Arhiv za 25.03.2009

Objavil tjasarutar 25.03.2009

Živjo!

V nedeljo ponoči smo se vrnili iz Toskane in vtisi prvega dirkaškega vikenda letos so še sveži, zato je najbolje, da jih takoj opišem. Naš bazni tabor je bil v Marini di Cecina, okrog 35 km južno od Livorna, v hotelskem kompleksu Mačja votlina. Hotel, razgled iz apartmajske sobe in okolica bi bili kot nalašč za brezskrbne počitnice in vse po vrsti bi si tega bolj želele kot treh težkih kolesarskih dirk, a zaradi njih smo bile tam…


Foto: http://www.labucadelgatto.com

ČETRTEK
Po slabih sedmih urah vožnje iz Ljubljane smo se nekoliko utrujene s kolesi odpravile na kratko razpeljavo po bližnjih vaseh. Družbo nam je delal tudi močan bočni veter, po vremenski napovedi pa naj bi bil naslednji dan še močnejši.

Gorazd Penko, Živa Verbič, Aja Opeka, Polona Batagelj, Blaža Klemečič, Andreja Godec, jaz, Alenka Novak, Robert Pintarič

Od leve proti desni: Gorazd Penko, Živa Verbič, Aja Opeka, Polona Batagelj, Blaža Klemečič, Andreja Godec, jaz, Alenka Novak, Robert Pintarič

Foto: Rado Kocjančič

PETEK
Vse smo zelo slabo spale. Ne zato, ker bi bile hotelske postelje neudobne, ampak zaradi živčnosti pred prvo dirko. Že v četrtek smo v hotelu srečale velik delež najboljših svetovnih cestnih kolesark, kar nas je navdalo s strahospoštovanjem. Najboljše kolesarke na svetu so spale v sosednjih sobah, zmagovalke dirke pa so vsak večer sedele pri sosednji mizi. Moram priznati, da je fantastičen občutek biti zraven njih in opazovati delček njihovega dneva.

Po pašta kosilu (v teh štirih dneh smo 2x na dan jedle pašto) smo šle s kolesi na štart v bližnjo Vado, kjer je bil štart prve, 114 km dolge dirke. Močan veter se je od jutra le še neusmiljeno krepil. Po ogrevanju smo začele na polno, od 40 km/h naprej. Moj števec je pokazal maksimalno hitrost 65,7 km/h na popolni ravnini. Nooorooo!!! Midve z Alenko, ki imava zelo malo izkušenj cestnih dirk sva hitro izgubili vodilno grupo in se v eni manjši borili naprej, a nas je po slabih dvajsetih kilometrih dohitela “metla”, ki vse, ki so več kot 3 minute za vodilno skupino, izloči iz dirke. In naš kombi se je hitro napolnil. Nobeni ni uspelo končati prve dirke. Blaža, naše največje upanje, je imela težave z vožnjo v grupi, saj tega v gorskem kolesarstvu ni vajena. Nobena izmed nas ni bila zadovoljna s svojim rezultatom, vse pa smo vedele, da se več v danih pogojih ni dalo narediti.

Pinta in Penko nam dajeta zadnje napotke pred dirko.

Pinta in Penko nam dajeta zadnje napotke pred dirko.

Foto: Rado Kocjančič

Ogrevanje

Ogrevanje

Foto: Rado Kocjančič

Divje ženske...

Divje ženske...

Foto: Rado Kocjančič

SOBOTA
Spale smo precej bolje, saj smo si po petkovi dirki ustvarile realne predstave o tem, kaj nas ta vikend čaka. Dirka se je začela z 10 km dolgim srednje strmim klancem, kjer so bile hitrosti okrog 30 km/h, ampak smo v glavnem vse uspešno držale prvo skupino. In dirka se je začela z rahlim sneženjem (sredi tople Toskane???) in zelo močnim vetrom. Obupne vremenske razmere, to pa ni nič vplivalo na hitrost vožnje. Jaz, podpovprečno slaba spustašica, sem seveda takoj na prvem spustu spustila prvo grupo in čakala, da me dohiti naslednja. Dohitele so me štiri kolesarke, s katerimi smo nato ujele drugi štart prve grupe, ki je čakala železniške zapornice. Pa ni trajalo dolgo, ko je mimo prišla “metla” in me po dobrih 30ih kilometrih izločila iz dirke. Kmalu sem dohitela Ajo, s katero sva potem odpeljali še lušnih 40 km po toskanskih gričih, nato pa smo skupaj počakali prihod zmagovalke v cilj.

Foto: Rado Kocjančič

Spet ni nobena Slovenka končala dirke. Blaža je s svojo grupo 10 km pred koncem zgrešila pot, drugače bi ji uspelo. Škoda. Smo bile pa zelo ponosne nanjo. Zelo sem vesela, se se nam je pridružila in da sem jo spoznala. Je zelo simpatična in preprosta punca. Tudi Polona je fajn in odkar je v italijanski profesionalni (zaenkrat mladinski) ženski ekipi, je zelo napredovala. Upam, da bo uspešna na svoji kolesarski poti!

Blaža Klemenčič med ogrevanjem

Blaža Klemenčič med ogrevanjem

Foto: Rado Kocjančič

NEDELJA
Dan se je za spremembo začel brez piskajočega vetra, a čisto brez njega vseeno ni šlo. Zadnja dirka je bila zame najmanj ugodna, saj se je začela z dolgim spustom, poleg tega sem imela precej “prazne” noge. Se mi zdi, da že v štartu sploh nisem prijela grupe, ampak sem šla kar po svoje proti cilju. Sem se pa med solo vožnjo resno odločila, da moram nekaj ukreniti glede mojega katastrofalnega spuščanja po klancih, ker ni ničemur podobno.

Nedeljski štart

Nedeljski štart

Ostale so se ta dan kar dobro peljale. Še posebej Živa! Njihovo grupo je metla ujela šele po dobri polovice dirke, ko je bil za njimi že najzahtevnejši vzpon. Blaži je pa končno uspelo pripeljati do cilja, česar smo bile vse zelo vesele.

OBČUTKI PO DIRKANJU S SVETOVNO ELITO…
Zdaj, ko smo doma, imajo nekateri veliko komentarjev o naši slabi vožnji. Tudi sama sem se nekajkrat vprašala, kaj sploh počnemo tam, saj je že bežen pogled na konkurentke in njihove ekipe povedal, da so med nami svetlobna leta razlik. Verjetno smo imele daleč najslabša kolesa, najmanj izkušenj, najskromnejšo ekipo in zagotovo edine compact (=”babjo”) gonilko, kljub temu pa niti približno nismo bile najslabše pripravljene. Glede na to, da me ne živimo od kolesarstva in moramo početi še vse kaj drugega, nam niti ni šlo tako slabo. Slaba tolažba, a taka je pač realnost. Izkušnje si pa lahko naberemo le tako, da dirkamo. Na začetku brez rezultatov, a tiste s talentom za dirkanje bodo zagotovo iz dirke v dirko boljše.

Sama se v tej disciplini kolesarstva še nisem čisto našla. Sem močna in vzdržljiva, manjka pa mi agresivnost in eksplozivnost. Ko se začne gužvanje, ne najdem prave motivacije, da bi se borila, ampak iščem varen položaj kje pri koncu. Od tam pa ni dolga pot, da odpadeš od grupe. Sem pa prepričana, da sem z letošnjimi treningi tehnično precej napredovala in da bom čez par mesecev “letela” še malo bolje kot lani. :)

Drugače pa je bil podaljšan vikend v Toskani zelo lep, vesel, sproščen in v vseh pogledih idealen za združevanje in spoznavanje naše ekipe. Ves čas smo bile zelo optimistično razpoložene, spodbujale in tolažile ena drugo ter se veliko smejale. Tudi moški del ekipe je zelo dobro skrbel za nas. Sašo je skrbel, da so bila naša kolesa vsak dan brezhibno delujoča in čista (kako fajn je, ko ti vsak dan nekdo spuca kolo!!!), Penko, Pinta, Rado in Kalček so bili pa ves čas deklice za vse in nas zabavali, masirali, prevažali okrog, slikali, skrbeli za hrano in pijačo, dajali nasvete… Z vsem tem so nam približali delček profesionalizma, ko je pomembno le to, da si ves čas spočit in dobro pripravljen.

Naslednjo nedeljo nas čaka še ena ELITE dirka v Italiji, kjer bo podobna konkurenca, potem pa sledi malo dirkaške pavze.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark