Arhiv za mesec September, 2010

Objavil tjasarutar 21.09.2010

…je pesem, ki smo jo poslušale vsak dan pred štartom in mi je bila iz dneva v dan bolj všeč. Tako kot gran bel Giro della Toscana!

YouTube slika preogleda

Na petkovem nočnem kronometru mi ni šlo najbolje. Do prvih štartov ob 20h zvečer je deževalo in že na ogledu proge nisem imela dobrega občutka, ker me je bilo kar malo strah visokih hitrosti po mokri cesti in v temi. Vedela pa sem, da samo 2,2 km dolg krog ne dopušča napak, saj je vsako izgubljeno sekundo težko popraviti. Ko sem kasneje analizirala podatke iz števca, mi je bilo jasno, da sem tiste dobre tri minute odpeljala zelo z rezervo. Od Poletovk sem bila sicer najhitrejša, a s svojo vožnjo nisem bila niti malo zadovoljna. Ko sem pozneje opazovala druge tekmovalke (ki so imele vsaj malo bolj suho cesto), sem opazila veliko svojih pomanjkljivosti, ki jih moram v prihodnje izboljšati.

V predzadnji etapi smo najprej štirikrat prevozile 18 km dolg krog z 2,5 km dolgim gorskim ciljem, nato pa še en krog z daljšim vzponom in zahtevnim spustom do ciljne ravnine, vsega skupaj 110 km. V prvem krogu sem na klanec odpadla od najboljših in jih potem dolgo časa lovila, nato pa so bile noge iz kroga v krog boljše, tako da sem z lahkoto vozila z glavnino. Na začetku zadnjega kroga je začelo deževati in tik pred začetkom vzpona sem _nevemzakaj_ spustila glavnino. Med vzponom sem prehitevala tiste, ki so od nje odpadle in pod vrhom dohitela skupino 15ih tekmovalk. Če bi jim sledila, bi tvegala, da bom na mokrem spustu odpadla, zato sem šla naprej in si do cilja privozila pol minute prednosti in nekaj napredovanja v generalni razvrstitvi.

Zadnji dan sem imela že vsega dovolj, a sem si vseeno zelo želela priti na cilj v Firence. Najprej je bilo treba sedemkrat prevoziti 8,8 km dolg krog okrog mesta Quarrata, nato pa še 40 km do Firenc. Vreme je bilo sicer za razliko od tistega v Sloveniji sončno in toplo a zelo vetrovno, zaradi česar smo bile vedno zelo raztegnjene, hitrosti pa so bile vseeno zelo visoke. Moje noge so bile že precej utrujene. 10 km pred ciljem sta se zgodila dva padca, zaradi katerih sem odpadla od glavnine in jo z lovljenjem tik pred zadnjim vzponom izgubila. Z nekajminutnim zaostankom sem v manjši skupini prispela na cilj kot 85. v generalni razvrstitvi. To je bil tudi najboljši rezultat Poletovk, izmed Slovenk pa je bila pričakovano najboljša Polona Batagelj na 31. mestu.
Divje Slovenke
Divje Slovenke: Petra Zrimšek, Aja Opeka, Alenka Novak, Urša Pintar, jaz, Polona Batagelj in Živa Verbič

Foto: Sašo Rupnik

To je trenutno realen rezultat, ki smo ga sposobne doseči. Če bi se dirke udeležile že lani, bi najbrž lahko že po prvi etapi odpotovale nazaj proti domu, letos pa nam verjetno nihče ne bi verjel, da dirkamo šele drugo leto. Naš uspeh je zelo velik, zavedamo pa se, da bo treba še veliko treninga in odpovedovanja, da bomo dosegle boljše rezultate. Motivacije za to pa nam ne manjka.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 17.09.2010

Pozdravljeni!

Dirkaški teden preživljamo v mestu Montecatini Terme, blizu Pise in Lucce. Gre za večje naselje hotelov, ki nima ravno pravih tipičnih značilnosti toskanske pokrajine, a je vseeno lepo. Temperature so še čisto poletne in do danes smo imeli tudi temu primerno vreme, za konec tedna pa napovedujejo padavine.

