Arhiv za mesec Junij, 2009

Objavil tjasarutar 30.06.2009

V prejšnjem tednu sta bila oba letošnja DPja; na praznični četrtek v kronometru (Solkan), v nedeljo pa v cestni vožnji (Mirna Peč). Kot sem izvedela, je bilo v Sloveniji zadnje DP za ženske elite pred štirinajstimi leti. Škoda, ker se je potem ženska ekipa razpustila. In fajn, da se situacija spet obrača na bolje.

Kronometer… Nanj sem se intenzivno pripravljala, saj je moja najljubša kolesarska disciplina. Upala sem, da mi bodo v klubu zrihtali tudi kozo (= kronometrsko kolo), da bi bila enakovredna resnejšima konkurentkama za zmago (Polona Batagelj, Alenka Novak), pa sem se na koncu morala zadovoljiti samo z bolj aerodinamičnimi Zipp feltnami, ki so krasile mojega Špeca.

Vzdušje pred dirko je bilo precej živčno, a vseeno prijetno. Dobro sem se ogrela in upala, da mi bo tudi na progi dobro šlo. Štartala sem predzadnja. Prvič na dirki sem imela tudi radiovezo – slušalko v ušesih, preko katere sem bila povezana s spremljevalnim avtomobilom, ki je vozil za mano, v njem pa sta bila Hempi (=Andrej Hauptman, trener članov pri Radenski) in Rado. Med vožnjo sta me odlično spodbujala in mi dajala trenerske nasvete. Kljub trpljenju sem prav v vsaki sekundi 18 kilometrskega kronometra uživala!


Na štartu

Na cilj sem prispela v času 26 min in 38 sek, kar je “samo” 28 sekund boljše kot lani (isto kolo, moje navadne feltne) in še en dokaz, da sem bila lani po DOSu v odlični formi.


Prečkanje ciljne črte

Dosežen čas je bil dovolj za zmago in osvojitev naslova državne prvakinje v kronometru, česar sem bila zelo vesela. Če bi imela kronometrsko opremo, bi lahko odvozila še bolje. Poleg tega mi je postalo jasno, da sem dovolj močna, manjka mi pa ogromno tehničnih spretnosti, da bi bila lahko dobra tudi na cestnih dirkah.


V dresu DP

Za cestno DP nisem imela nobenih pričakovanj, zato se nanj tudi nisem najbolje pripravila. V petek sem šla na predolg kolesarski izlet na otok Cres (160 km, 2300 višincev), kar ni bil niti približno primeren trening pred dirko. Vseeno pa sem si želela, da bi dirko v celoti prevozila.

Dan se je začel slabo. Zaspala sem, posledično izpustila zajtrk, pa še deževno vreme. Trasa v Mirni Peči je bil 12 km dolg krog z dobrih 200 višincev, ki ga je bilo treba prevoziti šestkrat. Težki vzponi in zahtevni spusti po mokri cesti, ravnine pa skoraj ni bilo.


Profil celotne dirke

Začela sem slabo, a sem nekje na drugem vzponu uspela ujeti prvo skupino, tam pa me je nekdo zaprl in začelo se je streljanje metkov v prazno med naslednjim lovljenjem skupine. Noge pa tako prazne. Udala sem se v usodo in z manjšo “disko” grupo vozila še naslednja dva kroga. V tretjem krogu sem na žalost defektirala, tako da so mi sotrpini ušli. Upala sem, da mi ne bo treba nadaljevati, a so mi v minutki zamenjali feltno in me poslali naprej. Naslednje tri kroge sem odpeljala kot težak solo trening in v cilj prišla peta. Nisem bila razočarana, čeprav priznam, da bi se lahko na začetku bolj potrudila. Zmagala je Sigrid Corneo, Italijanka s slovenskim državljanstvom, pred Blažo Klemenčič in Polono Batagelj. Čestitam vsem trem!

Vsaka dirka prinese nove izkušnje in nova spoznanja. In vsaka dirka je veliko trpljenje, ki prinaša veliko zadovoljstva ne glede na uvrstitev. Tokrat sem modro ugotovila, da je treba vedno voziti s srcem in kakršenkoli razplet častno sprejeti.

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 19.06.2009

Zadnjo nedeljo sem po dooolgem času spet dirkala. Na Franji, slovenskem najbolj množičnem kolesarskem dogodku. Imam mešane občutke. Po eni strani sem zelo zadovoljna s 4. mestom absolutno in 2. v kategoriji ter 7 minut boljšim časom v primerjavi z lanskim letom. Zadovoljna sem zato, ker sta bila maj in junij zame zelo naporna meseca in nisem imela časa za treniranje. Nezadovoljna pa zato, ker nisem dala vsega od sebe in ker se je dogajalo marsikaj, kar se ne bi smelo.

Od sredine aprila do danes sem imela vsak dan (50 dni) od 7h do 13h obvezne vaje v DU Izola, v popoldanskem času pa sem ali delala ali se učila za izpite in/ali trenirala. Če temu prištejem še vsak dan vsaj 2x po 45min vožnje do Izole ali nazaj domov, lahko mirno rečem, da sem bila ves čas kronično utrujena in neprespana. Ampak vse se da, če se hoče! In tako sem naredila večino izpitov, še nekaj študijskih obveznosti pa me čaka naslednji teden. Potem pa tri brezskrbni meseci počitnic, ki jih bom najbrž preživela kolesarsko in delovno.

Morje… Ker sem bila vsakodnevno v Izoli, imam “že” pet kopalnih dni v morju (slovensko je že zelo toplo, a tudi zelo umazano), poleti bodo pa najbrž tudi bolj aktualni enodnevni obiski bližnje hrvaške obale, za kaj daljšega pa najbrž ne bo časa. V načrtu imam kolesarski izlet v 300 km oddaljeno Paklenico. Pa mogoče nekaj kolesarskih dni v Dolomitih. In skavtski potovalni tabor (peš). Vsekakor bo poletje pestro, ker ne znam biti neaktivna. :(

V nedeljo se bom udeležila, se mi zdi, 7. vzpona na domači klanec, Mašun, ki ga organizira KK Postojna. Dirka šteje za Pokal Slovenije, kjer z ELITE licenco ne morem več tekmovati, a se je bom vseeno udeležila izven konkurence. Dvomim, da mi bo uspelo podreti lanski rekord, ker sem letos bolj slaba v klanec, a se bom vseeno potrudila. 25. junija bo državno prevenstvo v kronometru v Solkanu, 28. junija pa Maraton Alpe. Držite pesti, da bi mi šlo čim bolje!

Kolesarsko-študijski pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 19.06.2009

Evo me… Nisem se še naspala, kljub temu da je že dober mesec od DOSa, in imam bolj malo časa, a se bom vseeno potrudila napisati vtise iz letošnjega DOSa, ki je bil ZELO drugačen od lanskega.

S Truplekom sva se že dva meseca pred štartom dogovorila za sodelovanje v njegovi ekipi na DOSu 2009, saj je trener Penko Aji in meni prepovedal udeležbo, češ da bi to škodilo najini tekmovalni cestni sezoni. Sama se s tem NE strinjam, ampak vseeno nisem oporekala, ker se mi, priznam, ni dalo spet ukvarjat z vso dosovsko organizacijo: iskanje sponzorjev, ekipe, opreme…, pa tudi časa nisem imela tako veliko kot lani, da bi se lahko tako dobro pripravila. In tudi CHEF ni imel časa, brez njega pa ne upam… :)

Pred dirko nisem vedela, kaj lahko pričakujem, niti tega ali lahko pričakujem prihod do cilja ali ne. Trupleka sem le bežno poznala iz bicikel.com foruma, nekaterih maratonov in lanskega DOSa, niti približno pa nisem vedela, kako mu gre na kolesu. Vseeno pa sem mu preko mejlov napisala ogromno nasvetov, ki bi mu utegnili koristiti. Nekatere je upošteval, drugi so se mu zdeli nepomembni, ker naj bi bil to “samo DOS”. Na koncu se je le izkazalo, da sem imela kar prav. Izkušnje te marsičesa naučijo.

Začeli smo za moje pojme nekoliko počasi, a sem kasneje ugotovila, da je njegova hitrost zelo konstantna, brez pretiranih pospeševanj in pojemanj, kar je tudi v redu. Na domačem klančku so ob vseh navijačih privreli na dan lepi spomini in nekaj solzic, takrat pa sem se odločila, da na DOS nisem šla žalovati in si želeti, da bi bila na kolesu, ampak narediti kar največ, da bo Truplek čim lažje prispel do cilja.

Najprej nam je crknilo ozvočenje, ker je bilo kot najmočenjši porabnik priključeno na najbolj švoh vtičnico. Zaradi tega je Truplek ostal brez glasbe, ko je Garminu primanjkovalo energije… Nič hujšega… V avtodomu teh problemov nismo imeli.

Do Lokve pri Divači sem bila v spremljevalnem vozilu, ker sem dobro poznala primorski del proge. Kljub temu smo zaradi “črednega nagona” enkrat zašli, a brez večjih posledic. Truplek je vsake pol ure nekaj malega pojedel, vsako uro pa je dobil nov bidon pijače (pol litra). Zanimivost: Miran je klical v avtodom, da naj v plastičen lonček pripravijo ene 10 BCAAjk (aminokisline v tabletah), ker nam jih je zmanjkalo, in da nam jih bodo dali v Lokvi v avto. Namesto v avtu je lonček predčasno pristal v Truplekovih rokah, on pa je kar naenkrat vse pogoltnil. :) Še en dokaz, da je bil občasno še preveč poslušen. :)

Potem sva se s Francijem odpeljala v Gorico na TS, jih tam počakala s pašto, potem pa smo bili zmenjeni v Tolminu. Šla sva direkt tja in odspala ene 3 ure, da bi bila drugi dan čim bolj spočita. Kako dobro je bilo spati. :) Če je ekipa tako majhna (4 člani), je zelo pomembno, da nihče ne pregori, zato smo se že na začetku dogovorili, da je treba vsak trenutek, ko nisi koristen, izkoristiti za spanje.

V Tolminu sem šla z Miranom 2 spet v spremljevalni avto, Franci pa je šefa Mirana 1 odpeljal spat do vznožja Vršiča. Na Vršič je šlo počasi, ampak vztrajno. Odločila sem se, da ga bom prelaufala s Truplekom. Sicer sem letos pozimi kar nekaj laufala, a mi je bilo kljub temu težko, ker to ni moj priljubljeni šport. Ves čas pa sem imela v mislih, da če Truplek po 400 prevoženih km lahko vztraja, se moram potruditi tudi jaz! Lani je Prekmurec (zdravnik Stanko) tekel z mano, letos bom pa jaz s Prekmurcem. :)

Na Vršiču je bilo veliko snega, a ni oviral vožnje. Tudi na spustu je kar šlo. Še pred Jesenicami smo zamenjali spremljevalni avto, saj nas je Miran 2 z avtom zapustil. Medtem ko je Truplek jedel pašto, smo iz avta prenesli na avtodom ozvočenje, luči, navigacijo, vso opremo… Vse uspešno, le rotacijsko luč smo kmalu vlekli za sabo. Nekaj pač mora iti narobe. Aja, Trupleka smo tudi praktično stuširali na parkirišču. :)

Veter od Jesenic do Tržiča nam je letos prizanesel, še več, močno je pihalo v hrbet, tako da smo do Tržiča kar leteli. Tam okrog pa je veliko kratkih strmih klančkov in tam okrog je Truplek že tožil nad bolečinami na zadnjici. Od lani imam v spominu, da sem ravno tam prvič zaradi istega razloga tarnala tudi jaz. Z njim pa ni bilo tako hudo – uspešno smo prevozili strmo Šenturško goro in Črnivec, kjer smo Trupleka obleki v drugo nočno opravo in se z Gorenjske prevesili na štajersko stran.

Na TS 5 v Mozirju se nam je pridružil Jani, ki je s seboj prinesel nekaj animacijskih pripomočkov, meddrugim tudi bidon, polepljen z nalepkami Laškega. Na Truplekovo žalost pa je bil v njem le izotonični napitek.

Ne vem, če gre zgolj za podobnost ali naključje, a Truplek je imel tako s prihodi na TSje kot s težavami podobno časovnico kot jaz lani. Okrog Velenja je začel jamrati, da se mu spi, vendar mu kar nekako nismo verjeli, ker je še vedno odlično vozil (hitro, brez kakršnegakoli vijuganja). Prepričevali smo ga, naj še malo zdrži, vendar ni trajalo dolgo. OK, gremo spat, medtem ga bomo zmasirali, kej toplega skuhali… Ampak ker ni bil dovolj utrujen, ga je motilo tako masiranje kot kuhanje, vse… Na koncu je rekel, da ni spal niti minute. Podobno se je ponovilo ob vsakem postanku za spanec, tudi če smo se vsi štirje za tistih 20 min oddaljili od avtodoma, da ga ne bi motili. Očitno ne more vsakdo v trenutku zaspati.

Večina naših postankov je bila predolgih. Za to je delno kriv Truplek, ker ga je mučil meni dobro poznani sindrom namernega zavlačevanja, delno pa tudi mi, ker smo ga premalo preganjali, saj smo ves čas imeli v mislih, da moramo le priti do cilja, ne pa tudi dirkati. Iz lanskih izkušenj vem, da so kolesarju ti postanki kratkoročno izjemno dragoceni, dolgoročno pa nimajo nobene koristi. Spočiješ si ne, čas pa teče… In takih postankov smo imeli čisto preveč.

