Tjaša Rutar

Pozdravljeni!

Že dolgo se nisem nič oglasila in v tem času se je veliko spremenilo. Svoj kolesarski blog bi z lahkoto spremenila v gospodinjski kotiček. Že pred začetkom lanske sezone, ko sem največjo možno količino časa posvetila kolesu, sem se namreč odločila, da bom po koncu sezone zaključila kolesarsko dirkaško kariero, če na dirkah ne bom dosegla kakšnega večjega koraka naprej. Na kronometrih mi je to sicer kar dobro uspelo, na cestnih dirkah, ki sestavljajo večino tekmovalne sezone, pa se ni nič bistvenega spremenilo. Še vedno me je bilo preveč strah vožnje v skupini, spustov, dirkanja po mokri cesti, reskiranja… Brez tega pa se enostavno ne da doseči rezultata.

Ker nisem več rosno mlada, se mi je zdelo pomembnejše, da naredim kaj za svojo prihodnost. Težko je namreč intenzivno trenirati in dirkati, delati, da to sploh lahko počneš, študirati… in imeti ob vsem tem še kaj časa za najbližje. Šport na tako vrhunskem nivoju zahteva celega človeka 24 ur na dan. Ker te možnosti nisem imela, je vse skupaj preveč črpalo mojo energijo in na zadnje dirke sem odhajala z muko, brez motivacije. Temu primerni so bili rezultati.

Po končani sezoni sem se odločila izkoristiti priložnost za redno zaposlitev in zaključiti dirkaško kariero. Do začetka decembra, ko sem v klubu oddala kolo, sem se še nekaj malega vozila, nato sem si privoščila najdaljšo kolesarsko pavzo doslej, ki še kar traja. Konec junija me namreč čaka čisto nova preizkušnja in upam, da nova zmaga. Zagotovo bo pomembnejša od tiste, ki sem je bila vajena vsako leto ob tem času (DP kronometer), ker bova s Kristijanom dobila otroka.

Temu primerno je moje športno življenje. Na srečo nimam nobenih resnih nosečniških težav, vseeno pa ne športam skoraj nič, ker sem kronično utrujena. Kar ne morem verjeti, da sta vsa moč in kondicija v trenutku izpuhteli, a sem prepričana, da bo kmalu dovolj časa in priložnosti, da ju dobim nazaj. Kolo sicer zelo pogrešam, dirkanja pa niti malo.

Vem, da bo nova vloga popolnoma spremenila moje življenje, vendar se tega zelo veselim. In komaj čakam, da spoznam junaka ali junakinjo, ki veselo brca v mojem trebuhu. Po mojih genih sodeč, bo zagotovo kronometrist/ka!

Lep pozdrav do naslednjič!

Tjaša