Pozdravljeni!

Zadnje dirke, ki smo jih odpeljale, so bile v prvi vrsti kratki in hitri treningi, dirkanje na razultat pa je bilo v drugem planu. To še posebej velja za prvi dve, ko smo dirkale s fanti, na tretji pa smo imele svoj štart.

27-8-2011, Kriterij Okoli Grma, Novo mesto

Trasa kriterija je bil 1.100 m dolg krog okrog osnovne šole Grm, ki se je začel s kratko ravnino, nadaljeval s hitrim spustom in zaključil s 300 m dolgim vzponom. Prevoziti smo ga morali 20x, pri čemer je vsak 4. krog prinašal točke. Že na ogrevanju mi je bil krog zelo všeč, malo manj pa mi je bila všeč visoka temperatura ozračja ~ 38˘C!

Štartale smo z mlajšimi mladinci, ki smo jim tokrat kar dobro sledile. Par kolesarjev je že na začetku pobegnilo in tako je za glavnino ostalo bolj malo točk, a je bil vsak 4. krog vseeno zelo hiter. Vozila sem se v zavetrju glavnine. V zadnji tretjini dirke sta se tik pred mano dva fanta zapletla in padla, tako da sem se pred ciljnim vzponom mogla ustaviti, glavnina pa mi je na žalost ušla. V naslednjih krogih sem jih lovila, a mi je to uspelo šele tik pred ciljem. Kljub temu sem s svojo vožnjo zelo zadovoljna, ker sem imela res dobre noge. Dirko sva izmed 11ih deklet končali le midve z Ajo.

28-8-2011, Bambi dirka, Šenčur

Dirka je organizirana za rekreativce, a so letos na štart povabili tudi ženske elite. Če odštejem maratone, že kar nekaj let nisem vozila na rekreativni dirki in nisem točno vedela, kaj nas čaka. Štartale smo s ta srednjo starostno skupino mastersov, dobrih 5 km dolg krog okrog Voklega pa je bilo treba prevoziti 8x. Dirka se mi je zdela v osnovi zelo dolgočasna: razen pobega dveh kolesarjev že v prvem krogu, se ni dogajalo čisto nič, tako da mi ni bilo težko krožiti v glavnini, kljub temu da smo imeli kar visoko povprečno hitrost (42,5 km/h). Tik pred ciljem sem malo potegnila, potem pa se umaknila, da je šla grupa mimo, ker se v ciljnem šprintu nisem hotela izpostavljati nevarnosti pred padcem. Med ženskami je zmagala naša Aja. :)

Žal je v drugem krogu prišlo do skupinskega padca, ki ga je povzročila neprevidna vožnja kolesarke. Pri tem je tudi večina naše ekipe odstopila zaradi poškodb ali uničenih koles. :( Že med dirkanjem, pa tudi potem, je bilo čutiti vsesplošno moško nastrojenost proti nam, češ da smo vsega krive, da se nikoli ne bomo znale voziti s kolesom, ker to obvladajo samo oni, in če nas ne bi bilo tam, bi bilo seveda vse drugače. Brez ženske prisotnosti najbrž še nikoli niso padli?!

Padci so žal del kolesarskih dirk in padajo ženske, moški, rekreativci, profesionalci, stari in mladi, izkušeni in neizkušeni. Dovolj je le trenutek nepozornosti… Nihče pa ne pade rad ali celo nalašč, še bolj pa upam, da nihče nalašč ne povzroča padcev, zato me je taka nestrpnost in nesramnost rekreativcev zelo razočarala in nimam ravno želje, da bi se takih dirk še udeležila (kljub sicer dobri organizaciji). Težko verjamem, da bodo kdaj sprejeli, da se lahko sem pa tja tudi kakšna ženska vozi tako hitro kot oni. Moški ego pač…

30-8-2011, Kriterij Medvode

Kot sem že omenila, smo v Medvodah ženske imele svoj štart, dirkale pa smo na končni cilj. Upam, da bo v prihodnosti tudi za nas postal pravi kriterij in da bomo vozile nekoliko več krogov, saj je 15 x 600 m čisto prehitro minilo. :) Ker smo članice Kluba Polet Garmin številčno prevladovale, je bil naš cilj, da osvojimo prva tri mesta. Pred dirko smo skupaj s trenerjem sestavile taktiko, ki jo je bilo seveda treba med dirkanjem nekoliko prilagoditi situaciji. Vse smo zelo dobro opravile svojo nalogo in prepričljivo zmagale (1. Živa Verbič, 2. Urška Kalan, 3. Aja Opeka). :) Sama sem osvojila 4. mesto, a sem bila z vožnjo, nogami in razpletom zelo zadovoljna. Tudi vzdušje ob progi in dirkanje v soju luči sta dodala svoj čar.

Ta teden me čakata še dva intenzivna treninga na kozi, v nedeljo pa bom ponovno nastopila na 25 km dolgem kronometru Memorial Davide Fardelli v italijanskem Bergamu. Imam boljše kolo, novo pozicijo na njem, močnejše noge, večjo motivacijo in boljšo tehniko vožnje kot lani, tako da je moj cilj predvsem zmanjšati zaostanek za zmagovalko.

Držite pesti zame in za Urško, ki bo tekmovala na nekoliko krajši progi med mladinkami!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Za nami je še zadnje letošnje državno prvenstvo. Tokrat smo se moški in ženske kar skupaj pomerili na vzponu na Pokljuko. Traso sem si pred dirko z dobrim namenom ogledala, a sem kot mnogi drugi žal zgrešila ta pravo, tako da nisem natančno vedela, kaj me čaka. Zdaj, po končani dirki, sem prepričana, da je bilo bolje tako. :)

Štartali smo v Bohinjski Bistrici in se po 1,5 km ravnine zapodili v precej strm odsek. Začela sem zelo po pameti, da mi ni bilo že od začetka preveč težko, vedela sem namreč, da je del, ki ga nisem poznala, zelo strm. Najbolje ga je opisal Chef: “Nekaj strmin je ubijalskih, zato tale vzpon manj pripravljenim strogo odsvetujem. Utegne se zgoditi, da bo bicikel pristal v grmovju.” :)

Noge so se mi super vrtele, žal pa nisem imela ob sebi nobene skupine, ki bi mi olajšala vožnjo po ravnini pred drugim strmim delom. Strmine, ki so sledile, so bile resnično ubijalske. Sicer se ne štejem med manj pripravljene, a sem vseeno kar nekajkrat pomislila, da bi bicikel odložila v grmovje. :) Sama sreča, da je bilo tam ob cesti ogromno navijačev, ki so nas spodbujali in malo odtegnili pozornost od trpljenja. Najbolj me je razveselil prijatelj Kalček, ki je na nastrmejšem delu tekel ob meni. :) Pred ciljem je bilo še nekaj ravnine, kjer sem iztisnila še zadnje atome moči in veliko bolj suverno zmagala kot lansko leto. :) Klanec naj bi bil zaradi številnih menjav ritma najbolj primeren za kronometriste. :) :) Tudi med moškimi je zmagal odličen kronometrist Robert Vrečer. Pri ženskah je z drugim mestom presenetila Aja Opeka, tretja pa je bila Živa Verbič.


Foto: Rado Kocjančič

Glede na to, da mi na zadnjih dirkah ni šlo tako, kot bi si želela, niti približno nisem pričakovala, da mi bo tudi letos uspelo osvojiti majico državne prvakinje v vzponu, zato sem bila uspeha zelo vesela. Včasih sproščenost prinese najboljše rezultate. DP v vzponu sicer nima prav velikega pomena v kolesarstvu, vedno pa manjka tudi daleč najboljša klančarka Polona, a no… Malo motivacije vedno prav pride!

V naslednjih tednih bo moj trening posvečen predvsem kronometru. Izbrana sem namreč v ženski del reprezentance (+ Polona Batagelj in Alenka Novak), ki bo Slovenijo zastopala na svetovnem prvenstvu na Danskem (19.-25.9.). Svetovno prvenstvo je cilj vsakega športnika in zelo sem vesela, da se ga bom lahko udeležila, zato bom v tem mesecu vse podredila pripravam nanj.

Do takrat pa nas v tem mesecu čakajo še tri domače dirke: kriterij Okoli Grma, Bambi dirka in kriterij Medvode, 4.9. se bom udeležila kronometra Fardelli v italijanskem Bergamu, 11.9. dirkamo v italijanskem mestu Nove, od 13. do 18.9. pa bomo z reprezentanco na etapni dirki Giro della Toscana, ki jo bom verjetno predčasno zaključila zaradi odhoda na Dansko. Tam bo kronometrska preizkušnja 20.9. in cestna dirka 24.9.

Držite pesti, da bi zadnji mesec letošnje sezone minil čim bolj uspešno!

Lep kolesarski pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Na lanskem trojčku smo se dogovorili, da letos odpeljemo Slovenijo po diagonali, od Hodoša do Pirana oz. po našem spremenjenem načrtu do mejnega prehoda Sečovlje, kar znese slabih 370 km in 2600 višinskih metrov.

Dan pred izvedbo ture smo se pripeljali v Hodoš, kjer smo si prav po skavtsko sami pripravili večerjo in zajtrk, spali v ti. “študenskem” domu in se imeli prav fletno. Kolesarke se odlično znajdemo tudi v kuhinji, če je treba. :)

Na dolgo pot smo štartali že ob 6h zjutraj, ko ni bilo še prav nič vroče, do prvega polnjenja bidonov v okolici Maribora pa smo se vsi že dobro ogreli na prekmurskih ravnicah. V Celju nas je čakala pašta, na Trojanah je dišalo po krofih, a so nam naši spremljevalci ponudili le palačinke, sendviče in banane :) , v Ljubljani pa smo polnili energijske zaloge s čokoladnimi žepki. V Planini se nikomur več ni dalo jesti, na Kozini smo si zaželeli kave in kokakole, ob Obali pa le čim prejšnjega prihoda na cilj. Na tako dolgi poti je zelo pomembno redno hranjenje in pitje, da se ti vse skupaj ne začne prehitro upirati, pa je treba jesti čim bolj raznoliko in navadno hrano ter čim manj umetnih gelov in ploščic.

“Stara” cesta čez Slovenijo je do začetka vrhniškega klanca pretežno ravna, od tam naprej pa čez Notranjsko in Primorsko precej razgibana, tako da je bila zadnja tretjina po profilu najtežja. Po dobrih 200 km pa so bile težke tudi noge. No, moje so se v Planini začele prav odlično vrteti in kačje ride sem preletela z največjim užitkom. :) Prav tako ves ostali del poti čez Primorsko.

Da na obalni cesti med Koprom in Izolo ne bi naredili prevelike gneče, smo izbrali staro šmarsko cesto, se spustili do MP Dragonja in nato do MP Sečovlje, kjer je bil naš uradni cilj. Celotno pot nas je prevozilo 15: 6 kolesark + naši trije spremljevalci Dule, Gorazd in Rado, ostali del zasedbe so sestavljali sponzorji, ki se tudi sami aktivno vozijo s kolesom, dodatnih pet pa se nam je pridružilo od Ljubljane do morja. Katja, Matic in Zdenko so skrbeli, da nismo bili lačni in žejni. :)

Od tam smo odpedalirali še do Lucije, kjer smo si privoščili zasluženi skok v morje, prelep sončni zahod in odlično ribjo večerjo. :P

Slovensko diagonalo je preživela tudi Garminova baterija, tako da si našo pot lahko ogledate tukaj. Za skoraj 370 km dolgo pot smo potrebovali 11 ur, ki pa so v dobri družbi zelo hitro minile. Kljub temu ali prav zaradi tega sem se ponovno spomnila, kako zelo je Slovenija lepa!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Naša nova in najmlajša članica Urška mi je vzela kozo, a pravijo, da je vse za nekaj dobro. Dobila sem popolnoma novo zverino. :)

Komaj čakam, da jo udomačim! ;)

SCOTT Plasma 10 2011

lp, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Medtem ko nimamo na sporedu ravno veliko dirk, ostane nekaj časa tudi za tako imenovane panoramske ture, ki služijo tudi kot vzdržljivostni trening. V preteklih dveh mesecih sem si jih privoščila kar nekaj, zato jim bom v prihodnjih objavah namenila nekaj pozornosti. Mogoče ob tem dobite kakšno idejo za poletni izlet. :)

Kolo imam rada tudi zato, ker z njim lahko z malo domišljije spoznam veliko novih krajev, ki jih z avtom najbrž ne bi nikoli obiskala. Že v svojem prvem letu na cestnem kolesu, me je Chef peljal na Soriško planino in Jamnik. Takrat sva iz Ljubljane navtela skoraj 180 km, zato sem se tokrat odločila za krajšo različico iz Železnikov + Pokljuko.

V zgodnjem jutru sem se iz Železnikov odpeljala proti Petrovemu Brdu, saj je direktna cesta na Soriško planino trenutno zaprta. Cesta, ki ločuje Gorenjsko in Primorsko me je navdušila predvsem zaradi tega, ker nisem srečala niti enega samega avtomobila! Neprecenljivo! Od tam sem se povzpela mimo prečudovite Zgornje Sorice…

…do Soriške planine (1307 m), ki pa me tudi tokrat ni preveč navdušila.

Navdušil pa me je spust v Bohinjsko Bistrico!

Tam je bila gneča, zato me ni pretirano mikalo, da bi se odpeljala do jezera, ampak sem jo hitro mahnila proti Pokljuki. Ta strmo različico ceste, po kateri bo šlo tudi sobotno državno prvenstvo v vzponu, sem na žalost zgrešila (oz. sem si doma slabo pogledala na zemljevidu, kje poteka) in šla po ta položni. Sicer je lepa, vleče se pa kot ponedeljek! Na vrhu me je pričakala pokljuška idila…

Spust proti Bledu se začne z nekaj kilometri zelo zelo slabe ceste, a nadaljevanje vseeno pusti dober vtis. :) Malo manj mi je bila všeč gneča na cesti, na Bledu pa seveda tudi, zato sem šla kar hitro po urejeni kolesarski poti do Lesc in nato proti Kropi.


Čez Savo Dolinko


150 m nad Kropo

Odkar sem bila nazadnje tu, sem kar pozabila, kako lepo je. In kako strm je vzpon na moj tretji gorski cilj, Jamnik. Vseeno pa sem ga prevozila neprimerljivo lažje kot pred štirimi leti s Chefom. :) Spust čez Dražgoše v Železnike je pa kar prehitro minil. :) Navrtela sem 107 km in dobrih 2300 višincev.

Še zemljevid poti:

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Zadnji vikend v juliju smo se v okviru slovenske reprezentance udeležile dirke Sparkassen Giro (1.1) v nemškem mestu Bochum, ki je dobrih 1000 km oddaljeno od Ljubljane. To je ena redkih dirk, kjer na isti progi tekmujemo ženske in moški, a seveda vsak posebej.

V soboto popoldan naj bi vozile 50 km dolg kriterij, vendar smo tik pred štartom izvedele, da bomo dirkale le na končni cilj. 30 kratkih krogov po mestu je bilo zelo hitrih, vendar se ni dogajalo prav veliko. Že na začetku sta pobegnili dve kolesarki, ki sta si privozili dovolj veliko prednost, da ju do cilja nismo ujeli. Imela sem zelo dobre noge in tudi vozila sem se v ospredju, v ciljnem šprintu pa se žal kot ponavadi nisem najbolje znašla in zasedla 45. mesto.

Za nami so na istem krogu tekmovali izbrani moški v disciplini Dernyrennen, ki je najbrž specifična za Nemčijo. Vsak kolesar ima svojega “motorista”, ki mu nudi zavetje. Zmaga tisti, ki ima najhitrejšega, baje pa je že vse vnaprej dogovorjeno. Vseeno pa je bilo zelo zanimivo za pogledat. :) Med izbranimi kolesarji pa je bil tudi aktualni zmagovalec Tour de France, Cadel Evans.

Ta glavna dirka je bila v nedeljo. Zjutraj so začeli rekreativci, potem ženske in nazadnje moški. Med ogrevanjem smo si z Živo in Ajo hotele ogledati krog, pa smo po pomoti zapeljale na rekreativnega in skoraj zamudile štart. :( 15 km dolg krog z dvema gorskima ciljema smo odvozile 6x, kar je zneslo slabih 90 km in skoraj 1000 višinskih metrov. Spet sem imela super noge in se večino časa vozila v ospredju. Tudi na gorski cilj sem šprintala in bila na koncu 5. v razvrstitvi, a v zadnjih kilometrih dirke se tudi tokrat nisem znašla in v šprintu zasedla 49. mesto. :(

Ves ta strah, ki me spremlja že celo sezono, ko se na dirki začne dogajat, me je kar malo spravil v slabo voljo, a upam, da me bo v jesenskem delu sezone minil.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

V soboto smo dirkale na ravninski krožni dirki GP Cento Carnevale d’Europa (1.2) blizu italijanske Bologne. Ker je bilo na ta dan tudi evropsko mladinsko prvenstvo do 23 let (kjer je Slovenka Polona dosegla odlično 13. mesto!), je večina mladih kolesark manjkala, vseeno pa so bile na štartu mnoge najboljše kolesarke vključno z aktualno svetovno prvakinjo Giorgio Bronzini.

Proga je bila ista kot lani: 10,3 km dolg krog z dvema nadvozoma, ki smo ga prevozile 11x, temperature pa so bile čisto malo bolj dirkanju prijazne (okrog 35˘C). Letos se mi konstrantno dogaja, da začnem dirke zelo slabo in tudi tokrat prve tri kroge sploh nisem bila skoncentrirana na vožnjo. Potem mi je bilo vedno lažje in lepše dirkati. Spet so bili v nekaterih krogih leteči cilji in z Živino pomočjo sem bila na njih dovolj uspešna za 3. mesto.

V ciljnem šprintu sem bila malo manj uspešna in na koncu končala kot 35., kar je moja najboljša uvrstitev na dirki te kategorije. Tudi z vožnjo sem še kar zadovoljna, če odmislim začetne kroge, lahko pa bi se na koncu še malo bolj potrudila. :)

Kratek posnetek dirke si lahko ogledate tukaj, traso dirke pa na Garmin Connectu.

Lep poletni pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Za nami so štirje dnevi dirkanja na Češkem, ki so mi bili, tako kot lansko leto, zelo všeč. V sredo smo prispeli v mesto Krasna Lipa, skozi katero so potekale skoraj vse etape. Takoj po prihodu smo odpeljali 18 km dolg krog, ki je bil vključen v skoraj vse etape. Zaključil se je s kilometer dolgim strmim vzponom in tremi kilometri spusta do cilja.

1. etapa – Krasna Lipa, 108′3 km

Že od štarta naprej sem imela čudne noge, take kot v nedeljo na maratonu Alpe. Nikjer ni bilo nobene ravnine, samo kratki klančki in spusti, pa sem si mislila, da sem pač v slabi formi. Vseeno sem se večino dirke trudila voziti zelo spredaj in nadzorovati dogajanje. Za zaključek smo odpeljale standardni krog. Zadnjih 5 km ni šlo več in dirko sem zaključila z dobro minuto zaostanka za zmagovalko Amando Spratt. Vedela sem, da bo imel ta zaostanek zelo veliko vlogo pri končni uvrstitvi.

Žal se je že v prvi etapi pokazalo, da Čehi niso najboljši organizatorji, saj je skupina petih kolesark vključno z našo Anito v spremstvu uradnih motoristov, ki naj bi poznali svoje delo, zašla in bila že prvi dan izločena iz dirke. Škoda. :( Tudi v ospredju ni bilo vedno najbolje poskrbljeno za varnost, prav tako pa so etape krojile tudi zaprte zapornice čez železniško progo.

2. etapa – Jirikov, 93′2 km

Tako kot prva etapa, je bila tudi druga zelo razgibana. Iz Jirikova smo šli v Krasno Lipo, tam odvozili tri znane kroge iz prve etape, nato pa spet v Jirikov. Še vedno mi je bilo na kolesu zelo težko. Tudi po ravnem nisem mogla pritisniti na pedela tako, kot sem navajena, na srečo pa sem se vseeno uspela pripeljati z glavnino do cilja.

Po etapi sem poskušala najti vzrok svojim težavam. Izkazalo se je, da je problem v poziciji na kolesu, saj sem po državnem prvenstvu zamenjala kolesarske čevlje, ki so le za nekaj milimetrov spremenili razdaljo od pedala do sedeža. Kako zelo je pomembna vsaka malenkost! Ko smo pravilno nastavili sedež, se mi je zdelo, da sem zamenjala noge! :)

3. etapa – Bogatynia, 18′4 km, kronometer

V soboto sta bili na sporedu dve etapi. Dopoldanski kronometer smo vozili na Poljskem, na isti progi kot lansko leto, ki nikakor ni lahka, saj je potrebno premagati 170 višinskih metrov, poleg tega je precej pihalo. Pri kronometru je zelo pomembno, da se dobro ogreješ in to mi je tokrat zelo dobro uspelo. Najprej sva se z Gorazdom odpeljala po progi, da mi je natančno povedal, kako naj kje vozim, potem sem se še slabo uro ogrevala na trenažerju. Bila sem zelo dobro motivirana.

Na proti me je spremljal Gorazd, ki me je odlično spodbujal. Začela sem nekoliko zadržano, a sem hitro ujela pravi ritem, ki mi je na koncu prinesel 13. mesto, z 1:14 zaostanka za zmagovalko Hanko Kupfernagel, svetovno prvakinjo v kronometru leta 2007. To je bil zagotovo moj najbolje odpeljan kronometer. Res sem bila vesela svojega uspeha in še bolj mi je bilo žal zaostanka iz prve etape…

4. etapa – Rumburk, 91′5 km

Le nekaj ur po kronometru je bila na vrsti 4. etapa s štirimi krogi med Rumburkom in Krasno Lipo. Z novo pozicijo na kolesu sem se z lahkoto ves čas vozila v glavnini. Žal je v drugem krogu na gorskem cilju uspel pobeg petih kolesark, v katerem je bila udeležena tudi rumena majica, zaradi česar v glavnini ni bilo interesa po lovljenju. Bilo je pa še mnogo poskusov pobega, vendar so bili vsi neuspešni. Na cilj sem se pripeljala z glavnino, za ubežnicami smo imele dobre tri minute zaostanka. V dirkanju sem po dolgem času resnično uživala! :)

5. etapa – Varnsdorf-Krasna Lipa, 98′4 km

Tudi zadnja etapa je bila identična lanski. Začela sem zelo dobro, vendar sem na enem izmed začetnih spustov po nepotrebnem odpadla in čisto preveč energije izgubila za lovljenje, saj je ravno takrat začelo leteti. Med zaključnimi tremi krogi skozi Krasno Lipo sem bila sicer v glavnini, a me je na zadnjem vzponu zmanjkalo in spet sem si pridobila nepotreben zaostanek. :(

Na koncu sem zasedla 31. mesto, s katerim sem sicer zadovoljna, a ostaja grenak priokus, da bi bila lahko s tako dobro odpeljanim kronometrom v petnajsterici, če se mi prva in zadnja etapa ne bi ponesrečili. To pa ne bi bilo več tako slabo, kljub temu da so bile najboljše svetovne kolesarke istočasno na ženskem Giru.

Preostanek julija bo tekmovalno malo manj aktiven. V soboto se bomo udeležile ravninske krožne dirke GP Cento, zadnji vikend pa gremo v Nemčijo na Sparkassen Giro. Vmes si bom poskušala čim bolj odpočiti.

Lep pozdrav!

Tjaša

PS. Posnetke etap si lahko ogledate na Garmin Connectu.

1. etapa
2. etapa
3. etapa
4. etapa
5. etapa

Foto: Rado Kocjančič

  • Share/Bookmark

Ker v nedeljo nismo imele nobene dirke, smo se udeležile Maratona Alpe Scott, ki s štartom in ciljem v Kamniku obkroži Kamniško-savinjske Alpe. Traso maratona si lahko ogledate tukaj.

Od štarta do vznožja vzpona na Jezersko je šlo ves čas na polno, vendar mi ni bilo težko, ker sem se vozila zelo odspredaj, kjer ni bilo sprememb ritma. Vzpon pa sem najbrž začela nekoliko prehitro, saj me je nekje na sredini konkretno zabilo in zdelo se mi je, da sem se komaj privlekla do vrha.

Na spustu sem se poskušala regenerirati, a sem vedela, da me kmalu čaka še veliko težji klanec na Pavličevo sedlo, ki je lahko z najlažjim prenosom 39/26 prava mora. Šla sem malo bolj počasi kot lani, si privoščila uživanje v razgledih, nato pa spet na polno proti Črnivcu. Po ravnem so se mi noge res dobro obračale, za klance pa pač niso bile razpoložene. :)

Zmagala je naša Urša, sama sem bila druga pred Tejo Gulič, ki je najhitreje prevozila Pavličevo sedlo. Obema čestitam za odlično vožnjo. :)

Danes spet potujemo na Češko, kjer nas čaka pet etap dirke Tour de Feminin, kjer se bom potrudila biti boljša kot lani.

Držite pesti za vse nas!

Lep pozdrav,

Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Junij je zame vedno zelo naporen mesec, saj se veliko dogaja na vseh pomembnih področjih in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zaradi vseh obveznosti ves čas premalo spim in počivam, vsak prosti trenutek pa izkoristim za trening. Posledično sem dobro natrenirana, a ves čas kronično utrujena.

Giro del Trentino

Na etapni dirki Giro del Trentino mi ni šlo najbolje, čeprav veliko bolje kot lani. 1. etapa se je začela z zaprto vožnjo do polovice vzpona na Madona di Campiglio, na drugi polovici pa smo že dirkale. Imela sem dobre noge in prišla na repu glavnine na vrh, a me je na spustu “zmanjkalo”. Po dolgem lovljenju mi je v cilj vseeno uspelo priti z glavnino.

2. etapa je bila prvih 50 km ravninska, a ni bilo niti trenutka za počitek. Odpeljale smo jih namreč v dobri uri, saj je bila povprečna hitrost prvo uro kar 47 km/h. Za tem sta sledila dva kroga čez daljši klanec do cilja. Začela sem ga zelo na koncu grupe in izgubila najboljše. Zelo sem bila jezna sama nase, ker so bile noge dobre, a je glava odpovedala.

3. etapa je bila enaka kot lani. Začela se je s spustom, ki sem ga spet zvozila slabo in tudi klanec zatem začela bolj v ozadju. Skupina, v kateri smo se znašle z Živo, Uršo in Petro, je bila za nas prepočasna, zato smo se skupaj podale v lov za hitrejšimi. Zelo dobro smo sodelovale in kilometer pred ciljem ujele in prehitele večjo skupino pred nami. S tem smo kar dobro napredovale v generalni razvrstitvi.

Zadovoljna sem, da sem končala etapno dirko 1. kategorije, ostaja pa slab občutek, ker me je letos na dirkah enostavno preveč strah, pa še sama ne vem česa.

V tednu pred državnimi prvenstvi sem si poskušala čim bolj spočiti, žal pa me je na treningu pičila žuželka v obraz in ker sem alergična na pike, sem imela nekaj dni težave z zdravjem. :(

DP cesta

Po ogledu proge se mi je zdelo, da je krog v Novi Gorici veliko lažji od zadnjih dveh DP in da bo dirka zelo neselektivna. Ampak pri dirkanju z mlajšimi mladinci, s katerimi smo štartale, je vseeno vse zelo nepredvidljivo. 8 km dolg krog s 100 višinskimi metri je bilo treba prevoziti 8x. Prva dva kroga sta bila počasna, potem je šlo nekoliko hitreje. Z Uršo in Živo smo uspešno nadzirale največjo konkurentko Polono. Ušla nam je samo 1x, a smo jo tudi takrat ujele. Prav uživala sem v ekipni vožnji, a sem na žalost v predzadnjem krogu imela tehnične težave s kolesom. Odpela se mi je zadnja feltna, zaradi česar sem se mogla popolnoma ustaviti in nato loviti glavnino. V zadnjih 500 m mi je zmanjkalo moči, da bi lahko Urši pomagala pri šprintu za zmago. Državna prvakinja je (p)ostala Polona, ki je seveda daleč najboljša cestna kolesarka, sledile smo ji Urša, Živa in jaz, ostale pa so v cilj prišle nekoliko pozneje.

DP kronometer

Želja, da bi ohranila naslov državne prvakinje v kronometru, je bila velika, vedela pa sem, da bo težko, saj je v zadnjih mesecih v kronometru zelo napredovala tudi Polona. Med ogrevanjem sem imela odlične noge, a me je tik pred štartom spet vrgla iz tira tehnična napaka, nalomljen bloke na kolesarskem čevlju. Za zamenjavo čevljev ni bilo dovolj časa, zato sem začela vožnjo zelo previdno, da ne bi do konca razpadel. Med vožnjo nisem imela pravega občutka, če sem hitra ali počasna, pred obratom, ko sem srečala pred menoj štartajoči Polono in Alenko, pa se mi je zdelo, da bo treba povečati hitrost. Odmislila sem težave in le sledila navodilom spremljevalcev, Andreja Hauptmana in Mihe Koncilja. Ponosna sem, da sem imela že tretje leto zapored za sabo enega najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov, Miha, trener dečkov pri Radenski, je pa tudi odličen motivator. S skupnimi močmi nam je uspelo zmagati. Sicer samo za sekundo, a sem na svoj dosežek vseeno zelo ponosna. Dober občutek je premagati zelo dobro kolesarko.

Z nedeljsko zmago sem spet dobila nekaj motivacije za nadaljnje treniranje in diranje. V nedeljo gremo na maraton Alpe, naslednji teden pa spet na Češko na Tour de Feminin, kjer si obetam boljše uvrstitve kot lani. Držite pesti!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Letošnja pomlad je na faxu zelo pestra, zato imam bolj malo časa za pisanje poročil o dirkah. Na kratko pa jih bom vseeno komentirala. Sprotna poročila o dirkah lahko preberete tudi na naši novi klubski spletni strani.

25.4.2011 – GP Liberazione, Crema

Če se mi je dve leti nazaj zdela misija nemogoče končati 120 km dolgo ravninsko dirko s profesionalkami, me letos niti približno ni bilo strah, da je ne bi končala. Noge so se mi dobro obračale in v enem izmed krogov mi je celo uspel nanačrtovan solo pobeg, a je na ravninski dirki seveda vsak tak pobeg obsojen na neuspeh. V zadnjem krogu, ko bi se mogla potruditi za rezultat, pa me je zmanjkalo in tako sem le nekje na repu glavnine prispela skozi cilj.

27.4.-1.5.2011 – Gracia Orlova

Etapna dirka, na kateri smo nastopile kot slovenska reprezentanca, se je začela z 2 km dolgim prologom po mestu, ki je bil za moje tehnične sposobnosti kar težak in ga nisem najbolje odvozila. Zasedla sem 49. mesto.

1. etapa je bila dolga 102 km. Nikakor nisem mogla dobiti pravega dirkaškega občutka in tako sem se do 9 km dolgega ciljnega vzpona pripeljala na repu glavnine, ki se je na vzponu popolnoma razbila. V klanec sem imela kar dobre noge, a če ga začneš med zadnjimi… je težko doseči kaj več kot 50. mesto.

2. etapa je bila po profilu najtežja, dolga 123 km z okrog 2000 m višinske razlike. Po 20ih km smo se spet povzpele na zaključni vzpon 1. etape, s katerim sem opravila slabše kot dan prej, na spustu pa mi je šlo še bolj slabo. Na drugem spustu je začelo še deževati in spustila sem še manjšo skupino, s katero smo lovile glavnino. Od tam do cilja sem prevozila okrog 70 km dolgo solo vožnjo. :(

3. etapa je bil 26 km dolg kronometer, raven in nezahteven. Ujela sem zelo dober ritem vožnje, a sem vozila veliko preveč z rezervo, saj na koncu sploh nisem bila pošteno utrujena. Kljub temu da z vožnjo nisem bila niti približno zadovoljna, sem dosegla svojo najboljšo uvrstitev v mednarodni konkurenci, 15. mesto.

V 4. etapi smo šestkrat prevozile slabih 17 km dolg krog okrog mesta Orlova. Poleg tega da je od štarta naprej deževalo in zelooo zeblo, so krog speljali po zelo slabih cestah, zaradi česar je bilo dirkanje res težko. Mislim, da še na nobeni dirki nisem tako zelo ne-uživala.

Na koncu sem zasedla 55. mesto, a bolj kot s slabo uvrstitvijo, sem nezadovoljna z vožnjo, saj se nisem znala motivirati za borbo in agresivnost med vožnjo v skupini, prav tako nisem znala premagati kriz med dirkanjem. V reprezentanci pa se je zelo izkazala Polona s končnim 11. mestom.

22.5.2011 – GP Comune di Cornaredo

Pretežno ravninski 12 km dolg krog, ki ga je bilo treba prevoziti 10x, je bil zahteven zaradi 27ih ovinkov na krog, mnogo zožanj, krožišč, slabe ceste, vetra…., in po prvih dveh zelo hitrih krogih, v katerih sem samo lovila glavnino, me je resno prijelo, da bi odstopila, a sem na srečo v pravem trenutku vklopila moč pozitivnega mišljenja in se prebila toliko naprej, da mi ni bilo več tako težko. Od tam naprej sem bila prvič letos s svojo vožnjo zadovoljna, čeprav me je v zadnjem krogu malo zmanjkalo in sem zasedla šele 43. mesto. Kljub temu sem bila vesela, da sem po dooooolgem času spet imela občutek za dirkanje in motivacijo za trud. V ekipi se je najbolje izkazala Živa s 27. mestom.

Sledijo še intenzivne priprave na klančarsko etapno dirko Giro del Trentino (17.-19.6.) in državni prvenstvi, ki bosta 25. in 26. junija, pred tem pa bomo odpeljale samo še domači Maraton Franja.

Lep pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark

V soboto smo začele z dirkanjem na domačih tleh na kriteriju v Šenčurju. To je tudi edini pravi kriterij, ki ga vozimo. 1,3 km dolg krog po ulicah Šenčurja smo odpeljale 15x, pri čemer je vsak tretji krog prinašal točke za prva štiri mesta (5, 3, 2, 1). Pred dirko smo se natančno pogovorili o taktiki v vseh mogočih situacijah, saj je bil naš cilj, da zmagamo.

Že od štarta nam je izvedba uspela po idealnem načrtu. V tretjem krogu se je iz glavnine izstrelila Alenka, v naslednjem še jaz. Ko sva imeli dovolj prednosti, sva nadaljevali skupaj. V zadnjih krogih sva počakali še Uršo in tako smo brez velikih težav osvojile prva tri oz. celo štiri mesta, saj je v glavnini v šprintih brez težav zmagala naša šprinterka Aja. Zadnja dva šprinta sem tudi sama poskušala šprintati za točke in obakrat prva prišla čez črto, čeprav so šprinti moja šibka točka.

V preteklem tednu nisem veliko trenirala, saj sem se hotela pred pestrim dirkaškim tednom čim bolj spočiti. Danes dirkamo z mladinci v Medvodah, jutri odpotujemo v Italijo, kjer bo v ponedeljek dirka GP Liberazione v Cremi, v torek pa na Češko na 5-etapno dirko Gracia Orlova, ki smo jo lani zaradi navigacijskih težav predčasno zaključile. :(

Se priporočam za držanje pesti!

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Pozdravljeni!

Za mano so že tri dirke, vendar nisem imela časa sproti napisati poročila o njih, ker sem imela vmes precej študijskih obveznosti. Med drugim sem opravila teden obveznih vaj, tokrat v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer mi je bilo res lepo. :) Do konca študija me čakajo samo še trije tedni vaj, nekaj izpitov in diploma. Komaj čakam! :)

Sezone nisem začela najbolje, a se tolažim, da po slabem začetku pride boljši konec, saj je bilo do sedaj vedno tako. Na prvi dirki v Toskani in drugi, svetovnem pokalu v Vareseju, sem se enostavno preveč ukvarjala sama s sabo in svojim strahom. V prihodnje moram to odpraviti, drugače mi tudi najbolj vrhunska forma ne more pomagati.

Tretja dirka je bil Memorial Zambelli v 15km od doma oddaljeni Škalnici na Hrvaškem. Traso dirke zelo dobro poznam, saj se na treningih pogosto vozim tam. Na štartu nas je bilo 16 kolesark, tri Slovenke, ostale iz Hrvaške. Poleg mene sta bili na štartu še Petra Zrimšek in Andreja Holsedl, članici hrvaškega ženskega kluba Loborika. Dvakrat je bilo treba prevoziti 24km dolg razgiban krog, ki je imel približno 8km spusta, 8km ravnine in 8km vzpona do cilja.

Prvi krog smo odvozile zelo počasi. Kljub temu da so trije hrvaški klubi imeli dovolj predstavnic, da bi poskrbele za višji tempo, ni bilo nekega interesa za to. Imela sem občutek, da se na istem delu trase še sama na treningu peljem hitreje. Bilo je sicer precej skokov, a vsi taki, da mi ni bilo težko biti vedno zraven. Ker sem bila sama, pa si nisem upala izvesti pobega, saj v ozadju ne bi imela nikogar, ki bi zmanjševal tempo, da me ne bi ujele. Mogoče je bila to napačna odločitev. Ko smo šle prvič na klanec, sem šla sama v ospredje in malo povečala tempo, da smo se malo razredčile.

V drugem krogu nas je ostalo malo manj, spet pa je bilo veliko neuspelih skokov. Na klanec sem poskušala povečati tempo, a so me nepričakovano začeli grabiti krči v obe nogi, kar se mi običajno ne dogaja. Vseeno pa sem bila dovolj hitra, da nas je v ciljni šprint prišlo samo pet. Začela sem šprintati malo prezgodaj in tako za kakšnih 5cm zgrešila zmago. Glede na to, da nisem šprinterka, pa sem z drugim mestom vseeno še kar zadovoljna. Zmagala je Mia Radotič (Tenna-Kaizer), tretja pa je bila Petra Zrimšek (Loboriika).

Hrvaška dirka se z italijanskimi, na katerih dirkamo, ne more primerjati, gotovo pa je dobra za nabiranje izkušenj. Žal mi je le, da ni bilo ostalih klubskih sotekmovalk, saj sem prepričana, da bi v številčnejši zasedbi z lahkoto osvojile prva tri mesta.

Naslednjič dirkamo šele 25.4. na GP Liberazione v Cremi, potem pa gremo na etapno dirko na Češko.

LP, Tjaša

  • Share/Bookmark

Ojla!

Poletovke smo zimske počitnice preživele v hrvaškem Zadru. Tokrat nam je bilo vreme kljub močni burji veliko bolj naklonjeno kot lani in vseh šest dni priprav smo maksimalno izkoristile. Opravile smo dva daljša treninga, trening za avtom, trening za moč, veliko intervalov in šprintov, poleg tega pa smo spoznavale dalmatinsko obalo, uživale v prelepih razgledih na otoke, se zabavale in imele res super. Po pripravah je sledilo nekaj dni regeneracije z lažjimi treningi, čez vikend pa smo v Poreču spet opravile dva intenzivna treninga.

V tem tednu smo dobile tudi nova kolesa. Spet bomo dirkale na Scottovem Addictu R15, ki je še lepši od lanskega. :) Štiri tekmovalke imamo na kolesih E-hub feltne, ki z vzmetjo v zadnji pesti izničijo vpliv mrtvega hoda v obratu pedala in olajšajo predvsem vzpenjanje v težje klance.


Skupinska ob uradni predaji koles


Moj modri dirkač

Do prve dirke, ki bo 20.3. v Toskani, nas loči še 10 dni. Udeležile se jo bomo v okviru slovenske ženske reprezentance, ki letos prvič obstaja pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije. Vse smo v izvrstni formi in že komaj čakamo, da še na dirkah to pokažemo.

Lep kolesarski pozdrav do takrat!

Tjaša

  • Share/Bookmark

Živjo!

Že dolgo se nisem nič oglasila, ker se v zimskem času na kolesarskem področju ne dogaja nič posebnega. Kljub temu je uspeh med sezono v veliki meri odvisen tudi od kvalitete zimskih priprav. Le-te pa so pri meni najbolj odvisne od prostega časa in vremenskih razmer. Letos mi je oboje precej naklonjeno, tako da se že od božiča intenzivno pripravljam na novo dirkaško sezono, ki se bo s prvo dirko začela že 13.3.2011.

V najbolj mrzlih dneh sem se odpeljala v bližnjo Opatijo in se pridružila hrvaškim profijem, ki imajo tam vsakodnevne treninge, večino treningov pa sem opravila kar doma. Vsekakor je letošnja zima zame rekordna v količini kolesarskega treninga. Tudi intenzivnost je večja in zdi se mi, da sem povečala moč ter izboljšala tehniko vožnje.

Poletovke smo bile januarja nekaj vikendov pod budnim očesom trenerja v Poreču, v februarju pa sva šli z Ajo na 4-dnevne priprave na otok Lošinj. Psihično sva si odpočili od službe, izpitov in ostalih obveznosti, fizično pa sva trenirali predvsem vožnjo v klanec, saj na Cresu in Lošinju ni prav nič ravnega. Cres je največji hrvaški otok in skupaj z Lošinjem ima verjetno največ asfaltiranih cest. Prevozili sva skoraj vse, si ogledali vse skrite kotičke in občudovali naravo, morje, sredozemske vonjave, spomladanske temperature, urejene ceste in majhno količino prometa.

Pretekli vikend smo z moškim delom ekipe Radenska preživele v Strunjanu. Letos pogosto treniramo z njimi. Včasih so se nas na hitro “otresli”, zdaj pa imajo z nami že nekoliko več dela. :) Prihajajoči vikend bomo trenirale v Poreču, v torek pa odhajamo na 6-dnevne intenzivne priprave v Zadar.

Da vse to zmorem, je zasluženo predvsem zdravje, ki mi to zimo odlično služi. Res je, da tudi sama bolje skrbim zanj, ker sem končno dojela, da so skrb zanj + počitek + spanje skoraj toliko pomembni kot trening. Trudila se bom, da bo tako ostalo tudi v nadaljevanju, ker si želim, da bi bila letošnja sezona še boljša od lanske.

In trudila se bom, da bom od sedaj naprej spet ažurna z informacijami. :)

Lep športni pozdrav!

Tjaša

  • Share/Bookmark