Po Truplekovem prvem spanju se je nabralo kar nekaj tekmovalcev na kupu in tako smo proti Kamnici vozili kar v kvartetu – dva po dva. To ni prav, a nihče se ni hotel odstraniti, vse je pa najbrž dobro prebudilo pogovarjanje s sotrpini. Midva z Miranom sva šla pred začetkom sobotnega jutra spet za ene 4 ure spat, ko sva se zbudila, pa smo bili že v Prekmurju, na Truplekovem domačem terenu.

Od Moravskih toplic proti Celju je letelo! Boljšega vetra si sploh ne bi mogli želeti! Na Ptuju smo kupili še gel podlogo za čez sedež in od takrat naprej se rit ni več oglašala s težavami. Pred Krškim smo malo zašli, a pravočasno prispeli na pravo pot. Tam sem pričakovala Truplekovo željo po postanku, a je hotel kar naprej. Pozneje si je sicer zaželel spalni počitek, a je bil spet nefunkcionalen, ker ni mogel zaspati. Še zavida smo se povzpeli iz Novega mesta na dolgočasno Vahto, kjer je bilo še nekaj lanskih spodbudnih napisov zame. :) ))

Pred Črnomljem nas je Truplek nadrl, zakaj mu ne svetimo več z lučmi, pa smo kmalu ugotovili, da so bila razlog nesporazuma njegova dnevna očala s temnimi stekli, skozi katera ponoči ni nič videti. :) Klanec iz Črnomlja se mi je zdel vsaj pol krajši kot lani, kljub temu da sem ga letos prelaufala (in pri izstopu iz avtodoma prav smešno padla). Je bila pa zato toliko daljša pot od njegovega vrha do cilja DOSa.

Truplek je zaradi neprespanosti tretjo noč enostavno zatrokiral kot stara lokomotiva. Poleg tega pa je celo noč zavračal hrano in pijačo. Po prvem neuspešnem power sleepu ga je na kolo pognala samo jeza, ker mu nismo dovolili več kot 15 min spanca (ki mu ni čisto nič pomagal). S ponujenim energijskim gelom je le veselo pognojil bližnjo travo in odvrtel proti Ribnici. Igrali smo se igrico Intervali. Miran, Jani in jaz smo si na 5 km izmenjavali mikrofon in ga poskušali z raznimi psihološkimi forami spet spravit k življenju. Bilo je naporno, še posebej zato, ker na naše besede sploh ni reagiral.

Z Janijem sva še zadnjič laufala z njim na vzponu pred Novo vasjo, kjer je bila predzadnja TS. Zdel se nama je precej zbujen, a ga je takoj na spustu spet pobralo in komaj smo se privlekli v Novo vas. Od tam pa še težje. Že na drugem ovinku ga je bila polna cesta, zato smo ga za pol ure dali spat v avtodom, sami pa smo se sprehajali naokrog, da ne bi bili slučajno spet krivi za njegovo nespečnost.

Tudi po spanju ni šlo nikamor. Bil je zaspan, premražen in brez energije. Zdaj vem, da je lahko 25km do cilja zelo malo ali pa tudi zelo veliko. Ukvarjali smo se z osnovami: leva, desna, leva, desna… vrti, vrti, vrti… Sploh ne vem, kako smo ga spravili v pogon, zagotovo pa sta imela veliko zaslugo tudi prekmurska navijača (Truplekov sin in zelo dober prijatelj), ki sta nama prišla naproti. Ko smo mu povedali, da prihajata, je kar oživel!!!

S skupnimi močmi nam je po dobrih 58ih urah vožnje uspelo priti do cilja! Veliko jih je bilo, ki jim to ni uspelo, zato smo bili s svojim uspehom zelo zadovoljni!!! Tudi Truplek, ki ga bo naslednje leto poskušal izboljšati. Sama sem se v nekaj zadnjih kilometrih zavedla, kako pomembna je dobra in usklajena ekipa, ki verjame vate. Ob vsem tem sem bila še bolj hvaležna Marjani, obema Matejema, Matiji, Stanku, Tomažu in Valterju, ki so me lani uspešno pripeljali do cilja.

Kaj je bolj naporno? Vsekakor je težje biti kolesar (no, naša ekipa je bila letos glede spanja vrhunsko organizirana, tako da smo bili večino časa spočiti), v obeh vlogah pa sem se počutila odlično! Vsaka stvar ima svoje čare in niti malo mi ni žal, da sem preizkusila tudi zavetje. V spremljevalnem vozilu bom najbrž še kdaj, želim si pa tudi biti še enkrat na kolesu.

  • Share/Bookmark