Ojla!

Iz DOSa 2010 sem se na žalost ali pa na srečo vrnila prej, kot sem predvidevala. Marjan Bobek je namreč po prevoženih 480 km odstopil v Dvorjah pod vznožjem peklenske Šenturške gore.

Kolesarska kalvarija se je začela kar uspešno, kljub temu da sem že na štartu imela občutek, da Marjan ni dovolj prepričan vase. Dvom zaradi nekoliko premalo treninga pred dirko je bil očiten, ampak slabe napovedi sem dala na stranski tir in se 100% posvetila dobremu vodenju kolesarja. Če bi ga opazovali, kako LEPO vozi kolo, bi zagotovo opazili, da je bil Marjan nekoč cestni “profi”. V časih, ko je tekmoval v jugoslovanski reprezentanci, so se mu za las izmuznile olimpijske igre v Münchenu leta 1972. Zadnja leta je tekmoval v slovenski rekreaciji za moj bivši kolesarski klub Postojna. Kot zanimivost naj napišem, da je bil Marjan tudi prvi “pravi” kolesar, ki sem ga po naključju spoznala, ko sem se s kolesom vračala iz službe, in mi rekel, da sem dovolj dobra, da bi prišla tudi na kakšno kolesarsko dirko. :)

Prvi dve etapi DOSa smo kljub nelepemu vremenu z njim imeli kar srečo, deževalo je namreč samo nekaj časa na spustu proti Črnemu kalu. Imela sem vlogo spikerke, ki kolesarja motivira in mu daje navodila o hranjenju, pitju in navigaciji, Marjan pa je vse pridno upošteval. Tako smo uspešno prišli do TS2 v okolici Nove Gorice, kjer smo zamenjali spremljevalni trio, da bi si mi malo odpočili.

Z avtodomom so nas nato odpeljali direktno na TS3, kjer smo ga čakali, kar je bila po moje velika napaka in bi se Marjanu mogli pridružit čim prej, saj je bil drugi trio manj dosleden s hranjenjem in bolj popustljiv z ustavljanjem, kot bi bila jaz, zato je Marjan prišel na TS3 čisto preveč izčrpan in čisto preveč počasi. Iz lastnih izkušenj vem, da je pogosto hranjenje in čim manj ustavljanja na željo tekmovalca najboljši uspeh.

Po predolgem počitku smo štartali proti deževnemu Vršiču, a Marjan ni imel več prave volje. Z Maretom sva ga z njim odtekla do vrha, ga zabavala in motivirala. Tolažila nas je informacija, da je na drugi strani lepše vreme.

Od vrha Vršiča do TS4 v Slovenskem Javorniku je na trenutke kazalo, da bo Marjanov motor spet zalaufal, kot se spodobi, a je šlo po polurnem spancu le še navzdol s tempom. Marjan je bil že pošteno izčrpan, premražen in nemotiviran. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo odločil zaključiti z vožnjo, saj je peta etapa težka zaradi neštetih kratkih vzponov pod kamniško-savinjskimi Alpami, zaključi pa se z vzponom na Črnivec. V Dvorjah, na vznožju vzpona na Šenturško goro, se je Marjan odločil, da bo končal bitko. Odstop je vse prej kot prijeten, a tokrat smo vsi vedeli, da je bila odločitev pravilna. Nekoliko razočarani smo se odpravili domov in prav lepo je bilo po skoraj 48ih urah budnosti spet spati. :)

Moj DOS vikend pa se s tem ni končal. Ko sem se naspala, sem šla v Postojno pozdravit drugouvrščenega Strasserja, v poznih večernih urah pa sva z Ajo v sodniškem vozilu zadnjih 20km pospremili še tretjega Erika Rosensteina. V nedeljo sva se s kolesom iz Postojne odpravili naproti prvi in edini ženski letošnjega DOSa Čehinji Hanki Ebertovi, ki sva jo srečali nekje pred Sodražico.

Kljub temu da govori samo češko, smo se uspele marsikaj pogovoriti. :) Med drugim nama je povedala, da je DOS ena izmed njenih težjih dirk, da bi se glede organizacije celo RAAM lahko zgledoval po njej, da tako pozitivnega vzdušja kot v Sloveniji ni nikjer in da je v 15ih letih ultra dirkanja s kolesom prevozila 300.000 km, kar je približno 21.000 km na leto. Vsa čast!!!

S ponedeljkom se je spet začelo običajno življenje: služba, učenje in treniranje. Po prelepem DOS vikendu pa se je spet zbudila želja, da bi ga tudi sama še kdaj prevozila… Upam, da želja kmalu mine. :)

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !