Arhiv za mesec Avgust, 2009

Objavil tjasarutar 8.08.2009

Že vsaj pet let si želim postati prava Slovenka. Kakor pravijo, to postaneš šele po prvem vzponu na 2864 m visok Triglav. Vsi dosedanji načrti so iz različnih razlogov splavali po vodi. Do pretekle srede.

Lansko leto sem svoje življenje ocenjevala v luči kolesa: Če porabim dan za kaj drugega, bo šlo to v škodo kolesarskim treningom. Letos na to gledam drugače in hočem vsak prosti trenutek koristno uporabiti za stvari, ki jih želim početi/doživeti. Tudi tri proste delovne dni sem hotela čim bolje izkoristiti: ponedeljek za počitek in prijateljsko druženje po nedeljski (zelo uspešni) dirki v Puli, torek za daljši (deževen) kolesarski izlet na Učko in sredo za Triglav. Slednji je bil zaradi ne preveč dobre vremenske napovedi do zadnjega trenutka pod vprašajem.

Za hribovsko vodičko sem si tokrat izbrala kar sest(ric)o Katjo, ki je bila že večkrat na Triglavu. Z njo mi je vedno fajn it v hribe, ker ne potrebuje dolgih priprav in načrtov ter ne komplicira. Poleg tega je ena izmed redkih žensk, ki lahko sledi mojemu hitremu tempu, se ne pritožuje, da je težko, in ne potrebuje ustavljanja vsakih deset minut.

Ob 6.30 sva pri Kovinarski koči v dolini Krme štartali proti Konjskemu prevalu in se mimo doma Planika povzpeli na vrh Triglava.

Tam sva se poslovili od sončnih žarkov in se podali v oblak, ki je objemal Mali in ta pravi Triglav. Vmes je greben, ki je v megli in močnem vetru izgledal prav strašljivo. Prvič sem pomislila, da sem podcenila Triglav in precenila svoje sposobnosti. Strah me je bilo nadaljevati. Katja me je s spodbudami prepričala, da moram gledati le korak pred seboj in zaupati vase. Po štirih urah hoje sva prispeli do meglenega Aljaževega stolpa. Čeprav sem okrog sebe videla le peščico pogumnih planincev in meglo, sem bila ponosna nad svojim dosežkom. Ne vem, če je najin čas vzpona dober, in ne vem, če je osvojitev vrha sploh kaj posebnega, a meni je v trenutni situaciji pomenila veliko, saj sem predvsem premagala svoj strah…

Proti Kredarici je del pot enak; tisti strašljiv po grebenu Malega Triglava, ki se nadaljuje po dobro zavarovani plezalni poti. Ker je bila stena v zavetrju, nisva imeli nobenih težav. V kapelici na Kredarici se je ravno zaključila maša na praznik Marije Snežne in tam je bil en moški, ki je na vrh Triglava nesel Marijin kip. Spoštujem ga!

In zadnja pesem maše je bil taizejski spev z besedilom: “Nič se ne bojte, Gospod je tu…” Tega sem se potem med spustom po Tominškovi poti do Aljaževega doma v Vratih večkrat spomnila. Drobna malenkost, ki mi je v vseh trenutkih strahu, ko nisem vedela, kam bi stopila, vlivala pogum… Mogoče pretiravam, a izbrana pot je presegla vse moje planinske sposobnosti. Spomnim se vsaj petih situacij, ko bi bil napačen korak lahko usoden. Kako nemočni smo pred naravo… Ampak Bog vedno poskrbi, da se vse izteče tako, kot je najbolje!

Po treh urah plezarije sva z mehkimi nogami prispeli na cilj v dolino Vrata. Bili sva utrujeni in dehidrirani, a srečni, ker se je vse srečno izšlo.

Prijazen štajerski par naju je odpeljal iz Vrat do avta v dolini Krme. Hvala!!! Ne vem, če bi zmogla prehoditi še tistih 15 km po čisto ravni cesti… Zdaj se že tri dni ukvarjam z gromozanskim muskelfibrom, a upam, da bo kmalu mimo in bom spet lahko z užitkom vozila kolo!

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark