Arhiv za mesec December, 2008

Objavil tjasarutar 23.12.2008

Bistriški skavti že nekaj let tradicionalno ponesemo Luč miru iz Betlehema tudi na naš najvišji hrib, 1796 m visok Snežnik, ki ga v tem letnem času vedno krasi debela plast belega oblačila, po katerem je najbrž dobil ime. In ker sem v svojem bistvu še vedno skavtinja, kljub temu da nisem več aktivna voditeljica, se jim vsako leto rada pridružim.

Pot od izhodiščnih Sviščakov do vrha sama po sebi ni nič težkega in v nekaj urah bi z njo opravili tudi tisti s čisto malo kondicije. Malo večji izziv pa je na vrh prinesti droben plamen ognja, saj na nekaterih mestih vedno močno piha. Skavti pa imamo zelo radi izzive, gibanje v naravi in sproščeno druženje.

Odprava 2008, sestavljena iz osmih skavtov in njihovih prijateljev, je veselo gazila po snegu v nedeljo, 21. decembra, ko je po dolgem deževnem obdobju končno posijalo sonce. V zgodnjih jutranjih urah je bolj svetilo kot grelo, temperaturo pa je kmalu dvignila hoja v klanec in nas opomnila, da nam v zimskih mesecih pogosto primanjkuje intenzivnega športanja.

Grele pa so nas tudi tri svečke z betlehemskim plamenom, ki so nam od vstopa v botanični rezervat do vrha izmenjaje delale težave. Vsi trije plamenčki skupaj pa so bili dovolj močni, da so premagali veter in tako nam je mir iz Betlehema uspelo prinesti tudi na vrh. Gospod Škoberne, oskrbnik, nas je prijazno sprejel in pogostil s čajem. Hvala za dobre ljudi!

Geslo letošnje akcije LMB je “Nekaj ti manjka.” Z njim so nas skavti hoteli spomniti, da nimamo dovolj časa, denarja, idej, upanja, prijateljev, zdravja… Manjka pa nam tudi mir, ki ga doživimo, ko se umaknemo od vsakdanjih skrbi, tega pa je v izobilju prav v naravi, kjer se hitro ustavi čas. Snežnik je pozimi tako lep, čist in miren, da bo zagotovo napolnil še tako izpraznjene baterije za uspešen začetek novega leta. Priporočam!

Foto: Nina Urh

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 10.12.2008

Ojoj, že dobre tri mesece ni nobene napisane besede od mene! Ker gre predvsem za kolesarski blog, v preteklih treh mesecih nisem imela o čem pisat, saj je bilo kolo med zadnjimi stvarmi, na katere sem pomislila. Joj, kako hitro se življenje obrne…

SEPTEMBER… Intenzivno sem iskala in našla začasno službo, ki mi bo olajšala študijsko življenje. Po dveh mesecih razmišljanja, kaj želim v življenju početi, sem namreč prišla do spoznanja, da me računalništvo sicer zanima, nikakor pa nisem tip človeka, ki bi lahko za strojem preživela polovico svojega življenja. In tako sem pristala na Visoki šoli za zdravstvo v Izoli, kjer je zaenkrat super športno fajn!

OKTOBER… Faks mi je skupaj s službo vzel ves prosti čas, le med vikendi se mi je uspelo še nekajkrat povzpeti na bližnji Snežnik, da nisem čisto zanemarila športnega življenja.

Snežnik
Foto: Marko Renko

S kolesarskim prijateljem Blažem pa sva se povzpela na Kamniško sedlo in še enega izmed mojih redkih dvatisočakov, na 2399 m visoko Planjavo.

Kamniško sedlo

Blaž

Razgled

NOVEMBER… Začel se je s kolesarskim maratonom v Labinu, ki sem ga glede na trenutno formo odpeljala odlično! Za zmagovalko Vieno Balen sem zaostala približno toliko, kolikor je ona zaostala za mano na maratonu Brkini. Vse se vrača! :)

Sredi meseca sem se priključila prvi in edini slovenski ženski kolesarski ekipi kluba Polet, s katero naj bi v naslednjem letu prevozila nekaj maratonov v sosednji Italiji, del ekipe pa naj bi se po trening načrtih Gorazda Penka približal italijanskim tekmovalkam na cestnih dirkah. V ta namen smo v enoletno uporabo dobile novo kolo Scott Contessa CR1, ki se po kvaliteti zaenkrat ne more primerjati z mojim Špecijem . A se mu bom vseeno poskušala čim bolje privaditi.

Scott Contessa CR1

DECEMBER… Miklavž je prišel po Biancija, moje prvo cestno kolo in DOS raketo. Hudo se je bilo ločiti od njega, vendar je bilo še hujše gledati, kako se na njem nabirata le prah in pajčevina. Upam, da se bosta z novo lastnico dobro ujela!

Meni pa je Miklavž prinesel za spoznanje več prostega časa, kot sem ga bila vajena prejšnje mesece. Sezono ponovnega “treniranja” sem zaradi slabega vremena začela s tekom, ki ni med mojimi priljubljenimi športi. A po pretečenih desetih kilometrih na razgibani progi (cca. 220 višinskih metrov) mi je bilo jasno, da kljub (pre)dolgi pavzi še vedno premorem nekaj športne trme in da bom lahko hitro spet ta stara “trmoglavka”!

V nedeljo sem z bistriškimi kolesarji uradno začela svoje kolesarske zimske priprave. Po novem imamo v Bistrci tudi enega malo bolj “profi” kolesarja, Robi Jenko bo namreč v naslednji sezoni vozil za ekipo mladincev v KD Radenska. Malo nas je zeblo, a smo kljub temu skupaj veselo preživeli tri ure vrtenja in dobrih 90km… That’s the way I like it! :)

Bistriška runda

V preostanku decembra si želim čim več suhega vremena, da bom lahko čim več prostega časa preživela na kolesu in se dobro pripravila na naslednje leto, karkšnokoli že bo.

Lep pozdrav,

Tjaša

  • Share/Bookmark