Ponedeljek smo izkoristili za počitek, krajšo razpeljavo in sprehod po mestu. 6-etapna dirka se je začela v torek s prologom. Odpeljati smo morale 5,4 km dolg ekipni kronometer po mestu Viareggio. Speljan je bil po dveh vzporednih ulicah ob morju in bil velika atrakcija za gledalce. Kljub temu da česa podobnega nismo še nikoli vozile, nam je bilo vsem zelo všeč. Če bi bile malo bolj usklajene pri menjavah, bi ga najbrž odpeljale veliko bolje.

Druga etapa je bila dolga 124 km in večino ravninska. Že na štartu sem imela zelo slabe noge in do konca se sploh niso prav zavrtele. Poleg tega je bila vožnja v začetnih krogih po mestu zelo živčna in se je bilo zelo težko prebiti v ospredje. Tekmovalke so po večini najboljše svetovne kolesarke in to v top formi pred svetovnim prvenstvom, ki bo konec meseca. Na dveh krajših klančkih smo spet odpadle in nato lovile glavnino. A kljub neštetim spodrsljajem smo prvič prišle z glavnino skozi cilj na dirki prve kategorije. In to vse. :)

Tretje etape nas je bilo najbolj strah, ker je bila najdaljša in z največ vzpona. Noge so bile veliko bolje in prvih 80 km nisem imela težav z vožnjo v prvi tretjini glavnine. Tam je tudi mnogo manj zaviranja, pospeševanja iz ovinkov iz živčnosti. V naslednjih 60ih km smo se dvakrat povzpele na hribček v mesto Voltera, kjer je bil tudi cilj etape. Že pred vzponom se je glavnina zelo raztegnila in nato tudi razbila na dva dela zaradi prehitevajočih spremljevalnih vozil. Nismo je uspele več ujeti. S prvim vzponom smo opravile precej počasi, nato na ravnini za avtom ujele skupino pred sabo in se drugič malo bolj potrudile. Spet se je izkazalo, da nam v klanec še veliko manjka.

Danes v večernih urah nas čaka 2,2 km dolg kronometer z dvema obratoma. Se že veselim, čeprav je za moj okus in sposobnosti veliko prekratek. A najbrž gre spet bolj za atrakcijo za gledalce, poleg tega pa nam bo koristilo, da se bomo čez dan lahko malo spočile. V soboto in nedeljo nas čakata še dve etapi, dolgi dobrih 100 km. Vse si zelo želimo, da bi v nedeljo prispele na cilj v Firence.

Ne vem, če se bom do takrat še kaj oglasila, ker so naši dnevi zelo zapolnjeni in nimamo veliko prostega časa, kljub temu pa se priporočam za držanje pesti!

Lep pozdrav iz Toskane!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 17.09.2010

Ojla!

Iz lanske izvedbe dirke Giornata Rosa v italijanskem mestu Nove se spomnim samo to, da sem odpadla že v drugem izmed sedmih 8-kilometrskih krogov po mestu, tako da do klancev nisem niti prišla. V nedeljo mi je šlo veliko bolje. Krogi po mestu mi niso delali težav, sledili pa so jim še trije krogi čez 3 km dolg vzpon Rosina. Tam že v prvem krogu nisem mogla slediti najboljšim, a sem jih pred drugim vzpenjanjem spet ujela.

Po drugem vzponu sva z Ajo ujeli drugo grupo in od tam do cilja smo šle bolj ali manj “peš na uro”. V cilj sva prišli kot 24. (Aja) in 26., Polona je bila 14., ostale niso prispele do cilja. S svojo vožnjo sem zadovoljna, a vem, da mi še zelo veliko manjka, da bom lahko hitrejša v klanec.

Takoj po 120 km dolgi dirki smo se odpeljali v Toskano na etapno dirko najvišje kategorije Giro della Toscana.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 6.09.2010

Ojla!

V soboto smo po skoraj 8 ur dolgi vožnji prispeli (Alenka, Gorazd, Rado in jaz) v Rogno, kjer je bil dan kasneje na sporedu 6. kronometrski Memorial Davide Fardelli, na katerem v vseh moških in ženskih kategorijah (začetniki, mladinci in elite) nastopi samo okrog 20 povabljenih nastopajočih. Po kosilu smo se s kolesi odpeljali na ogled proge.

Dobrih 8 km dolg krog, ki ga je bilo treba odpeljati trikrat, je bil po profilu precej enostaven, saj je imel samo dva krajša vzpenjanja, tehnično pa je bil zelo zahteven s številnimi ovinki in v drugi polovici kroga vožnjo po ozkih dvopasovnih kolesarskih stezah. Zaradi tega tudi ni bilo dovoljeno spremstvo s klubskimi avtomobili, spremljala pa so nas Smart vozila organizatorja (ki se je z organizacijo ZELO potrudil!!!), v katerih je bil lahko trener + rezervne feltne. Več pa v tak majhen avto itak ne gre. :)

Štartale smo v dveh skupinah po deset, sama sem bila predzadnja v drugi skupini, pred Tatiano Guderzo, svetovno cestno prvakinjo 2009 in italijansko državno prvakinjo v kronometru 2010. Prvi krog sem odpeljala vrhunsko, z le 15 sekund zaostanka za njo, naslednja dva pa nisem več ujela ta pravega ritma, tako da me je 2 km pred ciljem prehitela in mi dala dobro minuto prednosti. Ko sem iz ozadja opazovala njeno vožnjo v ovinke, mi je bilo jasno, da po moči ne zaostajam veliko za njo, moje tehnično znanje pospeševanja iz ovinkov pa je čisto preslabo, da bi se lahko kosala z najboljšimi.

Na koncu sem zasedla 15. mesto. Prvih pet je šlo res kot avion, ostalih devet uvrščenih pred menoj pa bi imelo veliko dela z menoj, če bi se znala bolje peljati v ovinke, saj smo bile vse v razmaku dobre minute. Z vožnjo sem še kar zadovoljna in sem prepričana, da jo bom v naslednjem letu še izboljšala.

LP, Tjaša

PS. Posnetek moje vožnje na Garmin Connect.

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 2.09.2010

V preteklih objavah sem čisto pozabila omeniti, da je zadnjega avgustovskega dne na sporedu še domača dirka v Medvodah. Mogoče zato, ker mi je šlo lani čisto preveč slabo. V osnovi je dirka kriterij za moške profije, zadnji dve leti pa je namenjena tudi rekreativcem in ženskam, ki dirkamo samo za končni cilj (a ne skupaj). Kriterij je drugače zanimiva kolesarska disciplina, kjer se vozi kroge, pri čemer nekateri krogi štejejo za točke. Prvih pet v šprintu dobi točke, na koncu pa zmaga tisti, ki jih zbere največ, ne glede na to, kdo prvi pripelje skozi cilj.

Ženske smo morale prevoziti 15 krogov dolžine 600 metrov, kar je skupaj naneslo slabih 10 km. Kratko, a hitro in sladko. :) Na štartu je bilo 7 Poletovk, Hrvatici Maja in Marina, dve elite tekmovalki iz TBP Lenart in ena rekreativka. Štartale smo malo pred osmo uro zvečer, tako da smo svojih 15 minut oddirkale v soju reflektorjev in uličnih svetilk, kar daje dirki poseben čar.

Ker se v šprintu ne znajdem najbolje, sem vedela, da mi lahko uspe dobra uvrstitev le s pobegom. Na štartu je Aja na vso moč potegnila, vse ostale pa so se takoj zapodile za njo. Sama sem ostala nekje na repu skupine in tam prevozila prva dva kroga.

Ko je v tretjem krogu zaradi močnega tempa Aje vse že dobro zabilo, sem se iz zavetrja samo odpeljala mimo in na vso moč pospešila. Ob prvem pogledu nazaj za sabo nisem videla nobene, kar mi je dalo dodatno motivacijo, da sem iz kroga v krog povečevala razliko pred skupino. Velika zahvala gre ekipi, ki je v ozadju složno delovala.

Tako sem odvozila svoj solo kronometer in zmagala. Tik pred koncem se je iz skupine izstrelila še Alenka, v šprintu pa je _seveda_ zmagala Aja, tako da smo Poletovke osvojile prva tri mesta, kar je bil naš osnovni cilj.

Pred pomembnimi septembrskimi dirkami sem te zmage zelo vesela, še posebej zato, ker se mi zdi, da se mi noge ne obračajo tako, kot bi si želela. Očitno me tokrat občutek vara. Držite pesti, da bi se mi dobro obračale tudi v nedeljo na kronometru v Bergamu.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark