidljivih situacij. Prebili smo se v ospedje, med tem pa videli ogromno padcev. Sredi vrhniškega klanca sem tudi sama naletela na enega in postala del njega. Nanj me bo še nekaj časa spominjala ogromna črnica na desnem stegnu, na kolesu pa na srečo ni pustil posledic. Psihološko pa me je takrat nekoliko sesulo in nisem takoj ulela pravega ritma vožnje. Brez pomagačev bi do Godoviča ravno prav zatrokirala. :oops: Še iz DOSa nimam spomina na takšno trpljenje.

- Ker se ne znam spuščati, smo do Cerknega izgubili skupino, v kateri je bila konkurentka Petra. Obljubim, da bom nekaj treningov namenila izključno učenju vožnje na spustih!

- Okrog Škofje Loke mi je zmanjkalo pijače in posledično so me začeli grabiti krči v obeh nogah, vztrajali pa so vse do cilja. Vseeno sem s stisnjenimi zobmi sledila Borutu, na žalost pa sva bila v taki skupini, kjer so se na čelu menjavali le trije, s takim načinom pa ni bilo mogoče ujeti skupine pred nami.

Pa nič hudega! Z drugim mestom generalno in prvim v svoji kategoriji sem čisto zadovoljna, še bolj pa z nagradnim Garmin Edge 305HR. Po dolgem času ena uporabna nagrada! Vodstvo KK Postojna pa se je super potrudilo, da smo se tudi po maratonu imeli lepo.

Prav tako sem zadovoljna z vožnjo na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Vozila sem ga le dve sekundi slabše kot zmagovalka.

Utrujenost s Franje je hitro popustila in ta teden sem že pridno trenirala za domači Vzpon na Mašun, ki bo jutri ob 10h. Premagati želim kolesarskega prijatelja Jerneja. :) Se priporočam za držanje pesti, sama pa bom dala vse od sebe, kot ponavadi!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 11.06.2008

Točno pred enim mesecem je Matej praznoval naš prihod na cilj DOSa, danes pa praznuje 25. rojstni dan!

Matej, v imenu Trmastega tima ti želim še veliko uspešno doseženih ciljev na vseh življenjskih področjih. Tudi pot do njih zna biti ekstremno naporna. :) Ampak tvoja prisrčnost, nagajivost, energičnost in odločnost je brez konkurence!

Srečno pot!

matej1.jpg

matej3.jpg

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 4.06.2008

Malo pozno, pa vendar…

Po sobotnem zborovem koncertu in večerji, ki se je zavlekla dolgo v noč, je bila nedeljska jutranja borba z budilko precej neuspešna, počutje po tem, ko so me končno spravili iz postelje, pa precej podobno tistemu po zadnjem spanju na DOSu. Ko sem se dobro zavedla, da me čez dobro uro čaka dirkanje na Vzponu za brkinski pokal, ki je del maratona Brkini, pa bi dan najraje prespala.

Sado-mazo občutek pa je del kolesarjevega življenja, tako da sem se kar hitro zbrihtala in letela na štartno mesto. Pogled na Vieno Balen, hrvaško državno prvakinjo v MTB in cestnem kolesarstvu, ki me je premagala na zadnji lanski dirki, mi je pognal v kri ravno prav dirkaškega adrenalina.

Doma sem na hitro pojedla še zajtrk in se s testnim Specialized-om odpravila na intenzivno ogrevanje. Štartala nisva najbolj v ospredju, a sva se tja kar hitro prebila. V dobropoljski klanec je letelo še hitreje kot na DOSu, vedela sem namreč, da me tam čakajo zvesti navijači in Marjana, Matej, Tomaž ter Valter, člani DOS ekipe. Potem mi je prva skupina tekmovalcev ušla, za rit pa se mi je prilepila Viena.

Žensko dihanje za hrbtom sem poslušala vse do Pregarja, 2 km pred ciljem vzpona za brkinski pokal. Tam so se začeli tudi najbolj slastni brkinski klanci, ki so mojo konkurentko nekoliko zdelali, sama pa sem si do cilja pridobila približno minuto prednosti in na cilj prispela kot prva ženska in po uradnih a precej pomešanih rezultatih 14. izmed 190 tekmovalcev. Skoraj kot na DOSu. :)

Preostalih 45 netekmovalnih kilometrov maratona sem uživala v zavetrju brezhibno oblikovanih moških kolesarskih zadnjic in se z najhitrejšimi pripeljala v cilj. Organizatorji so kljub težavam z rezultati poskrbeli za odlično vzdušje na ciljnem prostoru, za senco pod šotorom in dovolj mrzlega piva, kar je bilo dovolj, da smo domov odšli zadovoljni.

  • Share/Bookmark