Arhiv za mesec Avgust, 2011

Objavil tjasarutar 31.08.2011

Pozdravljeni!

Zadnje dirke, ki smo jih odpeljale, so bile v prvi vrsti kratki in hitri treningi, dirkanje na razultat pa je bilo v drugem planu. To še posebej velja za prvi dve, ko smo dirkale s fanti, na tretji pa smo imele svoj štart.

27-8-2011, Kriterij Okoli Grma, Novo mesto

Trasa kriterija je bil 1.100 m dolg krog okrog osnovne šole Grm, ki se je začel s kratko ravnino, nadaljeval s hitrim spustom in zaključil s 300 m dolgim vzponom. Prevoziti smo ga morali 20x, pri čemer je vsak 4. krog prinašal točke. Že na ogrevanju mi je bil krog zelo všeč, malo manj pa mi je bila všeč visoka temperatura ozračja ~ 38˘C!

Štartale smo z mlajšimi mladinci, ki smo jim tokrat kar dobro sledile. Par kolesarjev je že na začetku pobegnilo in tako je za glavnino ostalo bolj malo točk, a je bil vsak 4. krog vseeno zelo hiter. Vozila sem se v zavetrju glavnine. V zadnji tretjini dirke sta se tik pred mano dva fanta zapletla in padla, tako da sem se pred ciljnim vzponom mogla ustaviti, glavnina pa mi je na žalost ušla. V naslednjih krogih sem jih lovila, a mi je to uspelo šele tik pred ciljem. Kljub temu sem s svojo vožnjo zelo zadovoljna, ker sem imela res dobre noge. Dirko sva izmed 11ih deklet končali le midve z Ajo.

28-8-2011, Bambi dirka, Šenčur

Dirka je organizirana za rekreativce, a so letos na štart povabili tudi ženske elite. Če odštejem maratone, že kar nekaj let nisem vozila na rekreativni dirki in nisem točno vedela, kaj nas čaka. Štartale smo s ta srednjo starostno skupino mastersov, dobrih 5 km dolg krog okrog Voklega pa je bilo treba prevoziti 8x. Dirka se mi je zdela v osnovi zelo dolgočasna: razen pobega dveh kolesarjev že v prvem krogu, se ni dogajalo čisto nič, tako da mi ni bilo težko krožiti v glavnini, kljub temu da smo imeli kar visoko povprečno hitrost (42,5 km/h). Tik pred ciljem sem malo potegnila, potem pa se umaknila, da je šla grupa mimo, ker se v ciljnem šprintu nisem hotela izpostavljati nevarnosti pred padcem. Med ženskami je zmagala naša Aja. :)

Žal je v drugem krogu prišlo do skupinskega padca, ki ga je povzročila neprevidna vožnja kolesarke. Pri tem je tudi večina naše ekipe odstopila zaradi poškodb ali uničenih koles. :( Že med dirkanjem, pa tudi potem, je bilo čutiti vsesplošno moško nastrojenost proti nam, češ da smo vsega krive, da se nikoli ne bomo znale voziti s kolesom, ker to obvladajo samo oni, in če nas ne bi bilo tam, bi bilo seveda vse drugače. Brez ženske prisotnosti najbrž še nikoli niso padli?!

Padci so žal del kolesarskih dirk in padajo ženske, moški, rekreativci, profesionalci, stari in mladi, izkušeni in neizkušeni. Dovolj je le trenutek nepozornosti… Nihče pa ne pade rad ali celo nalašč, še bolj pa upam, da nihče nalašč ne povzroča padcev, zato me je taka nestrpnost in nesramnost rekreativcev zelo razočarala in nimam ravno želje, da bi se takih dirk še udeležila (kljub sicer dobri organizaciji). Težko verjamem, da bodo kdaj sprejeli, da se lahko sem pa tja tudi kakšna ženska vozi tako hitro kot oni. Moški ego pač…

30-8-2011, Kriterij Medvode

Kot sem že omenila, smo v Medvodah ženske imele svoj štart, dirkale pa smo na končni cilj. Upam, da bo v prihodnosti tudi za nas postal pravi kriterij in da bomo vozile nekoliko več krogov, saj je 15 x 600 m čisto prehitro minilo. :) Ker smo članice Kluba Polet Garmin številčno prevladovale, je bil naš cilj, da osvojimo prva tri mesta. Pred dirko smo skupaj s trenerjem sestavile taktiko, ki jo je bilo seveda treba med dirkanjem nekoliko prilagoditi situaciji. Vse smo zelo dobro opravile svojo nalogo in prepričljivo zmagale (1. Živa Verbič, 2. Urška Kalan, 3. Aja Opeka). :) Sama sem osvojila 4. mesto, a sem bila z vožnjo, nogami in razpletom zelo zadovoljna. Tudi vzdušje ob progi in dirkanje v soju luči sta dodala svoj čar.

Ta teden me čakata še dva intenzivna treninga na kozi, v nedeljo pa bom ponovno nastopila na 25 km dolgem kronometru Memorial Davide Fardelli v italijanskem Bergamu. Imam boljše kolo, novo pozicijo na njem, močnejše noge, večjo motivacijo in boljšo tehniko vožnje kot lani, tako da je moj cilj predvsem zmanjšati zaostanek za zmagovalko.

Držite pesti zame in za Urško, ki bo tekmovala na nekoliko krajši progi med mladinkami!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 22.08.2011

Ojla!

Za nami je še zadnje letošnje državno prvenstvo. Tokrat smo se moški in ženske kar skupaj pomerili na vzponu na Pokljuko. Traso sem si pred dirko z dobrim namenom ogledala, a sem kot mnogi drugi žal zgrešila ta pravo, tako da nisem natančno vedela, kaj me čaka. Zdaj, po končani dirki, sem prepričana, da je bilo bolje tako. :)

Štartali smo v Bohinjski Bistrici in se po 1,5 km ravnine zapodili v precej strm odsek. Začela sem zelo po pameti, da mi ni bilo že od začetka preveč težko, vedela sem namreč, da je del, ki ga nisem poznala, zelo strm. Najbolje ga je opisal Chef: “Nekaj strmin je ubijalskih, zato tale vzpon manj pripravljenim strogo odsvetujem. Utegne se zgoditi, da bo bicikel pristal v grmovju.” :)

Noge so se mi super vrtele, žal pa nisem imela ob sebi nobene skupine, ki bi mi olajšala vožnjo po ravnini pred drugim strmim delom. Strmine, ki so sledile, so bile resnično ubijalske. Sicer se ne štejem med manj pripravljene, a sem vseeno kar nekajkrat pomislila, da bi bicikel odložila v grmovje. :) Sama sreča, da je bilo tam ob cesti ogromno navijačev, ki so nas spodbujali in malo odtegnili pozornost od trpljenja. Najbolj me je razveselil prijatelj Kalček, ki je na nastrmejšem delu tekel ob meni. :) Pred ciljem je bilo še nekaj ravnine, kjer sem iztisnila še zadnje atome moči in veliko bolj suverno zmagala kot lansko leto. :) Klanec naj bi bil zaradi številnih menjav ritma najbolj primeren za kronometriste. :) :) Tudi med moškimi je zmagal odličen kronometrist Robert Vrečer. Pri ženskah je z drugim mestom presenetila Aja Opeka, tretja pa je bila Živa Verbič.


Foto: Rado Kocjančič

Glede na to, da mi na zadnjih dirkah ni šlo tako, kot bi si želela, niti približno nisem pričakovala, da mi bo tudi letos uspelo osvojiti majico državne prvakinje v vzponu, zato sem bila uspeha zelo vesela. Včasih sproščenost prinese najboljše rezultate. DP v vzponu sicer nima prav velikega pomena v kolesarstvu, vedno pa manjka tudi daleč najboljša klančarka Polona, a no… Malo motivacije vedno prav pride!

V naslednjih tednih bo moj trening posvečen predvsem kronometru. Izbrana sem namreč v ženski del reprezentance (+ Polona Batagelj in Alenka Novak), ki bo Slovenijo zastopala na svetovnem prvenstvu na Danskem (19.-25.9.). Svetovno prvenstvo je cilj vsakega športnika in zelo sem vesela, da se ga bom lahko udeležila, zato bom v tem mesecu vse podredila pripravam nanj.

Do takrat pa nas v tem mesecu čakajo še tri domače dirke: kriterij Okoli Grma, Bambi dirka in kriterij Medvode, 4.9. se bom udeležila kronometra Fardelli v italijanskem Bergamu, 11.9. dirkamo v italijanskem mestu Nove, od 13. do 18.9. pa bomo z reprezentanco na etapni dirki Giro della Toscana, ki jo bom verjetno predčasno zaključila zaradi odhoda na Dansko. Tam bo kronometrska preizkušnja 20.9. in cestna dirka 24.9.

Držite pesti, da bi zadnji mesec letošnje sezone minil čim bolj uspešno!

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 20.08.2011

Ojla!

Na lanskem trojčku smo se dogovorili, da letos odpeljemo Slovenijo po diagonali, od Hodoša do Pirana oz. po našem spremenjenem načrtu do mejnega prehoda Sečovlje, kar znese slabih 370 km in 2600 višinskih metrov.

Dan pred izvedbo ture smo se pripeljali v Hodoš, kjer smo si prav po skavtsko sami pripravili večerjo in zajtrk, spali v ti. “študenskem” domu in se imeli prav fletno. Kolesarke se odlično znajdemo tudi v kuhinji, če je treba. :)

Na dolgo pot smo štartali že ob 6h zjutraj, ko ni bilo še prav nič vroče, do prvega polnjenja bidonov v okolici Maribora pa smo se vsi že dobro ogreli na prekmurskih ravnicah. V Celju nas je čakala pašta, na Trojanah je dišalo po krofih, a so nam naši spremljevalci ponudili le palačinke, sendviče in banane :) , v Ljubljani pa smo polnili energijske zaloge s čokoladnimi žepki. V Planini se nikomur več ni dalo jesti, na Kozini smo si zaželeli kave in kokakole, ob Obali pa le čim prejšnjega prihoda na cilj. Na tako dolgi poti je zelo pomembno redno hranjenje in pitje, da se ti vse skupaj ne začne prehitro upirati, pa je treba jesti čim bolj raznoliko in navadno hrano ter čim manj umetnih gelov in ploščic.

“Stara” cesta čez Slovenijo je do začetka vrhniškega klanca pretežno ravna, od tam naprej pa čez Notranjsko in Primorsko precej razgibana, tako da je bila zadnja tretjina po profilu najtežja. Po dobrih 200 km pa so bile težke tudi noge. No, moje so se v Planini začele prav odlično vrteti in kačje ride sem preletela z največjim užitkom. :) Prav tako ves ostali del poti čez Primorsko.

Da na obalni cesti med Koprom in Izolo ne bi naredili prevelike gneče, smo izbrali staro šmarsko cesto, se spustili do MP Dragonja in nato do MP Sečovlje, kjer je bil naš uradni cilj. Celotno pot nas je prevozilo 15: 6 kolesark + naši trije spremljevalci Dule, Gorazd in Rado, ostali del zasedbe so sestavljali sponzorji, ki se tudi sami aktivno vozijo s kolesom, dodatnih pet pa se nam je pridružilo od Ljubljane do morja. Katja, Matic in Zdenko so skrbeli, da nismo bili lačni in žejni. :)

Od tam smo odpedalirali še do Lucije, kjer smo si privoščili zasluženi skok v morje, prelep sončni zahod in odlično ribjo večerjo. :P

Slovensko diagonalo je preživela tudi Garminova baterija, tako da si našo pot lahko ogledate tukaj. Za skoraj 370 km dolgo pot smo potrebovali 11 ur, ki pa so v dobri družbi zelo hitro minile. Kljub temu ali prav zaradi tega sem se ponovno spomnila, kako zelo je Slovenija lepa!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 19.08.2011

Ojla!

Naša nova in najmlajša članica Urška mi je vzela kozo, a pravijo, da je vse za nekaj dobro. Dobila sem popolnoma novo zverino. :)

Komaj čakam, da jo udomačim! ;)

SCOTT Plasma 10 2011

lp, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 15.08.2011

Ojla!

Medtem ko nimamo na sporedu ravno veliko dirk, ostane nekaj časa tudi za tako imenovane panoramske ture, ki služijo tudi kot vzdržljivostni trening. V preteklih dveh mesecih sem si jih privoščila kar nekaj, zato jim bom v prihodnjih objavah namenila nekaj pozornosti. Mogoče ob tem dobite kakšno idejo za poletni izlet. :)

Kolo imam rada tudi zato, ker z njim lahko z malo domišljije spoznam veliko novih krajev, ki jih z avtom najbrž ne bi nikoli obiskala. Že v svojem prvem letu na cestnem kolesu, me je Chef peljal na Soriško planino in Jamnik. Takrat sva iz Ljubljane navtela skoraj 180 km, zato sem se tokrat odločila za krajšo različico iz Železnikov + Pokljuko.

V zgodnjem jutru sem se iz Železnikov odpeljala proti Petrovemu Brdu, saj je direktna cesta na Soriško planino trenutno zaprta. Cesta, ki ločuje Gorenjsko in Primorsko me je navdušila predvsem zaradi tega, ker nisem srečala niti enega samega avtomobila! Neprecenljivo! Od tam sem se povzpela mimo prečudovite Zgornje Sorice…

…do Soriške planine (1307 m), ki pa me tudi tokrat ni preveč navdušila.

Navdušil pa me je spust v Bohinjsko Bistrico!

Tam je bila gneča, zato me ni pretirano mikalo, da bi se odpeljala do jezera, ampak sem jo hitro mahnila proti Pokljuki. Ta strmo različico ceste, po kateri bo šlo tudi sobotno državno prvenstvo v vzponu, sem na žalost zgrešila (oz. sem si doma slabo pogledala na zemljevidu, kje poteka) in šla po ta položni. Sicer je lepa, vleče se pa kot ponedeljek! Na vrhu me je pričakala pokljuška idila…

Spust proti Bledu se začne z nekaj kilometri zelo zelo slabe ceste, a nadaljevanje vseeno pusti dober vtis. :) Malo manj mi je bila všeč gneča na cesti, na Bledu pa seveda tudi, zato sem šla kar hitro po urejeni kolesarski poti do Lesc in nato proti Kropi.


Čez Savo Dolinko


150 m nad Kropo

Odkar sem bila nazadnje tu, sem kar pozabila, kako lepo je. In kako strm je vzpon na moj tretji gorski cilj, Jamnik. Vseeno pa sem ga prevozila neprimerljivo lažje kot pred štirimi leti s Chefom. :) Spust čez Dražgoše v Železnike je pa kar prehitro minil. :) Navrtela sem 107 km in dobrih 2300 višincev.

Še zemljevid poti:

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Objavil tjasarutar 15.08.2011

Ojla!

Zadnji vikend v juliju smo se v okviru slovenske reprezentance udeležile dirke Sparkassen Giro (1.1) v nemškem mestu Bochum, ki je dobrih 1000 km oddaljeno od Ljubljane. To je ena redkih dirk, kjer na isti progi tekmujemo ženske in moški, a seveda vsak posebej.

V soboto popoldan naj bi vozile 50 km dolg kriterij, vendar smo tik pred štartom izvedele, da bomo dirkale le na končni cilj. 30 kratkih krogov po mestu je bilo zelo hitrih, vendar se ni dogajalo prav veliko. Že na začetku sta pobegnili dve kolesarki, ki sta si privozili dovolj veliko prednost, da ju do cilja nismo ujeli. Imela sem zelo dobre noge in tudi vozila sem se v ospredju, v ciljnem šprintu pa se žal kot ponavadi nisem najbolje znašla in zasedla 45. mesto.

Za nami so na istem krogu tekmovali izbrani moški v disciplini Dernyrennen, ki je najbrž specifična za Nemčijo. Vsak kolesar ima svojega “motorista”, ki mu nudi zavetje. Zmaga tisti, ki ima najhitrejšega, baje pa je že vse vnaprej dogovorjeno. Vseeno pa je bilo zelo zanimivo za pogledat. :) Med izbranimi kolesarji pa je bil tudi aktualni zmagovalec Tour de France, Cadel Evans.

Ta glavna dirka je bila v nedeljo. Zjutraj so začeli rekreativci, potem ženske in nazadnje moški. Med ogrevanjem smo si z Živo in Ajo hotele ogledati krog, pa smo po pomoti zapeljale na rekreativnega in skoraj zamudile štart. :( 15 km dolg krog z dvema gorskima ciljema smo odvozile 6x, kar je zneslo slabih 90 km in skoraj 1000 višinskih metrov. Spet sem imela super noge in se večino časa vozila v ospredju. Tudi na gorski cilj sem šprintala in bila na koncu 5. v razvrstitvi, a v zadnjih kilometrih dirke se tudi tokrat nisem znašla in v šprintu zasedla 49. mesto. :(

Ves ta strah, ki me spremlja že celo sezono, ko se na dirki začne dogajat, me je kar malo spravil v slabo voljo, a upam, da me bo v jesenskem delu sezone minil.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark