Arhiv za 26.07.2010

Objavil tjasarutar 26.07.2010

Ojla!

Morje ima svoje čare, a zaenkrat še nimam potrebe po poletnem tedenskem izležavanju do onemoglosti na tako imenovanem dopustu. Mogoče zato, ker imam hrvaško obalo na dosegu roke in si ga kadarkoli po potrebi privoščim za par uric. In ker mi je težko en teden počivati. Zelo rada pa s kolesom spoznavam nove kraje in poleti je zelo priročno, če se komu poznanemu za kakšen dan pridružim “na morju”. Letos sem izbrala bratranca Tomaža, ki je letoval na hrvaškem otoku Rabu, saj tam še nisem bila.

V zgodnjih jutranjih urah, ko je v Ilirski Bistrici tudi čez poletje kar mrzlo (okrog 15 stopinj), sem se čez mejni prehod Jelšane in prijetno vasico Kastav spustila na Reko. Kljub temu da po številu prebivalcev ne zaostaja veliko za Ljubljano, ne premore nobenih kolesarskih stez in v prometni konici je bil seveda precejšen kaos. Vožnja po dvopasovnici, po katere desnem pasu imajo postajališča tudi mestni avtobusi, je bila zato kar adrenalinska. :) Takoj po prihodu iz mesta pa se začne vožnja po jadranski magistrali in s tem prelepi pogledi na Kvarnerski zaliv in otoke.

Že na Reki pa se mi je pridružila tudi burja, ki je svoj višek dosegla med krajema Novi Vinodolski in Sveti Juraj, ki sta po burji približno tako znana kot pri nas Rebernice in Vipavska dolina. Občasno je bilo tako hudo, da po ravnem ni šlo več kot 15 km na uro, najbolj zahtevni pa so bili kratki spusti, kjer me je pri malo višji hitrosti kar prestavljalo levo – desno po cesti. Ob gostem prometu (predvsem do odcepa za otok Krk) je bilo vse skupaj občasno kar nevarno. In že takrat sem razmišljala, da imam jadranske magistrale za nekaj časa dovolj in bom tudi cilj o kolesarskem obisku Paklenice začasno opustila.

Po prevoženem Senju sem si privoščila jutranjo kavico, kjer mi je prijazen natakar povedal, da je bilo dan prej nemogoče sedeti na njegovi terasi, ker je tako zelo pihalo.

Od tam naprej se je burja nekoliko umirila in po dobrih petih urah vožnje sem prispela v Jablanac, od koder pluje trajekt na otok Rab. Do cilja sem prevozila 160 km in 1600 višinskih metrov s skoraj 30 km/h povprečno hitrostjo, s čimer sem bila zelo zadovoljna, kljub temu da mi povprečna hitrost ni bila posebej pomembna.

Rab je zelo prijeten otok. Ni ravno velik, saj od južnega do severnega pristanišča premore le 25 km ceste, vmes pa še nekaj odcepov cest levo in desno. Glede na svojo velikost in množico krajev spada med najgosteje naseljene hrvaške otoke, znan pa je tudi po tem, da ima letno največ sončnih dni. Severni del je hribovit (do 45o m nadmorske višine) in zaradi burje v glavnem gol, južni pa zelen in bogat s plažami vseh vrst. Največje mesto Rab slovi po svojih štirih zvonikih. Na najvišjega izmed njih smo se povzpeli tudi mi med večernim sprehodom in res je lepo videti celo mesto iz višine. Začenjala se je tudi tradicionalna Rapska fjera, zaradi česar je bilo mesto res polno ljudi in različnih prazničnih dogajanj.

Ker rada spoznavam nove poti, sem za pot nazaj izbrala alternativno pot čez otoke. Najprej sem se iz mesta Rab odpeljala v mesto Lopar, od tam pa s trajektom v 30 km oddaljeno (1,5 ure vožnje) Valbisko na otok Krk in spet s trajektom v Merag (30 min vožnje) na Cresu.

Od tam sem prevozila dobrih 30 km sončnega vzpona in spusta do Porozine. S trajektom sem se spet pripeljala na celino v Brestovo. Kljub utrujenosti zaradi vročine in menjavanja ritma kolo – trajekt sem se odločila za težjo različico čez notranjost Istre.

Preko Plomina, Voziličev in Vranje sem se s cik cak vožnjo povzpela na 960 m visok Poklon, prelaz na pogorju Učke. Voda na prelazu se mi je zdela kar malo “blagoslovljena”, še bolj pa spust po zelo lepo urejeni cesti do Matuljev.

Pred koncem spusta sem izbrala pot čez Rukavac in nato čez mejni prehod Jelšane nazaj domov. S kolesom sem prevozila “samo” 135 km in 2500 višincev, s trajektom še približno 45 km, z vsemi čakanji v pristaniščih pa mi je pot vzela skoraj ves dan.

Izlet mi je kljub težavnosti dobro napolnil baterije. Morski zrak, poslušanje škržadi, vonj borovcev in zelišč, prelepi razgledi na otoke Krk, Prvič, Sveti Grgur, Goli otok, Rab, Pag, Plavnik, Cres in pogorje Učke so nekaj neprecenljivega! V takih trenutkih so hitrost, pulz, razdalja, kadenca in ostale kolesarjem pomembne številke popolnoma brez pomena. Vseeno pa je na koncu lepo pogledati prevoženo pot, ki jo pokaže Garmin. :)

Danes se odpeljemo iz LJ v Log pod Mangrtom, kjer bomo prespali, v jutranjih urah naslednjega dne pa si privoščimo epski trojček najznamenitejših slovenskih klancev. Mangrt, Vršič in Krvavec, z veseljem prihajamo v vaše strmine!

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark