Pozdravljeni!

Že nekaj let sem si želela iti enkrat “na polno” na svoj najljubši hrib, 1396 m visoko Učko v hrvaški Istri. Tako na hitro, brez opreme, postankov in družbe. Ko sem odkrila razpis za 1. gorski tek Učka Vertical, sem se odločila, da bo to prava priložnost. Na tekmi je vedno lažje dati vse od sebe, kot če bi se odpravila čisto sama. :)

Ko sem nekoč spremljala gorski tek na Grintovec, se mi je ves čas zdelo, da večina itak bolj hitro hodi kot teče in s tako idejo sem se tudi sama lotila skromnih priprav. Res skromnih. Poleg vozičkanja sem šla v mesecu dni točno 8x na Nanos. V glavnem počasi, ta zadnjič pa malo hitreje in 2x zapored, da sem naredila vsaj nekaj čez 1000 višinskih metrov in si s tem približala zahtevnost Učke (1400 višinskih metrov v 7,7 km). V upanju, da vrh dosežem v manj kot dveh urah.

Tekmo smo začeli v slabem vremenu, a zelo sproščenem vzdušju, kljub temu da sem bila sama nekoliko živčna. Predvsem zato, ker se mi je zdelo, da sem premalo trenirala in se mogoče prehitro odločila za ta podvig. Ker vsakemu (bivšemu) tekmovalnemu športniku ostane nekaj tekmovalnega duha in si nikoli ne želi razočaranja. Nasmejala sem se, ko je eden izmed udeležencev pripomnil, da bi bili na kolesarski dirki postavljeni do milimetra za štartno črto, medtem ko tu nikogar ni motila metrska razdalja med črto in prvimi tekmovalci. :)

Prvi kilometer po kampu Medveja je bil pretežno ravninski in zame težji kot vsi naslednji, saj tekla nisem že celo večnost. Mislim, da se je tu ustvarila tudi največja selekcija med tekači in ne-tekači. Pristala sem nekje v drugi polovici vseh stotih udeležencev. Na začetku vzpona po ozki planinski poti nisem mogla kaj dosti prehitevati. Presenetilo me je, da gorski tekači dejansko tečejo na vsakem malo položnejšem delu. :) Na drugem kilometru sem to poskusila tudi sama, a se je poskus na mokrem kamnu nesrečno končal s padcem direktno na koleno. Le adrenalinu se lahko zahvalim, da do konca nisem občutila bolečine, vse naslednje položne odseke pa sem raje hitro prehodila. In vmes še poslikala megleno jesensko idilo. :)

Vse skupaj mi je minilo kar hitro in niti ne tako naporno. S časom 1:35:50 pa sem bila na cilju izjemno zadovoljna, saj sem presegla svoja pričakovanja. Z uvrstitvijo (7. mesto med ženskami in 40. med vsemi) malo manj, a se zavedam, da so bile vsaj prve štiri izjemno dobre gorske tekačice, poleg tega pa verjetno ni nobena tako malo trenirala ali pred štirimi meseci rodila… Tako da nekaj dinamita je še vedno v meni. :)

Najbolj pa sem bila vesela svojih navijačev, še posebej Špelce, ki odlično prenaša vse moje nore ideje. :)

Za naprej mi je ostal le še en športni izziv – preteči maraton -, a ta bo ostal najmanj za naslednje leto.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

2 komentarjev na temo “Učka Vertical”

    chef
  1. chef pravi:

    Bravo!

  2. pohajalka pravi:

    Najlepše od vsega pa je rezultat preko lastnih pričakovanj. To je kot kepa zlata, svetlo, sijoče.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !