Arhiv za 27.08.2008

Objavil tjasarutar 27.08.2008

Edina asfaltna cesta v Sloveniji, ki se povzpne nad 2000 metrov nadmorske višine, vodi do Mangrtskega sedla. In vsak ta pravi kolesar si želi enkrat pribrcati tako visoko. Jaz sem ta cilj dosegla dve leti nazaj z gorskim kolesom, a od takrat je že tako dolgo, da sem pozabila, kako je dolgo in strmo (16,5 km, 1500 m vzpona). In prav je tako, v nasprotnem primeru se v nedeljo zagotovo ne bi odpravila nanj dirkati (tokrat s cestnim kolesom). A če ne bi šla, bi mi bilo žal.

Zjutraj me je tik pred budilko zbudil vrhunec nočne nevihte, ki je obetal vse prej kot lep dan. Enkrat za spremembo sem se odločila verjeti optimistični vremenski napovedi in upala, da se tokrat niso zmotili. Na poti proti Bovcu so sončni žarki iz kilometra v kilometer bolj prepričljivo prebadali oblake, pogled na zasnežene vrhove pa je oznanjal, da se bomo na vrhu mogoče lahko kepali.

Pri skavtih so nas učili, da skavt ne pozna dobrega in slabega vremena, pozna le dobro in slabo opremo. V mrzlem Logu pod Mangrtom, štartnem mestu vzpona, sem seveda ugotovila, da sem toplo windstoper jakno brihtno pozabila doma! Pa no, kar ne ubija, krepi… tako pravijo!

mangrt1.jpg

Sicer se na sliki ne vidi, kaj piše na tabli ob desnem robu ceste, a predvidevam, da je delo domačinov: “Mjerkite kulsarji!” Glede na to, da vmes ni ločila, je lahko namenjena voznikom, ki morajo paziti na kolesarje, ali pa kolesarjem v opozorilo pred strrrrrrmim klancem. :wink:

Štart dirke je bil za eno uro prestavljen, da je sonce lahko pospešeno opravljalo svoje delo: segrelo ozračje na kaj več kot eno stopinjo Celzija in stopilo čim več od petih centimetrov snega. Sredi avgusta!! Mrzlo pa je bilo tudi v (senčni) dolini in ogrevanje pred dirko je vsaj pri meni doseglo zgolj hladilni učinek. Nekdo mi je še sladoled ponujal! Tik pred štartom je k dvigu temperature nekoliko pripomogla tekmovalna nervoza.

Ob 11h smo končno prebili štartno linijo in se vsak po svojih sposobnostih zapodili v klanec v želji, da bi uri vzpenjanja dodali čim manj minut. Sama sem štartala prehitro, na žalost pa mi je to postalo jasno šele nekje na šestem kilometru, ko me je prehitela odlična klančarka Katja Šorli. Hm, na četrtem zobniku je šla kot za šalo mimo mene, medtem ko sem jaz že videla zvezde v najlažji prestavi. In to še pred najbolj strmim delom, kjer so po plazu z direktno cesto skrajšali nekaj serpentin… Priznam, za trenutek se je moja psiha spustila v globino!

“Okej, Tjaša, do zdaj si dirkala, zdaj pa lepo po pometi do vrha,” sem si rekla in s panoramsko hitrostjo nadaljevala proti cilju. Nisem imela ne volje ne moči, da bi šla hitreje. :oops: Naprej pa so me poganjali prelepi razgledi na okoliške vrhove in doline. Tudi vsak izmed petih izklesanih tunelov, ki so bili tokrat opremljeni z baklami (ampak se vseeno ni videlo nič več kot luknjo na koncu), je imel poseben čar, predvsem pa se je v njih zmanjšal naklon klanca. Ob cesti je bilo tudi veliko navijačev, ki so mi napovedali tretje mesto.

Pozabila sem na trpljenje in zadnji kilometer celo solidno odpeljala, a to ni bistveno pripomoglo k izboljšanju rezultata. Sicer pa je bilo to zadnje, s čimer bi se na vrhu obremenjevala, saj je bilo okrog preveč lepih stvari.

mangrt4.jpg

mangrt3.jpg

mangrt5.jpg

Spust v dolino (šele po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj) je bil mrzel, v tunelih pa tudi malo adrenalinski. V temi človek kar izgubi občutek za ravnotežje… V dolini smo se še okrepčali z neko čudno čorbo, a po epskem vzponu, med katerim sem razmišljala predvsem o tem, kako šibki smo pred naravo, in po sestrinem SMSu, da so jo gorski reševalci pripeljali iz Bavškega Grintovca, mi je bilo čisto vseeno kaj jem… in kako dobro/slabo sem vozila… Samo da sem živa!

mangrt7.jpg

Lepotec, še pridem!

PS.
1. Rezultati
2. Reportaža kluba Polet
3. Ker če je kdo žilav, je to kolesar

  • Share/Bookmark