Arhiv za mesec Avgust, 2010

Objavil tjasarutar 29.08.2010

Ojla!

Po težkih avgustovskih treningih, smo v soboto po dolgem času spet dirkale na italijanski ženski dirki v Padovi. Zadnje dni pred dirko sem se počutila precej slabo, zato nisem imela nobenih pričakovanj, vseeno pa me je zanimalo, kako se bom po vseh kronometrskih treningih odrezala na popolnoma ravninski dirki, kjer smo 7x prevozile 16,5 km dolg krog (115 km). Ob uspehih prejšnjega meseca si je moja “stoenka” začasno prislužila malo boljše feltne. :)

Prvi krog smo pri 34˘C začele zelo počasi, tako da smo vmes imele čas dobro spoznati vse ovinke, krožišča, zožanja in cestne otoke. V drugem krogu, ki je štel tudi za leteči cilj (leteči cilj je bil še v 4. in 6. krogu), so hitrosti precej narasle, s tem pa so se začeli tudi nešteti skoki. Ker sem se počutila precej bolje kot prejšnje dni, sem se trudila biti v ospredju in sodelovati, da bi vsaj čim bolj natrenirala spremembe ritma. Pri glavnem pobegu dveh kolesark, ki se je zgodil v tretjem krogu na žalost nisem bila zraven, predvidevala pa sem, da ne bo zdržal do konca.

Ujele smo jih šele v šestem krogu, v katerem so se ekstremno hitro spreminjale tudi vremenske razmere. Veter je bil iz minute v minuto bolj intenziven, nebo vedno bolj črno in zaprto, temperatura pa je hitro padla na 20 stopinj. Za lažjo predstavo lahko omenim, da se je v mestu prižgala javna razsvetljava, čeprav je bila ura šele 16.30. Če bi bil še kakšen krog več, bi zagotovo skrajšali dirko, tako pa je bilo treba odpeljati še zadnjega.

Takoj po letečem cilju se je grupa razbila. Sama sem spustila, ker mi v ovinku bremze niso čisto nič prijele, padca pa nisem hotela tvegati. Od tam sem vozila težak kronometer. Sunki vetra so me prestavljali po cesti in neusmiljeno je deževalo. Vajena sem primorske burje, a v takih razmerah vseeno še nisem vozila. Tri kilometre pred ciljem sem se z lahkoto približala skupini pred mano in v cilj mimo njih prišla v prvi petindvajseterici, kar je moj najboljši rezultat na elite dirkah doslej.

Kljub težkim razmeram je bila na koncu povprečna hitrost 40km/h. Z vožnjo sem glede na trenutno formo zelo zadovoljna, vem pa, da bi se v boljših vremenskih razmerah dirka razpletla precej drugače. Rezultat mi bo služil kot dobra motivacija za treniranje pred septembrskimi dirkami.

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 23.08.2010

Teden počitka v začetku avgusta je prehitro minil. Na začetku se mi je zdelo nemogoče biti toliko časa brez kolesa, saj si več kot treh dni počitka nisem privoščila že od januarja, ko sem prebolevala pljučnico. Že prvi dan poležavanja pa se mi je zdel tako imeniten, da sem brez težav tako preživela ves teden (no, poleg službe). Edini športni spodrsljaj je bil sprehod na Snežnik, a sem šla res počasi in nisem na nogah občutila nobenih posledic.

Za zaključek tedna brez kolesa sem si privoščila morsko nedeljo pri sorodnikih. Kako lepo se je odpeljati z barko na osamljeno plažo, kjer ne srečaš več kot 30 ljudi, uživaš v čistem morju in samoti, pečeš palačinke na plaži…. Neprecenljivo lep dan!

V ponedeljek se je bilo treba spet usesti na kolo. Potrebovala sem veliko energije, da sem se motivirala, ker me je počitek čisto preveč ulenil. A ko so se spočite noge spet zavrtele, se je bilo super peljati. Po počitku pa se vseeno nikakor ne morem prav sestaviti skupaj, da bi bila spet v tako dobri formi kot pred njim. Težko je biti ob vseh ostalih obveznostih v formi od aprila do oktobra…

Treningi preteklih dveh tednov so usmerjeni predvsem v kronometer, ki ga bova z Alenko vozili 5.9. v italijanskem Bergamu. S kozo trenirava šprinte iz mesta, vožnjo za motorjem, intervale za moč…, poleg tega pa sva 2x tedensko pod budnim očesom trenerja v fitnesu. Same težke stvari, ki časovno ne trajajo dolgo, a izčrpajo do konca!

Veliko manj smo se posvečale klancem in državnemu prvenstvu v vzponu, ki je včeraj potekalo med Ajdovščino in Predmejo. Trasa zadnjih dveh DP v vzponu je bil vzpon iz Zreč na Roglo, ki mi res ni všeč, zato sem bila zelo vesela, da smo letos borbali na Predmejo, 13 km dolg strm primorski prelaz z dobrih 800 m višinske razlike. Če odštejem ravnino tik pred ciljem, bi se lahko primerjal z vzponom na Vršič iz Trente.

Ker je bila zadnje tedne moja klančarska forma daleč od julijske, nisem imela velikih pričakovanj, po včerajšnjem slabem počutju in poznavanju klubske konkurence pa sem pričakovala uvrstitev okrog petega mesta. Ženske elite smo štartale z mlajšimi in starejšimi mladinci ter moškimi elite, vsi skupaj pa dobre pol ure za rekreativci. Do Lokavca, kjer se začne klanec, smo vozile v grupi, potem pa se je hitro naredila selekcija. Moje noge niso bile ta prave, a sem v prvi polovici klanca, najbrž zaradi poznavanja terena, vseeno uspela narediti veliko razliko do ostalih. V drugi polovici sta se mi Živa in Urša počasi približevali. Z nekaj športne sreče mi je za dobri dve sekundi vseeno uspelo zmagati in s tem prvič osvojiti majico državne prvakinje v vzponu. Z vožnjo niti približno nisem zadovoljna, a sem vseeno vesela, da sem uspela dobro izkoristiti tudi slabo situacijo.

Pred koncem sezone, ki ga komaj čakam, nas _poleg omenjenega kronometra_ naslednji vikend čaka še cestna dirka v Padovi, od 13. do 19.9. pa bomo skupaj s Polono Batagelj reprezentančno vozile etapno dirko v Toskani. Upam, da se bom do takrat že dobro natrenirala.

Na kolesu imam pogosto v mislih tudi kolesarskega prijatelja Andreju iz Postojne, ki se je v pred dvema tednoma hudo poškodoval na dirki v Italiji in se bori za življenje! :( V teh dneh navijam, da bi mu uspelo zmagati najtežjo dirko s čim lažjimi posledicami… Navijajte zanj tudi vi!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 3.08.2010

Živjo!

Kot sem že enkrat napisala, moramo Alpe Adria maratone odpeljati zaradi sponzorskih obveznosti in našega domačega maratona Franja, ki spada v ta sklop. Glede na profil je Franja med vsemi še najlažja. Nam ti maratoni pomenijo hiter in težak trening, vožnjo po prelepih pokrajinah, pogosto pa tudi nek interni boj, kljub temu da zmaga na njih ne pomeni prav dosti. Vesela sem, da smo v nedeljo odpeljale zadnjo letošnjo preizkušnjo, GF Pordenone. Zaključnega gorskega kronometra v Trstu se namreč ne bomo udeležile, ker bomo istočasno na etapni dirki v Toskani.

V Pordenonu smo štartali že ob 8h zjutraj in vsaj v prvi polovici 155 km dolgega maratona z 2150 višinskimi metri ujeli še nekaj jutranje svežine. Prvih 45 km smo se vozili po rahlo vzpenjajoči se ravnini proti hribom. Ves čas je zelo letelo, a smo se z lahkoto držale v ospredju glavnine. Zadnje čase je že kar običajno, da imam dobre noge in tudi danes sem se kar zapodila v prvega izmed treh klancev. Takoj sem pridobila prednost pred ostalimi ženskimi predstavnicami, prvič pa se je na maratonu z mano vozil trener Gorazd, ki me je še dodatno priganjal, da sem se ves čas vozila hitreje, kot bi se sama.

Spust s prvega klanca je bil zelo nevaren: ozka cesta, luknje, pesek, nešteti ovinki, zelo strmo, senca…, moja vožnja pa ne najboljša. Potem ko me je v tretje odneslo iz ovinka, pa sem šla še bolj počasi. Na koščku ravnine, ki je sledila, sva z Gorazdom v manjši skupini držala tempo do drugega klanca, ki je bil malo bolj strm in daljši kot prvi. Tako vzpon kot spust sva odpeljala precej hitro, na kratki ravnini potem pa sva z lahkoto ulovila skupino, ki se je v kolesarskem žargonu “valjala” po ravnini. Na tretjem najdaljšem in najtežjem vzponu in najlepšem spustu smo se malo razredčili, a sva jih na ravnini do cilja spet ujela. Za ciljni šprint nisem imela več dovolj moči, a sem bila kljub temu zelo zadovoljna s 43. mestom absolutno in 1. mestom med ženskami.

Napornemu tednu na kolesu sledi teden brez kolesa. :) Težko bom zdržala, a vem, da je počitek nujno potreben, če hočem, da mi bo letelo tudi na septembrskih dirkah.

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark