Arhiv za mesec April, 2009

Objavil tjasarutar 24.04.2009

Ojla!

Dirke v Toskani so že tako daleč, da sem že skoraj pozabila dirkaške občutke, na srečo pa tudi to, da mi je šlo čisto preveč slabo. Medtem pa me je pomlad že čisto omrežila s svojimi čari, intenzivno in pestro pa je tudi na kolesu.

Po Toskani nisem šla v Varese na tekmo svetovnega pokala, ker je bilo omejeno število članic ekipe in se je Penko odločil, da bom ostala doma (verjetno zato, ker sem najmanj talentirana za cestno dirkanje). Njegove odločitve sem bila vesela, saj sem deževni vikend izkoristila za težko pričakovani počitek sredi intenzivnega treniranja. Teden dni pozneje sem se udeležila kolesarskega breveta v Kopru, ki ga je organiziral Marko Baloh. Super je bilo po dolgem času prevoziti 200 km v enem kosu in glede na povprečno hitrost 30 km/h v ne preveč dobrem vremenu, niti nismo šli tako počasi. Med potjo sem razmišljala, da je kolesarstvo eno samo trpljenje, ne glede na to, kako dober si in kako hitro se voziš – vedno si želiš še malo več. Ampak raje “trpim” 5 in več ur skupaj in pridem do nekega cilja, kot se v pol ure izčrpam do konca in ne dosežem ničesar, zato so toskanske dirke tako demotivacijsko vplivale name.

Po brevetu sem spet pridno trenirala. Bilo je nekaj dolgih tur in nekaj zelo hitrih. V Bistrci smo spet začeli s četrkovo bistriško-postojnsko rundo. Za nas, Bistričane, je dolga okrog 90 km, v katerih imamo skoraj za eno ničlo več višinskih metrov, poskušamo pa jo odpeljati čim hitreje, povprečno okrog 35 km/h. Seveda sem edina predstavnica nežnejšega spola in imam bolj malo upanja, da se bo glede tega kaj spremenilo. Nikakor mi ne uspe navdušiti kakšne lokalne ženske za cestno kolesarstvo. :S

Zadnja dirkaška preizkušnja je bil nedeljski Maraton Limes tour s štartom in ciljem v hrvaškem Vrsarju. Na hitro lahko rečem, da sem imela svoj dan. Že takoj po štartu sem se prebila precej v ospredje in ostala v prvi skupini do vznožja vzpona iz Limskega kanala. Presenetila sem se, ker sem se celo na spustu v Limski kanal držala na koncu prve skupine, v kateri smo bile tudi štiri ženske. Pod vrhom vzpona smo izoblikovali hitro skupino s profijem Mitjo Mahoričem na čelu. Do Rovinja smo ujeli prvi dve ženski in vozili na čelu njihove skupine do razcepa med malim (98 km) in velikim (187 km) maratonom.

Ker pred nami ni bilo nobene ženske več, sem vedela, da imam možnost zmagati na katerikoli progi maratona, seveda pa me je bolj privlačila dolga varianta. Trener Penko nam je prepustil svobodno izbiro. Vesela sem bila, da so lokomotive naše skupine izbrale po mojem okusu. :) Ta dolgo!!!

187 km dolg maraton s približno 2000 višinskimi metri smo prevozili v slabih petih urah in pol, torej s povprečno hitrostjo 34,4 km/h, kar je za tako dolgo dirko zelo dobro. Za to gre velika zasluga Mitji Mahoriču in skupini, v kateri sem vozila, ker so res lepo skrbeli zame, vsekakor pa sem se tudi sama dobro počutila in dala vse od sebe. Na žalost pa sem bila edina ženska, ki sem izbrala dolgo varianto. Naj omenim še to, da ta dirka kljub dolžini, visoki hitrosti in prisotnosti mnogih slovenskih in hrvaških profi kolesarjev ni bila na enakem nivoju težavnosti kot dirke v Toskani.

Teden po istrskem maratonu je kolesarsko malo manj uspešen. V ponedeljek sem se na kratko razpeljala, v torek pa se zbudila bolna: boleče grlo in povišana telesna temperatura, vse skupaj pa blaga gripa, ki me spremlja že ves teden. Ker smo na faksu začeli z obveznimi vajami v domu ostarelih (kjer je še vse kaj drugega kot gripa), pa sem še nekoliko bolj dojemljiva za poskočne viruse in bakterije. Kljub temu bom v soboto štartala na italijanski dirki GP Liberzione. Štartala bom zgolj zato, da nas bo v ekipi dovolj za nastop na dirki, upam pa, da mi bo šlo kljub bolezni malo bolje kot v Toskani.

Za konec pa naj omenim še DOS, ker me v teh dneh mnogi sprašujejo, če se ga bom udeležila in zakaj tako. Kot tekmovalka se ga ne bom udeležila, ker sem se trdno odločila, da brez CHEFa ne grem, letos pa ne on ne jaz nimava časa za organizacijske priprave. Poleg tega pa nimam prave motivacije, ker se mi svojega časa ne ljubi izboljševati. Mogoče bo drugo leto lažje, ker bo favoritinja RAAMa postavila nov rekord proge. Na DOS bom pa vseeno šla. Letos v ekipi Dušana Dundeka, ki je bil med mojimi navijači poznan kot “Truplek”. Včeraj smo imeli ekipni sestanek in po prvem vtisu sem prepričana, da nam bo uspelo priti iz Postojne v Postojno. Veselim se, ker imam možnost DOS spoznati tudi iz “ozadja”. Ko bom videla, kako je v spremljevalni ekipi, se bom mogoče iz sočutja do vseh članov ekipe odločila, da ne grem nikoli več. :) :) :)

Če naš Truplek ne bo imel svoje spletne strani, vam obljubim, da se bom z aktualnimi informacijami o dirki oglašala tukaj. Prej pa mogoče še s poročilom o kakšnem Alpe-Adria maratonu, ki ga bomo vozile z ekipo kluba Polet.

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark