Arhiv za 21.06.2008

Objavil tjasarutar 21.06.2008

Po odpeljnem DOSu je najbrž jasno, da sem po naravi dolgoprogašica in tega sem se prvič zavedla prav na maratonu Franja pred štirimi leti, ko sem po dobrih 1000 odpeljanih kilometrih v tistem letu z gorskim kolesom dosegla 11. mesto med ženskami in niti ne tako slab čas vožnje. Naslednje leto je šlo s specialko veliko bolje – bila sem četra, lani pa tretja. Letos sem si kljub statistiki, ki je napovedovala drugo mesto, želela zmagati, a se je z nekaj smole le-ta uresničila.

Težave:

- 20 minut pred štartom, ko bi morala že biti na čim boljši štartni poziciji, je Borut med pumpanjem ugotovil, da ima moja sprednja guma le še nekaj minut življenjske dobe pred eksplozijo. Na hitro sva poiskala uradnega serviserja, ki jo je zamenjal in mi omogočil, da sem se tri minute pred deveto skupaj s tremi “lokomotivami” postavila nekam na sredino živčne kolone. Še nikoli nisem štartala tako zadaj.

- Vožnja do letečega starta na Brezovici je bila hitra in polna nepredvidljivih situacij. Prebili smo se v ospedje, med tem pa videli ogromno padcev. Sredi vrhniškega klanca sem tudi sama naletela na enega in postala del njega. Nanj me bo še nekaj časa spominjala ogromna črnica na desnem stegnu, na kolesu pa na srečo ni pustil posledic. Psihološko pa me je takrat nekoliko sesulo in nisem takoj ulela pravega ritma vožnje. Brez pomagačev bi do Godoviča ravno prav zatrokirala. :oops: Še iz DOSa nimam spomina na takšno trpljenje.

- Ker se ne znam spuščati, smo do Cerknega izgubili skupino, v kateri je bila konkurentka Petra. Obljubim, da bom nekaj treningov namenila izključno učenju vožnje na spustih!

- Okrog Škofje Loke mi je zmanjkalo pijače in posledično so me začeli grabiti krči v obeh nogah, vztrajali pa so vse do cilja. Vseeno sem s stisnjenimi zobmi sledila Borutu, na žalost pa sva bila v taki skupini, kjer so se na čelu menjavali le trije, s takim načinom pa ni bilo mogoče ujeti skupine pred nami.

Pa nič hudega! Z drugim mestom generalno in prvim v svoji kategoriji sem čisto zadovoljna, še bolj pa z nagradnim Garmin Edge 305HR. Po dolgem času ena uporabna nagrada! Vodstvo KK Postojna pa se je super potrudilo, da smo se tudi po maratonu imeli lepo.

Prav tako sem zadovoljna z vožnjo na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Vozila sem ga le dve sekundi slabše kot zmagovalka.

Utrujenost s Franje je hitro popustila in ta teden sem že pridno trenirala za domači Vzpon na Mašun, ki bo jutri ob 10h. Premagati želim kolesarskega prijatelja Jerneja. :) Se priporočam za držanje pesti, sama pa bom dala vse od sebe, kot ponavadi!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark