Arhiv za mesec Maj, 2010

Objavil tjasarutar 20.05.2010

Ojla!

Iz DOSa 2010 sem se na žalost ali pa na srečo vrnila prej, kot sem predvidevala. Marjan Bobek je namreč po prevoženih 480 km odstopil v Dvorjah pod vznožjem peklenske Šenturške gore.

Kolesarska kalvarija se je začela kar uspešno, kljub temu da sem že na štartu imela občutek, da Marjan ni dovolj prepričan vase. Dvom zaradi nekoliko premalo treninga pred dirko je bil očiten, ampak slabe napovedi sem dala na stranski tir in se 100% posvetila dobremu vodenju kolesarja. Če bi ga opazovali, kako LEPO vozi kolo, bi zagotovo opazili, da je bil Marjan nekoč cestni “profi”. V časih, ko je tekmoval v jugoslovanski reprezentanci, so se mu za las izmuznile olimpijske igre v Münchenu leta 1972. Zadnja leta je tekmoval v slovenski rekreaciji za moj bivši kolesarski klub Postojna. Kot zanimivost naj napišem, da je bil Marjan tudi prvi “pravi” kolesar, ki sem ga po naključju spoznala, ko sem se s kolesom vračala iz službe, in mi rekel, da sem dovolj dobra, da bi prišla tudi na kakšno kolesarsko dirko. :)

Prvi dve etapi DOSa smo kljub nelepemu vremenu z njim imeli kar srečo, deževalo je namreč samo nekaj časa na spustu proti Črnemu kalu. Imela sem vlogo spikerke, ki kolesarja motivira in mu daje navodila o hranjenju, pitju in navigaciji, Marjan pa je vse pridno upošteval. Tako smo uspešno prišli do TS2 v okolici Nove Gorice, kjer smo zamenjali spremljevalni trio, da bi si mi malo odpočili.

Z avtodomom so nas nato odpeljali direktno na TS3, kjer smo ga čakali, kar je bila po moje velika napaka in bi se Marjanu mogli pridružit čim prej, saj je bil drugi trio manj dosleden s hranjenjem in bolj popustljiv z ustavljanjem, kot bi bila jaz, zato je Marjan prišel na TS3 čisto preveč izčrpan in čisto preveč počasi. Iz lastnih izkušenj vem, da je pogosto hranjenje in čim manj ustavljanja na željo tekmovalca najboljši uspeh.

Po predolgem počitku smo štartali proti deževnemu Vršiču, a Marjan ni imel več prave volje. Z Maretom sva ga z njim odtekla do vrha, ga zabavala in motivirala. Tolažila nas je informacija, da je na drugi strani lepše vreme.

Od vrha Vršiča do TS4 v Slovenskem Javorniku je na trenutke kazalo, da bo Marjanov motor spet zalaufal, kot se spodobi, a je šlo po polurnem spancu le še navzdol s tempom. Marjan je bil že pošteno izčrpan, premražen in nemotiviran. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo odločil zaključiti z vožnjo, saj je peta etapa težka zaradi neštetih kratkih vzponov pod kamniško-savinjskimi Alpami, zaključi pa se z vzponom na Črnivec. V Dvorjah, na vznožju vzpona na Šenturško goro, se je Marjan odločil, da bo končal bitko. Odstop je vse prej kot prijeten, a tokrat smo vsi vedeli, da je bila odločitev pravilna. Nekoliko razočarani smo se odpravili domov in prav lepo je bilo po skoraj 48ih urah budnosti spet spati. :)

Moj DOS vikend pa se s tem ni končal. Ko sem se naspala, sem šla v Postojno pozdravit drugouvrščenega Strasserja, v poznih večernih urah pa sva z Ajo v sodniškem vozilu zadnjih 20km pospremili še tretjega Erika Rosensteina. V nedeljo sva se s kolesom iz Postojne odpravili naproti prvi in edini ženski letošnjega DOSa Čehinji Hanki Ebertovi, ki sva jo srečali nekje pred Sodražico.

Kljub temu da govori samo češko, smo se uspele marsikaj pogovoriti. :) Med drugim nama je povedala, da je DOS ena izmed njenih težjih dirk, da bi se glede organizacije celo RAAM lahko zgledoval po njej, da tako pozitivnega vzdušja kot v Sloveniji ni nikjer in da je v 15ih letih ultra dirkanja s kolesom prevozila 300.000 km, kar je približno 21.000 km na leto. Vsa čast!!!

S ponedeljkom se je spet začelo običajno življenje: služba, učenje in treniranje. Po prelepem DOS vikendu pa se je spet zbudila želja, da bi ga tudi sama še kdaj prevozila… Upam, da želja kmalu mine. :)

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 13.05.2010

Pozdravljeni!

Zadnja dva tedna je skoraj redni spremljevalec na treningih en nesramen črn oblak, iz katerega se kar naprej cedi. Tudi danes je bilo tako in po dveh mokrih urah treninga mi je bilo vsega dovolj. Čisto nič ne zavidam prav nikomur iz šestdeseterice, ki bo danes zvečer štartala na DOSu 2010, saj se jim obetajo štirje deževni dnevi.

Naš tekmovalec Marjan Bobek iz Pivke (štartna številka 180) bo štartal ob 20.36 iz Postojne. V ekipi bomo dali vse od sebe za Marjanovo varnost in dosežek njegovega cilja, zavedamo pa se, da bodo vremenske razmere progo naredile še težjo.

Če bo možno, bom tudi med dirko, kaj napisala, vi pa mu napišite kakšno spodbudno besedo in držite pesti za čim več suhih uric!

Lp, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 7.05.2010

Ojla!

Če bi nam v sredo, ko se je začela naša prva etapna zgodba, kdo napovedal zaključek, bi se najbrž vsi samo smejali, češ da je to nemogoče. A tokrat se je spet izkazalo, kako je življenje nepredvidljivo…

Sredino razpeljevanje po sedemurni vožnji z avtom nas je dobro seznanilo z razmerami na čeških cestah. Zelo so podobne našim, razlika pa je v tem, da pri njih luknje ostanejo luknje in čisto nič prijetno ni s kolesom zapeljati v kakšno izmed njih. Kmalu po treningu pa smo (prvič) ugotovili, da se je s Čehi neprijetno tudi karkoli dogovarjati. Za večerjo pred dnevom dirke smo namreč dobili krompir in ocvrt dunajski zrezek, kar je skregano z vso logiko zdrave športne prehrane. Kljub temu da smo bili edini gosti v hotelu, se nam ni uspelo dogovoriti, da bi nam skuhali špagete, ki smo jih prinesli s sabo. Gre za malenkost, ki jo je v njihovi mentaliteti najbrž pustilo trpinčenje med 2. svetovno vojno….

Četrtkovo prvo etapo smo štartali v bližnjem mestu Orlova. Vzdušje na štartu in med dirko ni bilo nič podobno italijanskim dirkam – vse je bilo umirjeno, tiho in brez pompa.

Tudi vožnja ni bila preveč divja. Ne vem, ali je imel zasluge močan kontra veter ali povprečna konkurenca. S svojo vožnjo sem bila zadovoljna, saj sem se veliko časa vozila spredaj in sodelovala pri tistih nekaj skokih, ki so bili. Vožnja v ospredju je bila tudi varnejša zaradi boljše preglednosti nad luknjami in lažjim izogibanjem padcem, pa tudi s strahom na spustih sem se lažje soočala. :) Med celotno etapo me je v slabo voljo spravljal le sprednji menjalnik, zaradi česar sem se skoraj na vsak strm klanec “zašaltala”. Do vznožja ciljnega vzpona sem prišla z glavnino, potem pa predvsem zaradi menjalnika ni šlo nikamor več in sem le še počasi pridrajsala skozi cilj.

Vesele, ker nas prva etapa ni preveč izčrpala, smo bile pred drugo etapo res zelo motivirane za dirkanje. Navdušenost pa so zamenjali razočarani obrazi, ko smo eno uro pred štartom ugotovili, da se nahajamo v kraju s pravim imenom, a 120 km stran od štartnega mesta. V tistem trenutku je tlelo še majhno upanje, da nam bodo sodniki dali čas zadnje uvrščene in da bomo lahko štartale naslednje etape, a se je spet izkazalo, da Čehi ne poznajo nobenega kompromisa, in tako je bilo naše prve etapne dirke predčasno konec. Zvečer smo se vsi poklapani odpravili v domovino. Tolaži me pregovor, da se vse stvari zgodijo z razlogom…

Vikend sem izkoristila za dva dolga in težka treninga klancev: v soboto sem se čez hrvaško Čičarijo povzpela na Učko iz notranjosti Istre (130 km/2100 vm), v nedeljo pa smo odšli na Alpe Adria maraton Corsa per Haiti v Udine (150 km/2700 vm), kjer sem predvsem uživala v prelepi okolici. Ta teden so treningi krajši in manj intenzivni, da si malo odpočijem.

V četrtek se bom pridružila ekipi Marjana Bobka iz Pivke na četrti izvedbi DOSa. Upam, da mu bom s svojimi izkušnjami in motiviranjem pomagala, da letos pride do Postojne. Osebno pa letos nimam niti najmanjše želje, da bi bila v vlogi tekmovalke. Se da tudi v manj urah na kolesu dovolj zmartrat. :) :) :)

Lep pozdrav do naslednjič,

Tjaša

  • Share/Bookmark