V Sloveniji imamo ogromno lepih asfaltiranih klancev, a Mangrtsko sedlo, Vršič in Krvavec so zagotovo med najlepšimi in najtežjimi. Prevoziti vse tri v enem šusu pa ni ravno enostavno. Tudi zato, ker je Krvavec daleč stran od prvih dveh. Tomaž Grm je eden izmed naših sponzorjev (Butanplin), poleg tega pa navdušen in dober kolesar, ki je že lansko poletje postal idejni vodja omenjene ture. Takrat smo jo z njim odpeljale samo Alenka, Živa, Gorazd, Rado in jaz, letos pa nas je bilo vsega skupaj 13 + 2 v spremljevalnih vozilih.

Tako kot lani smo se v ponedeljek popoldan pripeljali v Log pod Mangrtom, kjer smo prenočili v prisrčnem hotelu Šola. V hotelu je učilnica, šolska jedilnica in sobe z imeni alpskih rož in živali. Izvirno! Osebje pa domače in res zelo prijazno, kot se za Primorce spodobi. :) Pogled skozi vsako okno pa seže do prečudovitih primorskih hribov, med katerimi kraljuje tretji najvišji slovenski vrh, Mangrt, pod katerega vodi tudi najvišje ležeča slovenska asfaltirana cesta.

Niti ne tako zgodaj zjutraj smo iz Loga štartali direkt na Mangrtsko sedlo. 17 km dolg vzpon ponuja 1400 višinskih metrov, pet tunelov, prelepe poglede, kakšen ostanek snega, pa še veliko ovc in koz na cesti in okrog. Letos je ponudil tudi zelo nizke temperature.

Prvih nekaj kilometrov do odcepa za prelaz Predel je kar strmih, najbolj se postavi pokonci skozi vas Strmec. Kasneje naklon malo popusti, pa čez predel, kjer je bil plaz, spet pošteno napne, v nadaljevanju pa spet spušča in napenja. Tuneli so zelo nevani, ker v njih zaradi teme izgubiš pravi občutek za ravnotežje.

Sama sem imela dobre noge in vzpon odpeljala precej hitreje in bolj z lahkoto kot lani. Na vrhu smo se samo preoblekli, na hitro pomalicali in se spustili nazaj v Log, saj je bilo le 10 stopinj Celzija. Spust je zelo nevaren, ker je mangrtska cesta zelo ozka, kljub temu da je bilo sredi tedna, pa je bilo na njej ogromno prometa in kolesarjev. V najdaljšem tunelu je na žalost zaradi nasproti vozečega avtomobila padla naša Petra, sama pa sem dvakrat skoraj pristala v nasproti vozečem vozilu, prvič po krivdi voznice, drugič pa po svoji. Bilo je adrenalinsko, a se je na srečo izšlo brez posledic.

Vzpon na Vršič iz Trente sem odpeljala po pameti, kar je na tako dolgi turi zelo pomembno. Vmes sem obujala spomine na majski DOS, ko sem tistih 10 km počasi pretekla. Tokrat je bilo precej lepše vreme, na srečo pa ni bilo ta prave julijske vročine in se je dalo lepo dihati. :) Na vrhu so nam družbo delale prisrčne vršiške ovce. :)

Spustu po kockastih serpentinah je sledila ravnina do Jesenic, kjer smo imeli zelo ugoden veter in smo temu primerno divljali. Do vznožja Krvavca smo vozili po trasi DOSa, ki je zelo razgibana in polna kratkih strmih klančkov. Tik pred Tržičem smo se ustavili na kokakoli in sendviču v Hudem Grabnu, kjer je prelep pogled na Krim, Šmarno goro, Svetega Jošta in Šmarjetno. Slovenija je kljub svoji majhnosti res lepa in raznolika! Pod Krvavcem so se nad Kamniškimi Alpami valili črni oblaki, a so nam med vzpenjanjem namenili le nekaj osvežilnih kapljic.

Zadnji gorski cilj od strme Šenturške gore do Ambroža pod Krvavcem sem za trening odpeljala na prenosu 39-21 in bila s svojo vožnjo zelo zadovoljna. Za kolesarske poznavalce naj omenim, da Poletovke v večini vozimo najlažje prestavno razmerje 39-26, kar nam na dirkah popolnoma zadostuje, na takih težkih vzponih pa bi prav prišel še kakšen zob več. :)

Spust s Krvavca do odcepa za Šenturško goro po mokri cesti je bil še obsijan s soncem, čez Sidraž proti Kamniku pa nas je ujela napovedana popoldanska ploha, ki nas je v različnih intenzivnostih spremljala do cilja v Šmartnem pri Ljubljani. Tam je posijalo sonce, ki je pričaralo prelepo mavrico nad Ljubljano, nam pa veselje, ker smo dosegli svoj cilj.

Po prevoženih 210 km in 4340 višinskih metrih smo si za nagrado prislužili pico in pivo, ki sta dobro zapolnili glikogenski primankljaj. :) Naslednji dan nas je namreč čakal še naš običajni sredin hitrostni trening na Dolski rundi. Kaj je Dolska runda in kako zgleda, si lahko preberete na Chefovem blogu. Ko sem prebrala njegovo objavo, si nisem mislila, da jo bom sploh kdaj sposobna odpeljati. Tokrat smo na ta hitrem delu runde, ki je dolg 70km imeli povprečno hitrost dobrih 41 km in prav vesela sem, da sem dan po tako dolgi turi uspela slediti najhitrejšim (med katerimi je reden gost tudi Jure Robič). To pa je tudi dokaz, da sem na epski turi vozila pametno in se nisem do konca izčrpala.

V naslednjih dneh sledi nekaj lažjih voženj, po nedeljskem maratonu v italijanskem mestu Pordenone pa tedenski kolesarski počitek pred drugim delom tekmovalne sezone. Komaj čakam počitek, pa tudi nadaljevanje, v katerem se bom posvetila predvsem povečanju moči in izboljšanju tehnike kronometra, ki ga bom vozila 5.9. v italijanskem Bergamu.

Lep pozdrav!

Tjaša

PS. Povezava na Garmin Connect: Alpski trojček in Dolska runda.

  • Share/Bookmark

1 komentar na temo “Kraljevski kolesarski trio: Mangrt, Vršič, Krvavec”

  1. Tjaša Rutar » Blog Arhiv » Hodoš – Piran pravi:

    [...] lanskem trojčku smo se dogovorili, da letos odpeljemo Slovenijo po diagonali, od Hodoša do Pirana oz. po našem [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !