Ojla!

Ko sem se šele pet let nazaj začela voziti s kolesom, nisem niti pomislila, da bi šla na kolo pred majem, ko je zunaj že >20˘C in sonce, danes pa se mi usta raztegnejo do ušes, že ko zimske temperature presežejo ničlo, ker grem lahko ven na trening. Kljub temu da smo vsako zimo bolje prilagojeni treniranju na mrazu, pa kolesarji vseeno v osnovi ne maramo zime, saj je zaradi nizkih temperatur omejena intenzivnost in dolžina treninga. Imamo pa radi priprave, ko se za nekaj dni lahko pri vsaj malo višjih temperaturah posvetimo samo kolesu in počitku.

V četrtek zjutraj se je ženski tekmovalni oktet (Aja, Alenka, Andreja, Marjetka, Petra, Urša, Živa in jaz) in moški trio (Gorazd, Dule, Rado), odpravil v 350 km oddaljen Zadar. Res, da to ni niti senca Kanarskih otokov, priljubljene destinacije za kolesarske priprave, vendar si več kot to niti finančno niti časovno ne moremo privoščiti.

Pričakalo nas je deževno vreme, tako da smo kar takoj okupirale hotelski fitnes. S seboj smo imeli tudi Penkov spin trainer, na katerem je imela vsaka svojih 45 min pod njegovim nadzorom. Trenirale smo intervale za moč. S svojimi številkami obrnjenih wattov sem bila zelo zadovoljna. Očitno sem si med enomesečnim počitkom zaradi bolezni tudi dobro odpočila.

V petek se je končno pokazalo sonce, tako da smo se že dopoldan kar zapodile na dalmatinske ceste. Bremzala nas je le močna burja. Kljub temu pa smo odpeljali hiter, 132 km dolg, trening.

Po vsakem treningu je sledila aktivna regeneracija z elektrostimulatorjem, ki poskrbi, da se naslednji dan počutiš kot nov. :) Elektrostimulator sem veliko uporabljala tudi med boleznijo za ohranjanje mišične vzdržljivosti.

Sobotna vremenska napoved ni bila najboljša, deževalo naj bi namreč ravno okrog poldneva, med najbolj primernimi urami za trening. Vreme nas je kar precej zamorilo in spravilo v slabo voljo. Večina se je znojila v fitnesu, jaz pa sem se v sobi učila in šla nato na dolg sprehod po mestu.

Svež zrak je dobro vplival na razpoloženje, tako da sem se popoldan spet popolnoma motivirana usedla na spiner in trenirala šprinte na kritičnih wattih. Kdo bi si mislil, da te lahko 45 min vrtenja na mestu tako utrudi?!?!

Nedeljsko vreme je bilo skoraj kičasto, kvarila ga je le sunkovita burja. Treniranje krožnih smen na veter je bilo vse prej kot enostavno. Krožne smene so namenjene treniranju visokih hitrosti v skupini, saj si večino časa v zavetrju. Vozi se v koloni po dva, pri tem pa je ena kolona malenkost hitrejša od druge. Ko prehitiš prvega člana počasnejše kolone, se postaviš pred njega in rahlo zmanjšaš hitrost, da te lahko naslednji z istim tempom prehiti. V idealni izvedbi naj bi zgledalo približno tako. Na treningu so se nam pridružili tudi nekateri lokalni kolesarji, do konca pa je z nami zdržal le en mladenič. :)

Popoldan nas je večinski del ekipe zapustil, Aja, Petra, Dule, Rado in jaz pa smo podaljšali še na praznični ponedeljek. Ko so nam povedali, da so se zaradi vetrovnih razmer na avtocesti do Ljubljane vozili skoraj osem ur, nam ni bilo čisto nič žal. Namesto tega smo si privoščili izlet v mesto.

Morske orgulje so vsekakor vredne posluha! Zvoki, ki jih povzroča butanje valov, so fenomenalni!

Sončni zahod za otokom Ugljanom pa tudi!

Na Prešernov dan se je naš kvintet zgodaj zjutraj odpravil na otok Pag. Panoramsko seveda! Po prečkanju paškega mostu…

… pa je bočni veter poskrbel za ta prave kolesarske muke. Ampak… Šta ne ubija, jača!!! :)

Po 90 km vožnje smo se še zadnjič dobro najedli v samopostrežni jedilnici (ki je bila tudi edina šibka točka celotnih priprav, saj smo se le s težavo upirali neomejenim količinam doooobre hrane) in odpeljali proti ljubljanski zimi. A no, še 7x gremo spat, pa bomo spet tam. :) Komaj čakam!

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !