Živjo!

Ko smo v soboto popoldan prispele v italijansko mesto Cento, ni bilo na spregled žive duše! Med poležavanjem na klopcah v bližnjem parku smo se spraševale, kako se namotivirati, da bomo čez par ur na polno dirkale v tej neznosni vročini, ko pa je še ležati težko. Na ogled 10,3-kilometrskega kroga in ogrevanje nismo niti pomislile, saj bi to pomenilo samo dodatno pregrevanje. Kako lepo bi se bilo ofrišati v mrzli vodi namesto dirkati…

Na štartu je Garmin kazal 40 stopinj v senci! Iz nje se je vseh 100 udeleženk zapodilo na polno, da bi le čim prej minilo trpljenje v vročini. Spoznavni ogled kroga, ki ga je bilo treba prevoziti 10x, je hitro minil. Z izjemo dveh nadvozov je bil popolnoma ravninski, vendar precej tehnično zahteven. Nekaj je bilo kockaste ceste, veliko ovinkov, zožanj ceste, lukenj in svežega asfalta, pa še veter se je vmešal vmes.

V drugem krogu sem bila ob pravem času na pravem mestu in se priključila nekaj kolesarkam pri pobegu. Bilo nas je deset in na začetku smo si s složno vožnjo pridobile dobro minuto prednosti pred glavnino. Ves čas sem imela v mislih, da če sem lahko na prejšnjih dirkah lovila grupo, lahko dovolj hitro vozim tudi med pobegom. Dobro mi je šlo, tudi skozi leteči cilj sem uspešno šprintala. A ker kasneje ni bilo več pravega sodelovanja, smo bile po 20 km bega ujete. Od tam naprej sem se trudila voziti čim bolj v ospredju še naslednjih šest krogov, za leteče cilje skozi cilj (po kockasti cesti) pa nisem imela več dovolj moči.

Tik pred koncem devetega kroga se je čisto v ospredju zgodil padec, pred katerim sem se uspela ustaviti, a je vame priletela Alenka in mi zadnjo feltno spravila iz centra, zaradi česar se mi ni več vrtelo zadnje kolo. Medtem ko sem ga hotela popraviti, je bil pri meni že uradni mehanik, ki se je po nepotrebnem lotil menjavanja feltne, medtem pa so se grupa in spremljevalni avtomobili (mi ga tokrat nismo imeli :( ) odpeljali mimo in na tako kratki razdalji do cilja je bilo nemogoče ujeti. Na žalost ni uspelo niti Alenki, tako da tokrat nobena izmed nas ni končala dirke. Kljub temu sem s svojo vožnjo zelo zadovoljna, saj sem spoznala še nekaj prvin dirkanja, ki bi mi morale postati vsakdanjost, če se hočem boriti za prvo dvajseterico, vse ostalo pa itak ni pomembno.

Julija (na srečo) nimamo nobene dirke več, tako da bomo imele malo bolj proste roke pri treniranju oziroma vožnji s kolesom. V torek grem s kolesom na kratek oddih na morje na Rab in nato še nazaj, teden dni pozneje pa bomo z enim izmed sponzorjev odvozile epski trojček klancev na relaciji Bovec-Mangrtstko sedlo-Trenta-Vršič-Kranjska gora-Cerklje na Gorenjskem-Krvavec-Ljubljana, česar se zelo veselim. Bom napisala tudi kaj o tem…

Poletni pozdrav,

Tjaša

  • Share/Bookmark

1 komentar na temo “GP Cento”

  1. DusanK pravi:

    Ojej, smola pa taka !
    Ampak tudi to je del kolesarjenja in če ne drugega odličen trening za psiho in živce. :P
    Uživajte naprej !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !