Arhiv za mesec Julij, 2008

Objavil tjasarutar 13.07.2008

Pretekla dva vikenda sem preživela v gorah – prvega v italijanskih Dolomitih, drugega okrog Kamniško-savinjskih Alp. V obeh bi z lahkoto in užitkom preživela velik del poletnih počitnic, za razliko od morja oz. ležanja na plaži, kjer sem preživela nekaj dni tega tedna.

Maraton Dolomiti je baje največji evropski gorski maraton, v daljši različici (138 km) s premaganimi 4200 višinskimi metri preko dolomitskih gorskih prelazov pa verjetno tudi eden izmed težjih. Na voljo sta še 55 in 106 km različici, vendar tudi slednji nista preprosti. Poseben je prav gotovo tudi zaradi množične udeležbe, štartalo nas je namreč okrog 10.000, prijave pa so se zaljučile že nekaj mesecev nazaj.

Sama nisem bila prijavljena, ampak sem nameravala s Peloton ekipo tja, medtem ko bi oni dirkali, pa bi se sama potepala naokrog. Nekaj dni prej pa se mi je ponudila priložnost, da bi šla vozit namesto ene iz bicikel.com ekipe, ki je odpovedala udeležbo. Ni mi bilo treba 2x reči. :)

dm3.jpg

Poleg odlične organizacije me je očarala lepota mogočnih gora, čudoviti razgledi in frišne gorske temperature, predvsem pa ravno prav strmi klanci čez gorske prelaze. Tokrat smo odpeljali Passo Campolongo (1875 m), Passo Pordoi (2239 m), Passo Sella (2244 m), Passo Gardena (2121 m), Passo Giau (2236 m) in Passo Falzarego (2117 m). Skupaj se je nabralo okrog 4100 višinskih metrov, ki sem jih navzgor odpeljala optimalno, navzdol pa v glavnem v strahu. :oops: :oops: :oops: Na koncu sem zasedla 14. mesto med nekaj čez 200 kolesarkami, s čimer sem seveda zelo zadovoljna. Gremo pa baje že letos še enkrat prevozit prelaze, za katere je tokrat zmanjkalo časa. Komaj čakam!

Garmin pa je narisal tole:

dolomiti.JPG

Hm, priporočam odlično Chefovo (nekolesarsko) fotoreportažo o Dolomitih:
Dolomiti
V okopih iz I. sv. vojne
Z Italijani je težko

Eden izmed težjih slovenskih maratonov pa je prav gotovo Maraton okoli Kamniško-savinjskih Alp. V 130ih kilometrih se preko treh gorskih prelazov (Jezerski vrh, Pavličevo sedlo, Črnivec) nabere 2000 višinskih metrov.

alpe.JPG

Do vznožja Jezerskega sem se držala v zavetrju. V Preddvoru sem malo zaostala zaradi skupinskega padca pred mano, vendar me je potem nepoznani prijazni kolesar privlekel do glavnine. Včasih mi je prav nerodno, ko kdo prileti mimo in reče: “Trma, pejt za mano,” jaz pa sploh ne vem, kdo je to. Ampak vseeno izkoristim ponujeno in se zahvalim za zavetrje. :)

Spusti iz gorskih ciljev si tudi tokrat niso zaslužili pozitivne ocene, nad vzpenjanjem pa nimam pripomb. Na Jezersko sem se še malo šparala, Pavlič je itak tako strm, da si vesel, če se le premikaš naprej, na Črnivec pa se mi je kar malo utrgalo in pod 15km/h ni padlo niti na najbolj strmih delih. Sem samo prehitevala in upala, da ne bom zaradi tega komu preveč znižala ega..

Spust s Črnivca je bil še najbolj soliden izmed spustov. Mogoče zato, ker je to klanec, ki sem ga v življenju največkrat prevozila, pa poznam vsak meter, mogoče pa zato, ker sem si že zelo želela v cilj. Čeprav naj maraton ne bi bil tekmovalen, so me vseeno razglasili za najhitrejšo žensko.

alpe1.jpg
Naša skupina drvi proti Črnivcu

Po maratonu Alpe sem odšla na morje, kjer je bilo sicer lepo, a brcanja v klance nikakor ne bi zamenjala za ležanje na plaži. :) Nisem tipična ženska. :)

morje.jpg

Zdaj pa si bom privoščila vsaj mesečno dirkaško pavzo, da si nekoliko odpočijem, vsem navijačem pa ob nedeljah dopoldne ne bo treba več stiskati pesti in pošiljati spodbudnih SMSov, za katere se vam seveda najlepše zahvaljujem. :)

Lep kolesarski pozdrav iz Dobropolj!

Tjaša

  • Share/Bookmark