Arhiv za mesec Julij, 2010

Objavil tjasarutar 30.07.2010

V Sloveniji imamo ogromno lepih asfaltiranih klancev, a Mangrtsko sedlo, Vršič in Krvavec so zagotovo med najlepšimi in najtežjimi. Prevoziti vse tri v enem šusu pa ni ravno enostavno. Tudi zato, ker je Krvavec daleč stran od prvih dveh. Tomaž Grm je eden izmed naših sponzorjev (Butanplin), poleg tega pa navdušen in dober kolesar, ki je že lansko poletje postal idejni vodja omenjene ture. Takrat smo jo z njim odpeljale samo Alenka, Živa, Gorazd, Rado in jaz, letos pa nas je bilo vsega skupaj 13 + 2 v spremljevalnih vozilih.

Tako kot lani smo se v ponedeljek popoldan pripeljali v Log pod Mangrtom, kjer smo prenočili v prisrčnem hotelu Šola. V hotelu je učilnica, šolska jedilnica in sobe z imeni alpskih rož in živali. Izvirno! Osebje pa domače in res zelo prijazno, kot se za Primorce spodobi. :) Pogled skozi vsako okno pa seže do prečudovitih primorskih hribov, med katerimi kraljuje tretji najvišji slovenski vrh, Mangrt, pod katerega vodi tudi najvišje ležeča slovenska asfaltirana cesta.

Niti ne tako zgodaj zjutraj smo iz Loga štartali direkt na Mangrtsko sedlo. 17 km dolg vzpon ponuja 1400 višinskih metrov, pet tunelov, prelepe poglede, kakšen ostanek snega, pa še veliko ovc in koz na cesti in okrog. Letos je ponudil tudi zelo nizke temperature.

Prvih nekaj kilometrov do odcepa za prelaz Predel je kar strmih, najbolj se postavi pokonci skozi vas Strmec. Kasneje naklon malo popusti, pa čez predel, kjer je bil plaz, spet pošteno napne, v nadaljevanju pa spet spušča in napenja. Tuneli so zelo nevani, ker v njih zaradi teme izgubiš pravi občutek za ravnotežje.

Sama sem imela dobre noge in vzpon odpeljala precej hitreje in bolj z lahkoto kot lani. Na vrhu smo se samo preoblekli, na hitro pomalicali in se spustili nazaj v Log, saj je bilo le 10 stopinj Celzija. Spust je zelo nevaren, ker je mangrtska cesta zelo ozka, kljub temu da je bilo sredi tedna, pa je bilo na njej ogromno prometa in kolesarjev. V najdaljšem tunelu je na žalost zaradi nasproti vozečega avtomobila padla naša Petra, sama pa sem dvakrat skoraj pristala v nasproti vozečem vozilu, prvič po krivdi voznice, drugič pa po svoji. Bilo je adrenalinsko, a se je na srečo izšlo brez posledic.

Vzpon na Vršič iz Trente sem odpeljala po pameti, kar je na tako dolgi turi zelo pomembno. Vmes sem obujala spomine na majski DOS, ko sem tistih 10 km počasi pretekla. Tokrat je bilo precej lepše vreme, na srečo pa ni bilo ta prave julijske vročine in se je dalo lepo dihati. :) Na vrhu so nam družbo delale prisrčne vršiške ovce. :)

Spustu po kockastih serpentinah je sledila ravnina do Jesenic, kjer smo imeli zelo ugoden veter in smo temu primerno divljali. Do vznožja Krvavca smo vozili po trasi DOSa, ki je zelo razgibana in polna kratkih strmih klančkov. Tik pred Tržičem smo se ustavili na kokakoli in sendviču v Hudem Grabnu, kjer je prelep pogled na Krim, Šmarno goro, Svetega Jošta in Šmarjetno. Slovenija je kljub svoji majhnosti res lepa in raznolika! Pod Krvavcem so se nad Kamniškimi Alpami valili črni oblaki, a so nam med vzpenjanjem namenili le nekaj osvežilnih kapljic.

Zadnji gorski cilj od strme Šenturške gore do Ambroža pod Krvavcem sem za trening odpeljala na prenosu 39-21 in bila s svojo vožnjo zelo zadovoljna. Za kolesarske poznavalce naj omenim, da Poletovke v večini vozimo najlažje prestavno razmerje 39-26, kar nam na dirkah popolnoma zadostuje, na takih težkih vzponih pa bi prav prišel še kakšen zob več. :)

Spust s Krvavca do odcepa za Šenturško goro po mokri cesti je bil še obsijan s soncem, čez Sidraž proti Kamniku pa nas je ujela napovedana popoldanska ploha, ki nas je v različnih intenzivnostih spremljala do cilja v Šmartnem pri Ljubljani. Tam je posijalo sonce, ki je pričaralo prelepo mavrico nad Ljubljano, nam pa veselje, ker smo dosegli svoj cilj.

Po prevoženih 210 km in 4340 višinskih metrih smo si za nagrado prislužili pico in pivo, ki sta dobro zapolnili glikogenski primankljaj. :) Naslednji dan nas je namreč čakal še naš običajni sredin hitrostni trening na Dolski rundi. Kaj je Dolska runda in kako zgleda, si lahko preberete na Chefovem blogu. Ko sem prebrala njegovo objavo, si nisem mislila, da jo bom sploh kdaj sposobna odpeljati. Tokrat smo na ta hitrem delu runde, ki je dolg 70km imeli povprečno hitrost dobrih 41 km in prav vesela sem, da sem dan po tako dolgi turi uspela slediti najhitrejšim (med katerimi je reden gost tudi Jure Robič). To pa je tudi dokaz, da sem na epski turi vozila pametno in se nisem do konca izčrpala.

V naslednjih dneh sledi nekaj lažjih voženj, po nedeljskem maratonu v italijanskem mestu Pordenone pa tedenski kolesarski počitek pred drugim delom tekmovalne sezone. Komaj čakam počitek, pa tudi nadaljevanje, v katerem se bom posvetila predvsem povečanju moči in izboljšanju tehnike kronometra, ki ga bom vozila 5.9. v italijanskem Bergamu.

Lep pozdrav!

Tjaša

PS. Povezava na Garmin Connect: Alpski trojček in Dolska runda.

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 26.07.2010

Ojla!

Morje ima svoje čare, a zaenkrat še nimam potrebe po poletnem tedenskem izležavanju do onemoglosti na tako imenovanem dopustu. Mogoče zato, ker imam hrvaško obalo na dosegu roke in si ga kadarkoli po potrebi privoščim za par uric. In ker mi je težko en teden počivati. Zelo rada pa s kolesom spoznavam nove kraje in poleti je zelo priročno, če se komu poznanemu za kakšen dan pridružim “na morju”. Letos sem izbrala bratranca Tomaža, ki je letoval na hrvaškem otoku Rabu, saj tam še nisem bila.

V zgodnjih jutranjih urah, ko je v Ilirski Bistrici tudi čez poletje kar mrzlo (okrog 15 stopinj), sem se čez mejni prehod Jelšane in prijetno vasico Kastav spustila na Reko. Kljub temu da po številu prebivalcev ne zaostaja veliko za Ljubljano, ne premore nobenih kolesarskih stez in v prometni konici je bil seveda precejšen kaos. Vožnja po dvopasovnici, po katere desnem pasu imajo postajališča tudi mestni avtobusi, je bila zato kar adrenalinska. :) Takoj po prihodu iz mesta pa se začne vožnja po jadranski magistrali in s tem prelepi pogledi na Kvarnerski zaliv in otoke.

Že na Reki pa se mi je pridružila tudi burja, ki je svoj višek dosegla med krajema Novi Vinodolski in Sveti Juraj, ki sta po burji približno tako znana kot pri nas Rebernice in Vipavska dolina. Občasno je bilo tako hudo, da po ravnem ni šlo več kot 15 km na uro, najbolj zahtevni pa so bili kratki spusti, kjer me je pri malo višji hitrosti kar prestavljalo levo – desno po cesti. Ob gostem prometu (predvsem do odcepa za otok Krk) je bilo vse skupaj občasno kar nevarno. In že takrat sem razmišljala, da imam jadranske magistrale za nekaj časa dovolj in bom tudi cilj o kolesarskem obisku Paklenice začasno opustila.

Po prevoženem Senju sem si privoščila jutranjo kavico, kjer mi je prijazen natakar povedal, da je bilo dan prej nemogoče sedeti na njegovi terasi, ker je tako zelo pihalo.

Od tam naprej se je burja nekoliko umirila in po dobrih petih urah vožnje sem prispela v Jablanac, od koder pluje trajekt na otok Rab. Do cilja sem prevozila 160 km in 1600 višinskih metrov s skoraj 30 km/h povprečno hitrostjo, s čimer sem bila zelo zadovoljna, kljub temu da mi povprečna hitrost ni bila posebej pomembna.

Rab je zelo prijeten otok. Ni ravno velik, saj od južnega do severnega pristanišča premore le 25 km ceste, vmes pa še nekaj odcepov cest levo in desno. Glede na svojo velikost in množico krajev spada med najgosteje naseljene hrvaške otoke, znan pa je tudi po tem, da ima letno največ sončnih dni. Severni del je hribovit (do 45o m nadmorske višine) in zaradi burje v glavnem gol, južni pa zelen in bogat s plažami vseh vrst. Največje mesto Rab slovi po svojih štirih zvonikih. Na najvišjega izmed njih smo se povzpeli tudi mi med večernim sprehodom in res je lepo videti celo mesto iz višine. Začenjala se je tudi tradicionalna Rapska fjera, zaradi česar je bilo mesto res polno ljudi in različnih prazničnih dogajanj.

Ker rada spoznavam nove poti, sem za pot nazaj izbrala alternativno pot čez otoke. Najprej sem se iz mesta Rab odpeljala v mesto Lopar, od tam pa s trajektom v 30 km oddaljeno (1,5 ure vožnje) Valbisko na otok Krk in spet s trajektom v Merag (30 min vožnje) na Cresu.

Od tam sem prevozila dobrih 30 km sončnega vzpona in spusta do Porozine. S trajektom sem se spet pripeljala na celino v Brestovo. Kljub utrujenosti zaradi vročine in menjavanja ritma kolo – trajekt sem se odločila za težjo različico čez notranjost Istre.

Preko Plomina, Voziličev in Vranje sem se s cik cak vožnjo povzpela na 960 m visok Poklon, prelaz na pogorju Učke. Voda na prelazu se mi je zdela kar malo “blagoslovljena”, še bolj pa spust po zelo lepo urejeni cesti do Matuljev.

Pred koncem spusta sem izbrala pot čez Rukavac in nato čez mejni prehod Jelšane nazaj domov. S kolesom sem prevozila “samo” 135 km in 2500 višincev, s trajektom še približno 45 km, z vsemi čakanji v pristaniščih pa mi je pot vzela skoraj ves dan.

Izlet mi je kljub težavnosti dobro napolnil baterije. Morski zrak, poslušanje škržadi, vonj borovcev in zelišč, prelepi razgledi na otoke Krk, Prvič, Sveti Grgur, Goli otok, Rab, Pag, Plavnik, Cres in pogorje Učke so nekaj neprecenljivega! V takih trenutkih so hitrost, pulz, razdalja, kadenca in ostale kolesarjem pomembne številke popolnoma brez pomena. Vseeno pa je na koncu lepo pogledati prevoženo pot, ki jo pokaže Garmin. :)

Danes se odpeljemo iz LJ v Log pod Mangrtom, kjer bomo prespali, v jutranjih urah naslednjega dne pa si privoščimo epski trojček najznamenitejših slovenskih klancev. Mangrt, Vršič in Krvavec, z veseljem prihajamo v vaše strmine!

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 18.07.2010

Živjo!

Ko smo v soboto popoldan prispele v italijansko mesto Cento, ni bilo na spregled žive duše! Med poležavanjem na klopcah v bližnjem parku smo se spraševale, kako se namotivirati, da bomo čez par ur na polno dirkale v tej neznosni vročini, ko pa je še ležati težko. Na ogled 10,3-kilometrskega kroga in ogrevanje nismo niti pomislile, saj bi to pomenilo samo dodatno pregrevanje. Kako lepo bi se bilo ofrišati v mrzli vodi namesto dirkati…

Na štartu je Garmin kazal 40 stopinj v senci! Iz nje se je vseh 100 udeleženk zapodilo na polno, da bi le čim prej minilo trpljenje v vročini. Spoznavni ogled kroga, ki ga je bilo treba prevoziti 10x, je hitro minil. Z izjemo dveh nadvozov je bil popolnoma ravninski, vendar precej tehnično zahteven. Nekaj je bilo kockaste ceste, veliko ovinkov, zožanj ceste, lukenj in svežega asfalta, pa še veter se je vmešal vmes.

V drugem krogu sem bila ob pravem času na pravem mestu in se priključila nekaj kolesarkam pri pobegu. Bilo nas je deset in na začetku smo si s složno vožnjo pridobile dobro minuto prednosti pred glavnino. Ves čas sem imela v mislih, da če sem lahko na prejšnjih dirkah lovila grupo, lahko dovolj hitro vozim tudi med pobegom. Dobro mi je šlo, tudi skozi leteči cilj sem uspešno šprintala. A ker kasneje ni bilo več pravega sodelovanja, smo bile po 20 km bega ujete. Od tam naprej sem se trudila voziti čim bolj v ospredju še naslednjih šest krogov, za leteče cilje skozi cilj (po kockasti cesti) pa nisem imela več dovolj moči.

Tik pred koncem devetega kroga se je čisto v ospredju zgodil padec, pred katerim sem se uspela ustaviti, a je vame priletela Alenka in mi zadnjo feltno spravila iz centra, zaradi česar se mi ni več vrtelo zadnje kolo. Medtem ko sem ga hotela popraviti, je bil pri meni že uradni mehanik, ki se je po nepotrebnem lotil menjavanja feltne, medtem pa so se grupa in spremljevalni avtomobili (mi ga tokrat nismo imeli :( ) odpeljali mimo in na tako kratki razdalji do cilja je bilo nemogoče ujeti. Na žalost ni uspelo niti Alenki, tako da tokrat nobena izmed nas ni končala dirke. Kljub temu sem s svojo vožnjo zelo zadovoljna, saj sem spoznala še nekaj prvin dirkanja, ki bi mi morale postati vsakdanjost, če se hočem boriti za prvo dvajseterico, vse ostalo pa itak ni pomembno.

Julija (na srečo) nimamo nobene dirke več, tako da bomo imele malo bolj proste roke pri treniranju oziroma vožnji s kolesom. V torek grem s kolesom na kratek oddih na morje na Rab in nato še nazaj, teden dni pozneje pa bomo z enim izmed sponzorjev odvozile epski trojček klancev na relaciji Bovec-Mangrtstko sedlo-Trenta-Vršič-Kranjska gora-Cerklje na Gorenjskem-Krvavec-Ljubljana, česar se zelo veselim. Bom napisala tudi kaj o tem…

Poletni pozdrav,

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 13.07.2010

Pozdravljeni!

Po treh dneh intenzivnega dirkanja so bile noge zjutraj že malo utrujene in želele so si samo čim hitrejšega prihoda v cilj zadnje, 98 km dolge, etape. Štartale smo zelo hitro, verjetno zato, da bi se grupa čim prej čim bolj razredčila. Ko se je, se je hitrost umirila in razen pred letečimi in gorskimi cilji smo šle v glavnem počasi. Pred prvim gorskim ciljem smo Poletovke malo odpadle od najhitrejših, a smo na spustu konkretno letele in jih spet ujele. Sama sem bila kar presenečena, da sem sposobna na spustu tako letet. :)

Sledili so še trije krogi čez že znani klanec, na katerem sem v 1. etapi odpadla. Tokrat nisem imela nobenih problemov in prva dva kroga sem lepo sledila tahitrim, tretjič pa mi je malo zmanjkalo. Z Ajo in Uršo smo v cilj privozile s 47 sekundami zaostanka za zmagovalko vseh etap, Trixi Worrack. Čisto malo za nami je prišla še Alenka, Andreja in Marjetka pa na žalost nista končali dirke.

Na splošno sem s svojo vožnjo in 40. mestom absolutno zadovoljna, ker sem se iz vsake situacije veliko naučila in vem, da mi bo koristilo na prihodnjih dirkah. Vem pa, da bi se marsikdaj lahko bolj potrudila in z boljšo vožnjo v 1. etapi in na kronometru dosegla veliko boljšo uvrstitev. Upam, da smo se tudi vse skupaj naučile, da si med dirko lahko veliko pomagamo in s skupnimi močmi konkuriramo najboljšim. Natrenirati moramo le še boljšo eksplozivno moč in agresivnost…

Etapni dirki sledi krajši počitek, v soboto pa spet dirkamo na enodnevni dirki blizu Padove. Potem bi se pa prilegel krajši dirkaški počitek. :)

LP, Tjaša

PS. 5. etapa na Garmin Connectu

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 10.07.2010

Dober večer!

Za nami je še en naporen dan, ki so ga poleg dveh etap dodatno otežile še visoke temperature in dopoldanski veter.

Kot sem že omenila, je bila 3. etapa – kronometer – na Poljskem, ker bližje najbrž nimajo nobene vsaj približno ravninske trase. Prvi štart je bil ob 10h, ko je štartala zadnja v generalni razvrstitvi, potem pa smo se na pol minute razlike zvrstile še ostale. Najboljših 30 je štartalo na minuto razlike.

Predogled trase mi ni bil nič všeč, ker je bilo preveč klanca, preveč lukenj na cesti, preveč bočnega vetra… potem sem se pa še slabo ogrela. Ko nisi pripravljen, te pač vse moti. :)

Štartala sem brez spremstva, ker smo imeli samo en avto, ki je bil seveda za najboljšo v generalni razvrstitvi, pri nas je bila to Alenka. Nikakor nisem ujela pravega ritma, niti po ravnih delih, še manj pa na klancu. Kljub temu sem ga odvozila najbolje izmed nas in z 2:07 zaostanka za zmagovalko Trixi Worrack končala na 21. mestu. Z vožnjo nikakor nisem zadovoljna, sem pa pridobila nekaj mest v generalni razvrstitvi. Če bi imela malo boljši dan, bi z mojo kozo malo bolj razturatli! :)

Koza

Po kronometru smo se poskusile čim bolj spočiti pred popoldansko etapo, v kateri smo 4x odvozile 26 km dolg krog. Nekaj cest nam je bilo že znanih, ker se trase med seboj zelo prepletajo. Štartali smo na tlakovani cesti, tako da se je grupa hitro raztegnila. Potem so bili pa intervali hitre in počasne vožnje. Pred gorskim in letečim ciljem, ki sta bila razmaknjena 2 km, je šlo vedno na polno, sledil je spust po ekstra grdi cesti, pa še ena strma špička in gor pa dol spust do mesta. V drugem krogu sem ravno pred to špičko brez veze odpadla in potem z nekaj kolesarkami pol kroga spet lovila glavnino. Skoraj smo jih že ujele, ko so nam pred nosom spustili železniške zapornice in glavnina je spet ušla. :( Sledilo je dolgo lovljenje za avti in na začetku tretjega kroga smo bile spet zraven. V cilj sem prišla z glavnino, z nekaj sekund zaostanka zaradi padca 300 m pred ciljem. (Drugače je bilo v današnji etapi ogromno padcev, saj po treh napornih dneh že malo popušča koncentracija.)

Trenutno sem v generalni razvrstitvi na 47. mestu s petminutnim zaostankom, ki sem ga pridelala po neumnosti. Najbolj mi je žal tistih treh minut v prvi etapi, saj bi bila z manjšim zaostankom z lahkoto v prvi dvajseterici. Poleg zaostanka pa sem od prve etape še vedno dehidrirana. Deležna sem bila tudi trenerjeve pridige, ker čisto brez veze izgubljam energijo tam, kjer ni potrebno, namesto da bi jo uporabila za kaj, kar bi nam izboljšalo uvrstitev.

Jutri nas čaka še zadnja etapa. Če sem iskrena, komaj čakam, da bo mimo. :)

Lahko noč!

Tjaša

PS. Garmin Connect – kronometer
Garmin Connect – 4. etapa

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 9.07.2010

Pozdravljeni!

Kljub slabo prespani noči sem se zjutraj kar dobro počutila. Štartali smo že ob 10h, verjetno zato, da imamo pred jutrišnjima dvema etapama (dopoldan 21 km dolg kronometer, ki najbrž ne bo ravninski, ker tukaj ni nič ravnega; popoldan 104 km dolga etapa) čim daljši počitek.

Čakalo nas je 110 km kratkih vzponov in spustov, pri čemer smo na začetku 3x prevozili včerajšnji zadnji krog in nato še dva kroga v drugem mestu. Začela sem bolj po pameti kot včeraj, a sem približno na tridesetem kilometru defektirala in ko so mi zamenjali feltno, je bila grupa že daleč stran. Na vso moč sem lovila in jih čez 12 km ujela. Pri tem sem porabila prišparano energijo. :) Od tam naprej sem se le še trudila biti čim bolj v zavetrju prve grupe in priti z njimi v cilj. Za razliko od včeraj sem tudi pridno jedla in pila, tako da me ni niti za trenutek zmanjkalo. Iz vsake napake se nekaj naučimo. :)

Na koncu smo vse štiri (Aja, Alenka, Urša in jaz) prišle z glavnino v cilj, tako da se nam včerajšnji zaostanek ne bi smel veliko povečati. Graf našega mučenja pa izgleda takole (spet se je nabralo 1450 višinskih metrov):

2. etapa
Garmin Connect

Jutrišnji kronometer bomo vozile na Poljskem. Glede na razgiban teren niti nimam več velikih pričakovanj, razen če je na Poljskem kakšna ravnina več. :) Upam, da nam bo ostalo še kaj moči za popoldansko etapo.

Še naprej držite pesti za vse nas!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 8.07.2010

Ojla!

Včeraj smo po slabih desetih urah vožnje prispeli na sever Češke, se hitro namestili v češki dijaški dom, ki pa ima kljub socialističnemu izgledu in skupinski kopalnici :) brezžični dostop do interneta, :) in se odpeljali na krajši trening. Teren je zelo podoben tistemu iz prve etapne dirke – sami kratki vzponi in spusti, ravnine pa praktično ni. Vedeli smo, da v kombinaciji z vetrom nikakor ne bo lahko.

Ob bližnjem nemškem jezeru

Naša četica

Današnjo etapo smo začeli ob 13h, v najhujši vročini. Štartalo nas je 170, večinoma same “mladičke”. Dolga je bila 116 km in po narisanem grafu je zgledalo, da bo okrog 650 višinskih metrov. Na koncu se jih je nabralo okrog 1450, ravnine pa ni bilo praktično nikjer.

Vedela sem, da se moram držati čim bolj v ospredju, a se je tam non stop nekaj dogajalo in je bilo zelo težko ohranjati pozicijo v zavetrju med prvih 20. Ker je bilo lažje čisto odspredaj, sem naredila taktično napako in bila preveč časa na čelu skupine, kar se mi je pozneje maščevalo.

Druga velika in začetniška napaka je bila, da sem v vročem vremenu čisto premalo pila in na vznožju zadnjega gorskega cilja me je zaradi dehidriranosti popolnoma odrezalo. Izgubila sem prvo grupo in s par minutnim zaostankom prispela v cilj. Uradnih rezultatov še ni, a z uvrstitvijo itak ne bom zadovoljna… Sem pa zadovoljna s svojo vožnjo, čeprav se mi tudi tukaj pozna, da na kratke klance ne morem razviti prave moči.

Dobro vožnjo sta pokazali tudi Alenka in Aja, ki je bila na žalost že na sedmem kilometru udeležena v padcu, ostale pa so si privozile nekoliko večji zaostenek za zmagovalko Trixi Worrack.

Podroben posnetek dirke na Garmin Connectu.

Lep pozdrav iz Češke!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 6.07.2010

Pozdravljeni!

Že dve leti nazaj sem napisala, da je trasa maratona Alpe ena izmed mojih najljubših panoramskih tur v Sloveniji. Prevoziti je treba 130 km in 2000 višinskih metrov čez tri lepe prelaze: Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec. Težka pot okrog Kamniških Alp pa je bogata s čudovitimi pogledi na visoke gore. Prav vesela sem bila, ko sem izvedela, da se ga letos moramo udeležiti tudi Poletovke. Nekoliko strah me je bilo le 5 km dolgega vzpona na Pavličevo sedlo, ki je z 10% naklonom malo prehud za moje najlažje prestavno razmerje 39-26.

Štart iz Kamnika je bil zelo hiter in že pred Komendo je bila skupina dobrih 500 kolesarjev konkretno razredčena. Uspelo mi je obdržati pozicijo v prvi skupini. V Preddvoru me je dohitel Penko in mi ukazal iti za njim na čelo skupine, kjer sva bila do začetka vzpona na Jezersko. Tam so me hitrejši moški prehiteli, ostalih punc, ki so bile prej v bližini, pa nisem več videla. Kljub temu sem vzpon na Jezersko odpeljala z rezervo, da me ne bi kasneje zabilo.

Spust z Jezerskega proti Železni kapli na avstrijski strani je vrhunski! Takoj mu sledi vzpon na 1340 m visoko Pavličevo sedlo, ki sem ga odpeljala s spoštovanjem. Zdelo se mi je, da vozim čisto prepočasi in da bi se lahko bolj potrudila. S spustom v Logarsko dolino nisem bila ravno zadovljna, saj sem zgubila fante, s katerimi sem prišla na vrh in tako sem potem porabila kar nekaj energije, da sem jih po dolini nekaj ujela. Skupaj smo hitro prišli do vznožja Črnivca, od tam naprej pa spet vsak po svoje. S hitrostjo nisem pretiravala, ker sem bila prepričana, da imam dovolj prednosti za zmago, želela pa sem si izboljšati čas izpred dveh let (4 ure 18 min).

V cilj sem prišla s časom 4 ure 3 minute, kar bi v moški konkurenci pomenilo absolutno 66. mesto. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, poleg tega pa sem nepričakovano dosegla tudi najboljši ženski čas na vzponu na Pavličevo sedlo. 6 min za mano sta v cilj prišli naša Urša Pintar in Melita Šinkovec.

Upam, da bo moja dobra pripravljenost zdržala vsaj še ta teden, ki ga bomo preživele na Češkem, potem pa si bom privoščila malo daljši kolesarski počitek. Danes smo opravile še zadnji trening razpeljevanja za avtom, jutri pa potujemo na slabih 900 km dolgo pot. Na Tour de Feminin bomo prevozila 450 km v petih etapah, s tem, da bosta v soboto kar dve. Dopoldan 21 km dolg kronometer, popoldan pa še 100 km dolga etapa. Držite pesti, da bi nam šlo zelo dobro in da tokrat ne bi imeli navigacijskih težav. :)

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

PS. Podrobnosti maratona Alpe si lahko ogledate tudi na Garmin Connect-u.

  • Share/Bookmark