Pozdravljeni!

Za mano so že tri dirke, vendar nisem imela časa sproti napisati poročila o njih, ker sem imela vmes precej študijskih obveznosti. Med drugim sem opravila teden obveznih vaj, tokrat v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer mi je bilo res lepo. :) Do konca študija me čakajo samo še trije tedni vaj, nekaj izpitov in diploma. Komaj čakam! :)

Sezone nisem začela najbolje, a se tolažim, da po slabem začetku pride boljši konec, saj je bilo do sedaj vedno tako. Na prvi dirki v Toskani in drugi, svetovnem pokalu v Vareseju, sem se enostavno preveč ukvarjala sama s sabo in svojim strahom. V prihodnje moram to odpraviti, drugače mi tudi najbolj vrhunska forma ne more pomagati.

Tretja dirka je bil Memorial Zambelli v 15km od doma oddaljeni Škalnici na Hrvaškem. Traso dirke zelo dobro poznam, saj se na treningih pogosto vozim tam. Na štartu nas je bilo 16 kolesark, tri Slovenke, ostale iz Hrvaške. Poleg mene sta bili na štartu še Petra Zrimšek in Andreja Holsedl, članici hrvaškega ženskega kluba Loborika. Dvakrat je bilo treba prevoziti 24km dolg razgiban krog, ki je imel približno 8km spusta, 8km ravnine in 8km vzpona do cilja.

Prvi krog smo odvozile zelo počasi. Kljub temu da so trije hrvaški klubi imeli dovolj predstavnic, da bi poskrbele za višji tempo, ni bilo nekega interesa za to. Imela sem občutek, da se na istem delu trase še sama na treningu peljem hitreje. Bilo je sicer precej skokov, a vsi taki, da mi ni bilo težko biti vedno zraven. Ker sem bila sama, pa si nisem upala izvesti pobega, saj v ozadju ne bi imela nikogar, ki bi zmanjševal tempo, da me ne bi ujele. Mogoče je bila to napačna odločitev. Ko smo šle prvič na klanec, sem šla sama v ospredje in malo povečala tempo, da smo se malo razredčile.

V drugem krogu nas je ostalo malo manj, spet pa je bilo veliko neuspelih skokov. Na klanec sem poskušala povečati tempo, a so me nepričakovano začeli grabiti krči v obe nogi, kar se mi običajno ne dogaja. Vseeno pa sem bila dovolj hitra, da nas je v ciljni šprint prišlo samo pet. Začela sem šprintati malo prezgodaj in tako za kakšnih 5cm zgrešila zmago. Glede na to, da nisem šprinterka, pa sem z drugim mestom vseeno še kar zadovoljna. Zmagala je Mia Radotič (Tenna-Kaizer), tretja pa je bila Petra Zrimšek (Loboriika).

Hrvaška dirka se z italijanskimi, na katerih dirkamo, ne more primerjati, gotovo pa je dobra za nabiranje izkušenj. Žal mi je le, da ni bilo ostalih klubskih sotekmovalk, saj sem prepričana, da bi v številčnejši zasedbi z lahkoto osvojile prva tri mesta.

Naslednjič dirkamo šele 25.4. na GP Liberazione v Cremi, potem pa gremo na etapno dirko na Češko.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !