Teden počitka v začetku avgusta je prehitro minil. Na začetku se mi je zdelo nemogoče biti toliko časa brez kolesa, saj si več kot treh dni počitka nisem privoščila že od januarja, ko sem prebolevala pljučnico. Že prvi dan poležavanja pa se mi je zdel tako imeniten, da sem brez težav tako preživela ves teden (no, poleg službe). Edini športni spodrsljaj je bil sprehod na Snežnik, a sem šla res počasi in nisem na nogah občutila nobenih posledic.

Za zaključek tedna brez kolesa sem si privoščila morsko nedeljo pri sorodnikih. Kako lepo se je odpeljati z barko na osamljeno plažo, kjer ne srečaš več kot 30 ljudi, uživaš v čistem morju in samoti, pečeš palačinke na plaži…. Neprecenljivo lep dan!

V ponedeljek se je bilo treba spet usesti na kolo. Potrebovala sem veliko energije, da sem se motivirala, ker me je počitek čisto preveč ulenil. A ko so se spočite noge spet zavrtele, se je bilo super peljati. Po počitku pa se vseeno nikakor ne morem prav sestaviti skupaj, da bi bila spet v tako dobri formi kot pred njim. Težko je biti ob vseh ostalih obveznostih v formi od aprila do oktobra…

Treningi preteklih dveh tednov so usmerjeni predvsem v kronometer, ki ga bova z Alenko vozili 5.9. v italijanskem Bergamu. S kozo trenirava šprinte iz mesta, vožnjo za motorjem, intervale za moč…, poleg tega pa sva 2x tedensko pod budnim očesom trenerja v fitnesu. Same težke stvari, ki časovno ne trajajo dolgo, a izčrpajo do konca!

Veliko manj smo se posvečale klancem in državnemu prvenstvu v vzponu, ki je včeraj potekalo med Ajdovščino in Predmejo. Trasa zadnjih dveh DP v vzponu je bil vzpon iz Zreč na Roglo, ki mi res ni všeč, zato sem bila zelo vesela, da smo letos borbali na Predmejo, 13 km dolg strm primorski prelaz z dobrih 800 m višinske razlike. Če odštejem ravnino tik pred ciljem, bi se lahko primerjal z vzponom na Vršič iz Trente.

Ker je bila zadnje tedne moja klančarska forma daleč od julijske, nisem imela velikih pričakovanj, po včerajšnjem slabem počutju in poznavanju klubske konkurence pa sem pričakovala uvrstitev okrog petega mesta. Ženske elite smo štartale z mlajšimi in starejšimi mladinci ter moškimi elite, vsi skupaj pa dobre pol ure za rekreativci. Do Lokavca, kjer se začne klanec, smo vozile v grupi, potem pa se je hitro naredila selekcija. Moje noge niso bile ta prave, a sem v prvi polovici klanca, najbrž zaradi poznavanja terena, vseeno uspela narediti veliko razliko do ostalih. V drugi polovici sta se mi Živa in Urša počasi približevali. Z nekaj športne sreče mi je za dobri dve sekundi vseeno uspelo zmagati in s tem prvič osvojiti majico državne prvakinje v vzponu. Z vožnjo niti približno nisem zadovoljna, a sem vseeno vesela, da sem uspela dobro izkoristiti tudi slabo situacijo.

Pred koncem sezone, ki ga komaj čakam, nas _poleg omenjenega kronometra_ naslednji vikend čaka še cestna dirka v Padovi, od 13. do 19.9. pa bomo skupaj s Polono Batagelj reprezentančno vozile etapno dirko v Toskani. Upam, da se bom do takrat že dobro natrenirala.

Na kolesu imam pogosto v mislih tudi kolesarskega prijatelja Andreju iz Postojne, ki se je v pred dvema tednoma hudo poškodoval na dirki v Italiji in se bori za življenje! :( V teh dneh navijam, da bi mu uspelo zmagati najtežjo dirko s čim lažjimi posledicami… Navijajte zanj tudi vi!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

4 komentarjev na temo “Kolesarski dopust in DP v vzponu”

    chef
  1. chef pravi:

    Ja jebela, zdaj pa še vzponi, ma saj nisi normalna.
    Čestitke, ej!

  2. tjasarutar
  3. tjasarutar pravi:

    Hvala! Sam sem šla res kot stara mama, a očitno ostale tudi… :)

  4. ZigaK pravi:

    Jamraš pa kot Valjavec. :)

  5. tjasarutar
  6. tjasarutar pravi:

    Razlika pa je v tem, da je on dober tudi takrat, ko jamra ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !