Ojla!

Če bi nam v sredo, ko se je začela naša prva etapna zgodba, kdo napovedal zaključek, bi se najbrž vsi samo smejali, češ da je to nemogoče. A tokrat se je spet izkazalo, kako je življenje nepredvidljivo…

Sredino razpeljevanje po sedemurni vožnji z avtom nas je dobro seznanilo z razmerami na čeških cestah. Zelo so podobne našim, razlika pa je v tem, da pri njih luknje ostanejo luknje in čisto nič prijetno ni s kolesom zapeljati v kakšno izmed njih. Kmalu po treningu pa smo (prvič) ugotovili, da se je s Čehi neprijetno tudi karkoli dogovarjati. Za večerjo pred dnevom dirke smo namreč dobili krompir in ocvrt dunajski zrezek, kar je skregano z vso logiko zdrave športne prehrane. Kljub temu da smo bili edini gosti v hotelu, se nam ni uspelo dogovoriti, da bi nam skuhali špagete, ki smo jih prinesli s sabo. Gre za malenkost, ki jo je v njihovi mentaliteti najbrž pustilo trpinčenje med 2. svetovno vojno….

Četrtkovo prvo etapo smo štartali v bližnjem mestu Orlova. Vzdušje na štartu in med dirko ni bilo nič podobno italijanskim dirkam – vse je bilo umirjeno, tiho in brez pompa.

Tudi vožnja ni bila preveč divja. Ne vem, ali je imel zasluge močan kontra veter ali povprečna konkurenca. S svojo vožnjo sem bila zadovoljna, saj sem se veliko časa vozila spredaj in sodelovala pri tistih nekaj skokih, ki so bili. Vožnja v ospredju je bila tudi varnejša zaradi boljše preglednosti nad luknjami in lažjim izogibanjem padcem, pa tudi s strahom na spustih sem se lažje soočala. :) Med celotno etapo me je v slabo voljo spravljal le sprednji menjalnik, zaradi česar sem se skoraj na vsak strm klanec “zašaltala”. Do vznožja ciljnega vzpona sem prišla z glavnino, potem pa predvsem zaradi menjalnika ni šlo nikamor več in sem le še počasi pridrajsala skozi cilj.

Vesele, ker nas prva etapa ni preveč izčrpala, smo bile pred drugo etapo res zelo motivirane za dirkanje. Navdušenost pa so zamenjali razočarani obrazi, ko smo eno uro pred štartom ugotovili, da se nahajamo v kraju s pravim imenom, a 120 km stran od štartnega mesta. V tistem trenutku je tlelo še majhno upanje, da nam bodo sodniki dali čas zadnje uvrščene in da bomo lahko štartale naslednje etape, a se je spet izkazalo, da Čehi ne poznajo nobenega kompromisa, in tako je bilo naše prve etapne dirke predčasno konec. Zvečer smo se vsi poklapani odpravili v domovino. Tolaži me pregovor, da se vse stvari zgodijo z razlogom…

Vikend sem izkoristila za dva dolga in težka treninga klancev: v soboto sem se čez hrvaško Čičarijo povzpela na Učko iz notranjosti Istre (130 km/2100 vm), v nedeljo pa smo odšli na Alpe Adria maraton Corsa per Haiti v Udine (150 km/2700 vm), kjer sem predvsem uživala v prelepi okolici. Ta teden so treningi krajši in manj intenzivni, da si malo odpočijem.

V četrtek se bom pridružila ekipi Marjana Bobka iz Pivke na četrti izvedbi DOSa. Upam, da mu bom s svojimi izkušnjami in motiviranjem pomagala, da letos pride do Postojne. Osebno pa letos nimam niti najmanjše želje, da bi bila v vlogi tekmovalke. Se da tudi v manj urah na kolesu dovolj zmartrat. :) :) :)

Lep pozdrav do naslednjič,

Tjaša

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !