V zgornji tabeli lahko vidite mesečni pregled mojega treniranja v letošnjem letu. Gre zgolj za številke, ki ničesar ne povedo o težavnosti ali kvaliteti prevoženih kilometrov, a o tem itak govorijo letošnji rezultati.

Opomba: Z zeleno so označeni dnevi, ko zaradi višje sile nisem trenirala, z rdečo so označeni nekolesarski treningi, krepko obarvani pa kilometri na dirkah.

Zanimivo je, da sem bila pred DOSom povprečno vsak drugi dan na kolesu (če izključimo januar, ker sem se šele konec meseca začela pripravljati), po DOSu imam pa bolj malo nekolesarskih dni. Nekaj zaslug za to ima lepše vreme in daljši dan kot pozimi, drugi razlog pa je ta, da sem pred DOSom bolj vestno spremljala svoje počutje in če sem bila utrujena, nisem šla na kolo (tudi če mi je CHEF ukazal, da moram ), dokler se nisem dobro počutila. Včasih je bilo dovolj nekaj dni, drugič sem potrebovala ves teden. Zdaj temu ne posvečam več tolikšne pozornosti in kolesarim bolj zaradi veselja.

Med pripravami na DOS sem v glavnem delala samo ture, daljše od 100km, zdaj pa se kdaj odpravim na kolo tudi samo za eno uro, daljših tur pa je precej manj.

Po teh rekordnih številkah (lani 10.000 km in 100.000 višincev) pa je prišel čas, ko se mi zdi, da sem končno utrujena. Moje uspešne tekmovalne sezone je torej konec. Udeležiti se nameravam še vzpona na Predmejo in Nanos ter maratona Labin (na Hrvaškem), vendar bolj zaradi odlične organizacije in dobre družbe kot zaradi dobre forme.

Vsekakor se bom še vozila s kolesom, dokler bo vreme naklonjeno. Moji treningi so zadnji mesec usmerjeni predvsem v učenje hitrejše vožnje na spustih, zato se skoraj vsakodnevno povzpnem na “hišni” klanec do Kaktusa (10,7 km, 625 vm) in stremim k temu, da bi ga nekoč navzdol odpeljala v manj kot 14ih minutah… Ne gre mi še dobro, a vsak teden bolje!

Poleg tega bi rada letos odpeljala še epski krog okrog Ilirske Bistrice, ki bo vključeval vse okoliške vzpone. Predvidevam, da bo treba prevoziti okrog 160 km in 3000 višinskih metrov.

Največji dosežek poletja pa je dejstvo, da sem spet spravila na kolo Mateja. Ko je bil prvič po 13ih mesecih kolesarske pavze na kolesu, sem ga še uspela prehiteti, dva tedna pozneje pa je bil že prehiter zame. Kolesarski fenomen! Ponosna sem, da je bil vodja DOS ekipe.

Zjutraj me je tik pred budilko zbudil vrhunec nočne nevihte, ki je obetal vse prej kot lep dan. Enkrat za spremembo sem se odločila verjeti optimistični vremenski napovedi in upala, da se tokrat niso zmotili. Na poti proti Bovcu so sončni žarki iz kilometra v kilometer bolj prepričljivo prebadali oblake, pogled na zasnežene vrhove pa je oznanjal, da se bomo na vrhu mogoče lahko kepali.

Pri skavtih so nas učili, da skavt ne pozna dobrega in slabega vremena, pozna le dobro in slabo opremo. V mrzlem Logu pod Mangrtom, štartnem mestu vzpona, sem seveda ugotovila, da sem toplo windstoper jakno brihtno pozabila doma! Pa no, kar ne ubija, krepi… tako pravijo!

Sicer se na sliki ne vidi, kaj piše na tabli ob desnem robu ceste, a predvidevam, da je delo domačinov: “Mjerkite kulsarji!” Glede na to, da vmes ni ločila, je lahko namenjena voznikom, ki morajo paziti na kolesarje, ali pa kolesarjem v opozorilo pred strrrrrrmim klancem.

Štart dirke je bil za eno uro prestavljen, da je sonce lahko pospešeno opravljalo svoje delo: segrelo ozračje na kaj več kot eno stopinjo Celzija in stopilo čim več od petih centimetrov snega. Sredi avgusta!! Mrzlo pa je bilo tudi v (senčni) dolini in ogrevanje pred dirko je vsaj pri meni doseglo zgolj hladilni učinek. Nekdo mi je še sladoled ponujal! Tik pred štartom je k dvigu temperature nekoliko pripomogla tekmovalna nervoza.

Ob 11h smo končno prebili štartno linijo in se vsak po svojih sposobnostih zapodili v klanec v želji, da bi uri vzpenjanja dodali čim manj minut. Sama sem štartala prehitro, na žalost pa mi je to postalo jasno šele nekje na šestem kilometru, ko me je prehitela odlična klančarka Katja Šorli. Hm, na četrtem zobniku je šla kot za šalo mimo mene, medtem ko sem jaz že videla zvezde v najlažji prestavi. In to še pred najbolj strmim delom, kjer so po plazu z direktno cesto skrajšali nekaj serpentin… Priznam, za trenutek se je moja psiha spustila v globino!

“Okej, Tjaša, do zdaj si dirkala, zdaj pa lepo po pometi do vrha,” sem si rekla in s panoramsko hitrostjo nadaljevala proti cilju. Nisem imela ne volje ne moči, da bi šla hitreje. Naprej pa so me poganjali prelepi razgledi na okoliške vrhove in doline. Tudi vsak izmed petih izklesanih tunelov, ki so bili tokrat opremljeni z baklami (ampak se vseeno ni videlo nič več kot luknjo na koncu), je imel poseben čar, predvsem pa se je v njih zmanjšal naklon klanca. Ob cesti je bilo tudi veliko navijačev, ki so mi napovedali tretje mesto.

Pozabila sem na trpljenje in zadnji kilometer celo solidno odpeljala, a to ni bistveno pripomoglo k izboljšanju rezultata. Sicer pa je bilo to zadnje, s čimer bi se na vrhu obremenjevala, saj je bilo okrog preveč lepih stvari.

Spust v dolino (šele po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj) je bil mrzel, v tunelih pa tudi malo adrenalinski. V temi človek kar izgubi občutek za ravnotežje… V dolini smo se še okrepčali z neko čudno čorbo, a po epskem vzponu, med katerim sem razmišljala predvsem o tem, kako šibki smo pred naravo, in po sestrinem SMSu, da so jo gorski reševalci pripeljali iz Bavškega Grintovca, mi je bilo čisto vseeno kaj jem… in kako dobro/slabo sem vozila… Samo da sem živa!

Lepotec, še pridem!

PS.
1. Rezultati
2. Reportaža kluba Polet
3. Ker če je kdo žilav, je to kolesar

Maraton Dolomiti je baje največji evropski gorski maraton, v daljši različici (138 km) s premaganimi 4200 višinskimi metri preko dolomitskih gorskih prelazov pa verjetno tudi eden izmed težjih. Na voljo sta še 55 in 106 km različici, vendar tudi slednji nista preprosti. Poseben je prav gotovo tudi zaradi množične udeležbe, štartalo nas je namreč okrog 10.000, prijave pa so se zaljučile že nekaj mesecev nazaj.

Sama nisem bila prijavljena, ampak sem nameravala s Peloton ekipo tja, medtem ko bi oni dirkali, pa bi se sama potepala naokrog. Nekaj dni prej pa se mi je ponudila priložnost, da bi šla vozit namesto ene iz bicikel.com ekipe, ki je odpovedala udeležbo. Ni mi bilo treba 2x reči.

Poleg odlične organizacije me je očarala lepota mogočnih gora, čudoviti razgledi in frišne gorske temperature, predvsem pa ravno prav strmi klanci čez gorske prelaze. Tokrat smo odpeljali Passo Campolongo (1875 m), Passo Pordoi (2239 m), Passo Sella (2244 m), Passo Gardena (2121 m), Passo Giau (2236 m) in Passo Falzarego (2117 m). Skupaj se je nabralo okrog 4100 višinskih metrov, ki sem jih navzgor odpeljala optimalno, navzdol pa v glavnem v strahu. Na koncu sem zasedla 14. mesto med nekaj čez 200 kolesarkami, s čimer sem seveda zelo zadovoljna. Gremo pa baje že letos še enkrat prevozit prelaze, za katere je tokrat zmanjkalo časa. Komaj čakam!

Garmin pa je narisal tole:

Hm, priporočam odlično Chefovo (nekolesarsko) fotoreportažo o Dolomitih:
Dolomiti
V okopih iz I. sv. vojne
Z Italijani je težko

Eden izmed težjih slovenskih maratonov pa je prav gotovo Maraton okoli Kamniško-savinjskih Alp. V 130ih kilometrih se preko treh gorskih prelazov (Jezerski vrh, Pavličevo sedlo, Črnivec) nabere 2000 višinskih metrov.

Do vznožja Jezerskega sem se držala v zavetrju. V Preddvoru sem malo zaostala zaradi skupinskega padca pred mano, vendar me je potem nepoznani prijazni kolesar privlekel do glavnine. Včasih mi je prav nerodno, ko kdo prileti mimo in reče: “Trma, pejt za mano,” jaz pa sploh ne vem, kdo je to. Ampak vseeno izkoristim ponujeno in se zahvalim za zavetrje.

Spusti iz gorskih ciljev si tudi tokrat niso zaslužili pozitivne ocene, nad vzpenjanjem pa nimam pripomb. Na Jezersko sem se še malo šparala, Pavlič je itak tako strm, da si vesel, če se le premikaš naprej, na Črnivec pa se mi je kar malo utrgalo in pod 15km/h ni padlo niti na najbolj strmih delih. Sem samo prehitevala in upala, da ne bom zaradi tega komu preveč znižala ega..

Spust s Črnivca je bil še najbolj soliden izmed spustov. Mogoče zato, ker je to klanec, ki sem ga v življenju največkrat prevozila, pa poznam vsak meter, mogoče pa zato, ker sem si že zelo želela v cilj. Čeprav naj maraton ne bi bil tekmovalen, so me vseeno razglasili za najhitrejšo žensko.

Naša skupina drvi proti Črnivcu

Po maratonu Alpe sem odšla na morje, kjer je bilo sicer lepo, a brcanja v klance nikakor ne bi zamenjala za ležanje na plaži. Nisem tipična ženska.

Zdaj pa si bom privoščila vsaj mesečno dirkaško pavzo, da si nekoliko odpočijem, vsem navijačem pa ob nedeljah dopoldne ne bo treba več stiskati pesti in pošiljati spodbudnih SMSov, za katere se vam seveda najlepše zahvaljujem.

Lep kolesarski pozdrav iz Dobropolj!

Tjaša

Na nedeljskem vzponu na Mašun mi je seveda uspelo doseči svoj cilj - Jerneju sem že po petih kilometrih suvereno pobegnila in do cilja me ni mogel ujeti. Priznal je, da sem bila boljša (za 50 sekund), jaz pa moram priznati, da sva oba dobro vozila. Pribrcala sem ženski rekord na Mašun (0:29:37) in 41. mesto absolutno.

Dan državnosti sem preživela na Goriškem. Na 18 km dolgi trasi Solkan-HE Plave-Solkan je bilo državno prvenstvo v kronometru. Ta kolesarska disciplina mi še posebej leži, saj sem zelo močna na ravnini (kljub temu da nimam prave opreme). S povprečno hitrostjo 39,9 km/h (uf!!!) mi je uspelo zmagati. Čeprav sem imela namen po kronotu odpeljati še eno epsko turo tam okrog, sem šla na koncu s klubsko prijateljico Mojco samo na Sv. Goro. Namesto da bi kaj zmolili, sva potiho preklinjali prestrm klanec in vročino.

V nedeljo bom nastopila na dolomitskem maratonu. Ker sem to izvedela šele včeraj in se zato zadnje čase niti približno nisem pripravljala na 138 km dolgo turo s 4190 m višinske razlike, upam, da mi uspe pribrcati do cilja.

Se oglasim, ko pridem nazaj, do takrat pa lep pozdrav!

tjaša

Težave:

- 20 minut pred štartom, ko bi morala že biti na čim boljši štartni poziciji, je Borut med pumpanjem ugotovil, da ima moja sprednja guma le še nekaj minut življenjske dobe pred eksplozijo. Na hitro sva poiskala uradnega serviserja, ki jo je zamenjal in mi omogočil, da sem se tri minute pred deveto skupaj s tremi “lokomotivami” postavila nekam na sredino živčne kolone. Še nikoli nisem štartala tako zadaj.

- Vožnja do letečega starta na Brezovici je bila hitra in polna nepredvidljivih situacij. Prebili smo se v ospedje, med tem pa videli ogromno padcev. Sredi vrhniškega klanca sem tudi sama naletela na enega in postala del njega. Nanj me bo še nekaj časa spominjala ogromna črnica na desnem stegnu, na kolesu pa na srečo ni pustil posledic. Psihološko pa me je takrat nekoliko sesulo in nisem takoj ulela pravega ritma vožnje. Brez pomagačev bi do Godoviča ravno prav zatrokirala. Še iz DOSa nimam spomina na takšno trpljenje.

- Ker se ne znam spuščati, smo do Cerknega izgubili skupino, v kateri je bila konkurentka Petra. Obljubim, da bom nekaj treningov namenila izključno učenju vožnje na spustih!

- Okrog Škofje Loke mi je zmanjkalo pijače in posledično so me začeli grabiti krči v obeh nogah, vztrajali pa so vse do cilja. Vseeno sem s stisnjenimi zobmi sledila Borutu, na žalost pa sva bila v taki skupini, kjer so se na čelu menjavali le trije, s takim načinom pa ni bilo mogoče ujeti skupine pred nami.

Pa nič hudega! Z drugim mestom generalno in prvim v svoji kategoriji sem čisto zadovoljna, še bolj pa z nagradnim Garmin Edge 305HR. Po dolgem času ena uporabna nagrada! Vodstvo KK Postojna pa se je super potrudilo, da smo se tudi po maratonu imeli lepo.

Prav tako sem zadovoljna z vožnjo na Kladje, prelaz med Primorsko in Gorenjsko. Vozila sem ga le dve sekundi slabše kot zmagovalka.

Utrujenost s Franje je hitro popustila in ta teden sem že pridno trenirala za domači Vzpon na Mašun, ki bo jutri ob 10h. Premagati želim kolesarskega prijatelja Jerneja. Se priporočam za držanje pesti, sama pa bom dala vse od sebe, kot ponavadi!

LP, Tjaša

Matej, v imenu Trmastega tima ti želim še veliko uspešno doseženih ciljev na vseh življenjskih področjih. Tudi pot do njih zna biti ekstremno naporna. Ampak tvoja prisrčnost, nagajivost, energičnost in odločnost je brez konkurence!

Srečno pot!

Po sobotnem zborovem koncertu in večerji, ki se je zavlekla dolgo v noč, je bila nedeljska jutranja borba z budilko precej neuspešna, počutje po tem, ko so me končno spravili iz postelje, pa precej podobno tistemu po zadnjem spanju na DOSu. Ko sem se dobro zavedla, da me čez dobro uro čaka dirkanje na Vzponu za brkinski pokal, ki je del maratona Brkini, pa bi dan najraje prespala.

Sado-mazo občutek pa je del kolesarjevega življenja, tako da sem se kar hitro zbrihtala in letela na štartno mesto. Pogled na Vieno Balen, hrvaško državno prvakinjo v MTB in cestnem kolesarstvu, ki me je premagala na zadnji lanski dirki, mi je pognal v kri ravno prav dirkaškega adrenalina.

Doma sem na hitro pojedla še zajtrk in se s testnim Specialized-om odpravila na intenzivno ogrevanje. Štartala nisva najbolj v ospredju, a sva se tja kar hitro prebila. V dobropoljski klanec je letelo še hitreje kot na DOSu, vedela sem namreč, da me tam čakajo zvesti navijači in Marjana, Matej, Tomaž ter Valter, člani DOS ekipe. Potem mi je prva skupina tekmovalcev ušla, za rit pa se mi je prilepila Viena.

Žensko dihanje za hrbtom sem poslušala vse do Pregarja, 2 km pred ciljem vzpona za brkinski pokal. Tam so se začeli tudi najbolj slastni brkinski klanci, ki so mojo konkurentko nekoliko zdelali, sama pa sem si do cilja pridobila približno minuto prednosti in na cilj prispela kot prva ženska in po uradnih a precej pomešanih rezultatih 14. izmed 190 tekmovalcev. Skoraj kot na DOSu.

Preostalih 45 netekmovalnih kilometrov maratona sem uživala v zavetrju brezhibno oblikovanih moških kolesarskih zadnjic in se z najhitrejšimi pripeljala v cilj. Organizatorji so kljub težavam z rezultati poskrbeli za odlično vzdušje na ciljnem prostoru, za senco pod šotorom in dovolj mrzlega piva, kar je bilo dovolj, da smo domov odšli zadovoljni.

lp, tjaša

Ja, itak! Pa dober, lahek, dobro vodljiv, udoben, hiter……

Naslednjih 14 dni bo prebival pri nas doma in upam, da bom lahko čim bolje stestirala, kako se obnese na dolge proge. Danes me je očaral!

PS. Se opravičujem za nekvalitetno sliko. Se je že mračilo, moj telefon pa v taki svetlobi slabo deluje.